Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Šmarjetna gora — prenovljena

24.06.1935

dLib.si

ponedeljek, 24. junij 1935, ob 15:39, Boris Štupar, ogledov: 838

Jutro: Malo čez enajsto dopoldansko uro se vsedem pri ljubljanski evangelski cerkvi v avtobus, ki vozi iz Ljubljane v Kranj in Tržič, četrt pred dvanajsto uro že izstopim pod gaštejskim klancem v Kranju.

Vzpnem se po poti, ki vodi mimo Kalvarije na Sv. Jošta. Pod tremi kalvarijskimi križi ne grem na levo, temveč zavijem na desno, ker sem se spotoma odločil za Šmarjetno goro. Prepričan sem, da velik odstotek naših planincev, ki je oblezel že vse najvišje vrhove naših planin, še ni bil na Šmarjetni gori, ki je bila dosedaj pastorka med našimi planinami. Da pa tega omalovaževanja ne zasluži, o tem sem se kmalu na svojem potu prepričal. Na desni leži beli Kranj, ki se je v letih po vojni razvil v pravi jugoslovenski Manchester. Od vseh strani ga obkrožajo same tovarne. To slikovito ležeče mestece je v zadnjih desetih letih skoraj potrojilo številko svojega prebivalstva. Sivkasto zelena Sava mu pere noge, vrhove njegovih cerkev in hiš pa zlati vroče poletno solnce. Pot, po kateri sem se vzpenjal, je lepa in do polovice gore obsevana od solnca, ker so bile smreke ob nji nedavno posekane. Tam, kjer dela pot ovinke, so postavljene klopi za odpočitek. V drugi svoji polovici je pa pot vsa senčna, ker se vije med samimi visokimi smrekami. Sicer je pa vsa pot tako zložna in lepa kakor naša rožniška.

Povsem počasi in polagoma sem stopal po nji, vendar pa ni kazala moja ura še polovice po dvanajsti, ko sem zagledal pred seboj razvalme šmarjetske cerkvice s še dobro ohranjenim zvonikom. Malo više od teh razvalin nekdanje romarske cerkvice pa stoji med zelenjem cvetočih lip in že odcvetelih divjih kostanjev planinski dom, ki je ves prenovljen in bel, kakor da je postavljen iz samega marmorja. Na veliki terasi pred domom so postavljene mize in klopi.
Vsedel sem se na klop in začel — piti. Pa nisem pil ne žganja ne vina, pil sem — lepoto, ker tako lepega razgleda se nisem nadejal niti v sanjah. Kakor na dlani, kakor na mizi pred teboj leži vsa lepota naše Gorenjske od Ljubljane do Triglava.

Cankar je nekoč to-le pripovedoval: — Ko je trosil Bog po svetu bisere zemeljskih lepot, je prišel že ves truden od dela tudi na našo Gorenjsko. V rokah mu je ostalo samo še nekaj malo, toda najlepših biserov. Te je raztresel po zemlji od Ljubljane do Triglava, potem je pa počival in gledal. — Meni se zdi, da so počivale njegove svete noge na Šmarjetni gori, odkoder je gledal svoje bisere in bil vesel njih lepote, kakor sem bil vesel jaz, ker tolike lepote na tako majhnem koščku zemlje ni nikjer na svetu.

Pred leti nekoč sem se vzpel na Storžič, kateremu ne sega Šmarjetna gora niti do kolen. Pa moram povedati, da je Šmarjetna gora, kar se tiče razgleda, tisočkrat bolj hvaležna gora kakor njen stric, visoki Storžič. Tu sem bi pripeljal človek učenke in učence naših šol na izlet, pa bi se obrnil z njimi proti jugu in severu, proti vzhodu in zahodu in bi jim takole pripovedoval: Poglejte, tamle se je rodil Prešeren, tam Jenko, ki oba počivata na kranjskem pokopališču. Tamle so Brezje, zadaj pa rojstni kraj škofa Jegliča. Tam Bled s kraljevskim dvorcem, na zahodu so se rodili Tavčar, Krek, Kalan, Ušeničnika ... Pokazal bi jim proti Vrhniki, ki nam je dala Cankarja. Nešteto naših slavnih imen bi lahko imenoval ob vsaki vasi, ob vsakem kraju od Ljubljane do Triglava, ker če gleda človek s Šmarjetne gore, vidi odprt pred seboj naš biografski leksikon, vidi kakor na dlani velik del naše kulturne zgodovine.

Iz omotice napoja lepote razgleda me je vzbudila lepa, mlada gospa upraviteljica te najmlajše planinske postojanke, ki me je povabila v dom in mi tam pokazala mnogo novega. Tega je pa veliko. Vse je prenovljeno. Veliki gostilniški prostori se kar blešče snažnosti. Nad njimi je cela plesna dvorana in še malo višje terasa, od katere se človek ne more ločiti, ker pravi razgled se nudi šele z nje. Spodaj so urejene prostorne, vse nanovo preslikane in opremljene sobe za letoviščarje. Telefon je na razpolago, elektrika bo vpeljana in je že vse pripravljeno za njen svetli tok, pa tudi radio čaka na njo. Popoldne sem imel prilike dovolj, da sem se prepričal, da sta tudi kuhinja in klet izvrstno oskrbovani, zato sem se proti večeru le težko ločil od vsega, kar nudi Šmarjetna gora za majhen napor in mal denar.

Ljubljana je žarela od svitu zahajajočega solnca, nad Gorenjsko je legal večerni mrak, jaz pa sem se polagoma spuščal navzdol in v srcu čestital agilni podružnici SPD nad pridobitvijo te mlade planinske postojanke.

I. P.
Jutro, 24. junij 1935

eXTReMe Tracker