Gorenjski Glas - Jelena Justin: Vošca (1734 m) – Njen vršni del je idilični turnosmučarski vrtec. No, za letos ne več; za naslednjo sezono. Sicer pa pravljična planina z vrhunskim razgledom.
Vošco, travnato lepotico v zahodnih Karavankah, vsi dobro poznamo. Odkrivali smo jo že velikokrat, vsakič z druge strani. Ko deželo prekrije snežna odeja, ko je modro nebo, se mi zdi obisk Vošce nekaj za dušo; razglednik, ki napolni srce s pogledom na Martuljkovo skupino, na Prisojnik, Jalovec, Mangart. Pri tokratnem vzponu je bil sneg v zadnjih vzdihljajih, vmes je snežilo, pa se je spet zjasnilo, pokazalo modro nebo in posijalo sonce.
Po avtocesti se zapeljemo do Hrušice in zavijemo na regionalno cesto proti Kranjski Gori. V Gozdu - Martuljku zavijemo proti vasi Srednji vrh. Po cesti nadaljujemo proti kmetiji Jurež, kjer na desni strani zagledamo opuščeno (no, vsaj videti je tako!) hišo, kjer parkiramo. Sprehodimo se do Jureževe kmetije in tik pred njo zavijemo na travnato pobočje nad kmetijo. Sledimo kolovozni poti, mimo lesenega objekta. Nadaljujemo ob Jureževem grabnu, kjer tudi v poletnih mesecih vodi nemarkirana pot na Vošco. Pot se najprej vzpenja preko travnika, nato skozi gozd, v nekaj okljukih precej pridobimo na višini. Pot je sem in tja precej strma. Prečimo Jurežev graben in v nekaj metrih dosežemo travnik Jureževe planine. Smo na višini približno 1400 metrov. Zavijemo rahlo bolj v desno in dosežemo panoramsko cesto, ki sicer pripelje od Korenskega sedla do t. i. Železnice. Prečimo cesto in se poženemo naravnost v breg. Kmalu dosežemo gozd in ko ga prehodimo, smo na vršnem travniku Vošce. V daljavi zagledamo nam vsem dobro znane ruševine stare pastirske koče, ki je kar nekako zaščitni znak Vošce.
Če smo se na Vošco odpravili v zimskih mesecih, pred seboj zagledamo zasnežen travnik v vsej svoji deviškosti, kar pomeni, da še nihče ni smučal po njem, če pa ne bomo ravno zgodnji, bo za razdevičenje že prepozno. Po desni strani travnika se vzpnemo do ruševine. Do vrha smo potrebovali uro in 50 minut.
Vošca me res še nikoli ni razočarala, vedno je postregla z odličnim razgledom, da je vse skupaj bilo videti že skoraj kičasto. Ampak zame narava nikoli ne more biti kičasta. Prelep razgled, ki se začne na Kukovi špici, nadaljuje preko Oltarja do Martuljših Ponc in Špika, Frdamanih polic, do Razorja in Prisojnika, Mojstrovk, Jalovca, Ponc, do Mangarta, Viša in Montaža.
Z Vošce lahko nadaljujemo tudi preko Zajčnika in Blekove planine do Trupejevega Poldneva, a za tako turo bi potrebovali približno 6–7 ur.
Pred nekaj tedni je bil vršni travnik prekrit z nekaj deset centimetrov snežne odeje in sledi kakšnih smučarskih zavojev ni bil. Ko sem se vzpenjala proti vrhu, so se zelo hitro nagrmadili črni oblaki in začelo je snežiti, vendar, kakor hitro je začelo, je tudi prenehalo in ponovno se je pokazalo modro nebo in posijalo je sonce. Hja, kot sem rekla: Vošca nikoli ne razočara.
Do jeklenega konjička se vrnemo po poti vzpona. Previdno le po strmem travniku, ki nas pripelje do panoramske ceste, potem se pa preko Jureževega grabna vrnemo do jeklenega konjička.
Nadmorska višina: 1734 m
Višinska razlika: 774 m
Trajanje: 3 ure
Zatevnost: 2 / 5