Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pomlad v Logarski

30.05.1935

dLib.si

četrtek, 30. maj 1935, ob 18:14, Boris Štupar, ogledov: 921

Jutro: Pomlad v Logarski združuje v sebi vonj in kras, mikavnosti in značilnosti vseh štirih letnih časov, je samo ena, edinstvena, ki ji ne najdeš v nobeni drugi dolini, v nobenem drugem kotu ob Savinji, Savi ali Dravi.

Od Solčave hodiš ob Savinji navzgor skozi umetno izsekane divje razrite Soteske. Icmanikova peč na eni, Huda peč, Strelčeva, Golarjeva in Jameljska na drugi strani spominjajo le tu pa tam s tenkimi belimi hišami na zimo. Močno šumi Savinja med čermi in pečmi mimo Klemenškove žage, a šumnih voda gorskega potoka skoro nikjer ne ugledaš, tako gosto in tesno so se natrpali debeli hlodi smrek in jelk, savinjske »platanice«, v dobri in strugi. Les iz gozdov okoli zelene zibelke bistre Savinje, pripravljen za pomladno plav, ki pa ga ne morejo plaviti, ker sneg v visokih gorah, na Olševi, na Brani, na Planjavi, na Ojstrici, na Utah, v Matkovem kotu, na Krofičku in v Škarjah kopni prepočasi.

Ob tej čudni, skrivnostno rohneči, z rumenimi, nakopičenimi platanicami pokriti vodni poti sem skozi zeleno smrekovje, ki poganja v prvo pomlad pod sivimi stenami Strelčeve, Golarjeve in Jameljske peči, kmalu dospel pod Breg. Pod Podbrežnikom se ne sprehajam več ob Savinji; to je Jezera ali Jezirca, ki iz Matkovega pod Gradiščem in Ribičjo pečjo prinaša snežnico ter jo vali tik pred zelenim pragom in vhodom v Logarsko do združitve s Savinjko, ki ji domačini od sotočja z Jezerco do izvirkov nad Logarjem pravijo Črna, ne Savinja.

Stopil sem proti jugu od Jezerce in od Podbrežnika skozi leso pred starodavno, 150 let staro »kašto«; pred novo, Kristusu kralju posvečeno cerkvico. In že stojim v Logu, ki je Logarju in po njem dolini sami, tej krasni visokogorski tvorbi iz ledene dobe, dal lepo zveneče ime. Vesela jata gostolečih lastavic se spreletava pod širokim prepuščeni in gostoljubnim stropom ponosne hiše. Na travniku ob poti se sprehaja gorska pastiričica; stari Logar mi pojasni, da so se prve štiri lastavice oglasile pred njegovim domom pred dvema tednoma samo za en dan. Ko so se prepričali, da je pri njem in v njegovem Logu prostora še za več družin, so jadrno odletele v dolino nad Poljance po druge; z njimi so se vrnile pred tremi dnevi.
Visoka lipa v Logu še ne zeleni; z nje se še ne rahlega nobeno ptičje petje, a Črna vre izpod temno rjavega Vrelovca s tako silo iz podgorskega jezera, da Logarju že nekaj minut pod izvirki goni žago in mlin.

Toda, peščena cesta brez vsake mehke pešpoti, že nekoliko zaprašena, me skozi gozdiček iz Ivanja vodi k »Baraki«. Mogočno šumenje odmeva od nekod. Sredi gozda sem in sodim, da bobni v bližini nekje nevarno narasel hudournik. Skozi redko drevje se blišči snežno belo oprano kamenje in pečevje Širokega proda; mlad inženjer Funkel od banovine mi radevolje razkaže moderna regulacijska dela,ki bodo hudournikove vode brez škode za dolino speljala v strugo Črne- Savinje. Ono glasno šumenje pa se širi od Palnika, od šuma, ki prihaja izpod Rklove in Icmankove peči ter pada več ko sto metrov ob trdem skalovja v dolino baš nad staro »Barako«. Svet namreč, ki na njem stoji »Piskernikova turistična koča«, »Tilerjeva koča« in pa novi »Planinski dom«, se imenuje »Pri Baraki«, ime, ki baš tedaj, ko od tod občuduješ pomlad v Logarski, priča, kaj vse je nesebična ljubezen do planinskega sveta ustvarila iz nje.

In v resnici se ti Logarska in njena pomlad najlepše odkriva v vsej svoji milini, pestrosti in pisanosti, v svoji čarobni veličastnosti in omamljivi romantičnosti, ako se pred njo ustaviš pri »Baraki «. Dolinsko dno tvori tu velikansko, ravno ploščo, ki je okoli in okoli ograjena s plotom. To je Plestje, Plesnikova kmetija s komaj zelenečim obširnim travnikom, s sveže razorano, duhtečo njivo, s sadnim drevjem in hotelom, ki ima po Plestju in Plesniku svoje ime in ki mu je pomlad nedavno odprla vrata. Mila, mehka, pestra in pisana je pomlad v Plestju in okoli njega. Ovce se pasejo po travniku. Po temno sivem, divje razoranem pobočju strmega Velikega vrha na desno, po strminah proti Rklovi, Icmankovi peči, proti Utam, Plesnikovi planini in Krofički na levo rastejo gozdovi više in više, temno zeleno smrekovje in jelovje, zraven in vmes pa svetlo zeleno bukovje in macesnovje. Tam, kjer najvišji vršički košatih bukev še ne zelene, se njihova rdeče rujava barva čudno krije s skalami, stenami in prepadi, ki strmijo med njimi proti nebu. Komaj en teden se oglaša iz teh strmih pestro pisanih gozdov kukavica; njen klic odmeva od Velikega vrha tja do Ut in Krofičke in se razlega po Plestju; v Plestju samem je še vse sadno drevje skoro golo; na hruškah in jablanah izslediš jedva, nekaj nežnega brstja, le črešnja je začela počasi in previdno odpirata svoje bele cvete.
Ko hodim ob gozd iun plotu, ki zaključujeta Plestje, se mi s plota trikrat pokloni črnjevka, ki se je jedva vrnila k Plesniku. Iz Ivovca, kojega zeleni gozd je skoro popolnoma uničil plaz izpod Ut pa doni ubrana pesem črnoglavke z glasnim refrenom: »Diga, diga, diga«.

V zaključku Logarske bdi in ždi v njenem dolinskem dnu Kot, in sicer Logarski Kot in Logarska planina, redek mešan gozd, katerega mehka, vresnato mahovi ta tla so jesenski m pomladni nalivi in hudourniki spremenili v peščen in kamnat prod, da te tu pa tam poganja in cvete kaka pomladna cvetka, črni teloh, dišeči volčin, jetrnik ali planinska vetrnica. Za Kotom in nad njim pa kipijo v sinje višave strme, visoke gore z navpičnimi stenami in votlimi prepadi, somerna zgradba kraljevske Ojstrice s trapecastim dvoglavim grebenom, šiljaste Škarje, pod njimi Rijavca in še niže Loganski podi, Lučka Brana z Grlom, Planjava in njene Device, sedem rogljev, ki štrle iz Kamniškega sedla. V vseh teh gorah, na Kamniškem in Pasjem sedlu, na Ogradcu in na Branil, na Okrešlju in Savinjskem sedlu je še zima. Le opoldne in popoldne, ko je pomladno sonce ogrelo te stare sive velikane, se začno gibati, dvigati. Navpične stene, ki kakor sive plošče vise med velikanskimi snežišči, se potijo ali solzijo; črni curki snežnice ustvarjajo na njih vzporedne črte, ki so videti kakor dolge piščalke na velikanskih orglah. Glasneje in glasneje sumijo slapovi Rinke pod Okrešljem in Sušice pod Klemenškovo planino. Velikanska skala Repinovec raste pod Škarjami vedno bolj vidno iz bleščečega snežnega polja. Tedaj se tik pod grebenom Planjave utrga plaz; sneg, led, skalovje in pečevje bobni po žlebih in prepadih nizdol, se odbija od stene do stene, od skale do skale; šumenje Rinke in Sušice utihne, tako glasno in strašno grmi plaz s Planjave v zeleno pomlad v Logarskem kotu.

Ko je na njegovem dnu obležal zaradi lastne teže in je meglica nad njim izginila, leži pomladni gozd razvaljen in podrt na tleh. Pomlad, življenje in cvetje, zima, smrt in razdejanje si v Logarski pomladi; podajajo reke. Ob plazu pa brezskrbno, nedolžno cvete visokocvetni svišč s svojimi modrimi cveti in rumeni avrikel s kimajoči mi časicami. Solnce, ki tedaj zasije v Logarsko, je vroče kakor poleti. Lovci, ki gredo za ruševcem na njegova visoko ležeča snežna plesišča na Okrešlju pod Mrzle goro ali na Peklovcu pod Krofičko in šumeče prhko listje, ki mi pod nogam pokriva steze pričarajo v sliko pomladi v Logarski tudi prijetne spomine na njeno poletje in njeno jesen.

Dr. Fr. M.
Jutro, 30. maj 1935

eXTReMe Tracker