Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Trem tovarišem

1946, str. 101-105
Gore in ljudje, leto I (PDS - FZS), št. 1 – 5, str. 5


Beno Anderwald - v tem članku je Vlasto Kopač uporabil obliko Andervald. 


Planinski vestnik, junij 2015, str. 62-63

torek, 30. junij 2015, ob 05:29, France Malešič, ogledov: 1413

Planinski vestnik (Gore in ljudje 1946) - Vlasto Kopač: Beno Andervald, Lado Marovt, Cene Paderšič PV: Beno Anderwald

Če se kdaj ozrem nazaj v leta, ki so za nami, se mi v spominu pogosto utrnejo tri ostre in jasne podobe, ne da bi prav mislil nanje, podobe treh tovarišev, ki so prelili svojo kri, kapljo za kapljo v borbah za isti cilj – eden v Gorjancih, drugi na Primorskem in tretji na Gorenjskem.

Od blizu si celote ne moremo nikdar prav ogledati in tudi v podobah ljudi postanejo značilne poteze krepkejše šele takrat, ko so že odmaknjene od nas. Ena in ista poteza pa je pri teh treh posebno izrazita, osnovna poteza, ki je bila za njihovo življenjsko pot odločilna – predanost v borbi proti fašizmu in nasilju ter vera v zmago pravice. Poteza napredne mladine vsega sveta.

Nimam namena, da bi jim napisal nekrolog, samo nekaj utrinkov bi rad utrgal pozabi. S temi tremi tovariši so namreč povezane borbe napredne študentske mladine ljubljanske univerze proti neljudskim režimom rajnke Jugoslavije, kakor je tudi z njimi povezano naše predvojno alpinistično udejstvovanje. Tovariš Cene Paderšič je bil predsednik, tov. Lado Marovt pa tajnik naše Akademske skupine bivšega SPD, v kateri so bili v veliki večini včlanjeni napredni študentje univerze. Mnogi tovariši iz te gorniške druščine so položili svoje življenje v domovinski vojni kot borci in politični delavci po hostah, po ječah in taboriščih.

Tovariš Cene je vodil marca 1940 našo zimsko alpinistično odpravo v Durmitor. Spodaj v Šavniku, ko smo čakali, da se izlije in sprevedri, sem ga šele dodobra spoznal. V tistih deževnih dneh smo prišli v stik s črnogorskimi kmeti, ki so čepeli v šavniških zaporih zaradi tega, ker so podpisali resolucijo in v njej zahtevali, naj vlada poskrbi za čimprejšnji povratek naših španskih borcev iz taborišč v Franciji. Žandarmerija je vse podpisnike polovila in jih zaprla v Šavnik, da bi zvedela od njih, kdo je iniciator te »protidržavne« resolucije. Čeprav je bil policijski komisar v Šavniku star lisjak, ki je znal uporabljati pri zasliševanju vse znane »metode«, ni od Črnogorcev izvedel ničesar. Kljub batinam mu je 18-letni fant v rjavi raševini in opankah zabrusil: »Neznam, ko je, a da i znam, ne bih ti rekao!«

Cene je klatil srbski jezik z dolenjskim naglasom, vendar je bil njegov razgovor s temi kmeti tako prisrčen in odkrit, kot bi bili že stari znanci; razumeli so se popolnoma. Ti kmetje so bili borci za isto idejo, ki je pozneje navdihovala naše ljudi v narodno osvobodilni vojni.

»Kad čemo ratovati? Čekam, da uzmem pušku, pa da se odmetnem u šumu, oguliše nam čaršijske krvopije kožu s leđa!« je dejal siv star možak z mladostnim ognjem v očeh. Upornost teh ljudi in njihova vera v zmago ljudstva sta napravili na Ceneta globok vtis, tega ni mogel prikriti. Pri nas ni slišal kmetov, da bi tako odkrito govorili in bi imeli tako jasne poglede v bodočnost, kot tile črnogorski gorjanci. Cene je takrat gotovo čutil, da govore prav o tistem, kar je še nejasno tlelo v njem.

»Občudujem to predanost, ne vem, od kod prav za prav jemljejo to vero; kamorkoli prideš, povsod je enaka!« Nedvomno je pozneje še dosti tuhtal in pretuhtal o tej stvari, preden je predrl do jedra in v bistvu prelomil s privzgojenimi nazori. Takoj v začetku, ko se je vključil v OF, mi je ugajalo njegovo odkrito stališče proti nergaštvu in oportunizmu nekaterih njegovih vrstnikov. Čisto dobro je vedel, kaj je treba in kam vodi pot. Kmalu ga je ljubljansko belogardistično časopisje začelo označevati kot »znanega krvoloka«, »propadlega študenta«, »komunističnega krvnika« itd. Njegovo delo med Novim mestom in Gorjanci je rodilo pozitivne sadove, takrat mu je bil naš skupni cilj že popolnoma jasen. Cene Paderšič zatem ni bil več profesor jezikoslovja, temveč le še borec za pravice našega teptanega ljudstva. Ko je bil v septembru 1942 v jami pri Novem mestu smrtno ranjen in obkoljen, ni hotel pasti živ v roke črnosrajčnikom – pred votlino so obležali štirje Italijani, zadeti od njegovih krogel – s poslednjim nabojem pa si je sam končal življenje. Nato so mu ubili 76-letnega očeta in požgali domačijo v Suhem dolu pod Gorjanci, brata pa so mu ustrelili v Brusnicah. – Cene je padel prezgodaj, takrat, ko se je plamen naše narodno osvobodilne vojne šele razgorel in je bil svit svobode še prav rahel ...

V tistih predvojnih letih, ko so se napredni študentje ljubljanske univerze borili proti uvedbi Živkovićeve »tehnične« uredbe in proti nazadnjaškim režimom stare Jugoslavije, sta stala med najboljšimi borci in delavci na univerzi tudi tovariša Beno Andervald in Lado Marovt. Ta »uredba«, za katero so se ogrevali vsi reakcionarji, je imela namen, da se onemogoči vpis na univerzo sinovom slabše situiranih, naprednih delavcev in kmetov in tako v kali zatre rast delovne, stari Jugoslaviji nevarne inteligence. Visoke dajatve, ki jih je predpisovala ta uredba, bi zmogli le bogati in pa tisti, ki bi se prodali režimu. V tej borbi proti tehnični uredbi je šlo še za nekaj več, na zagrebški in beograjski univerzi je tekla kri za boljše življenje delovne mladine, za lepšo bodočnost našega ljudstva, za tisto, kar se je uresničilo eno leto po Andervaldovi in Marovtovi smrti – za zmago nad nasiljem in fašizmom.

Večina slabo situiranih naprednih študentov je imela takrat pred seboj težko pot. Levičarji, ki niso od doma dobivali podpore, so se preživljali s svojim delom in tako rinili skozi življenje in skozi študij. Tovariš Lado Marovt se je v Ljubljani preživljal z instrukcijami, študiral in stradal, zraven pa se gradil v stalnih spopadih z reakcionarnimi Erlichovimi stražarji in Ljotićevimi fašisti. Vsa ta študijska leta je bil izredno delaven v naših društvih na univerzi. V tem delu se je temeljito oklesal in izgradil. Leta 1943. so ga v Ljubljani aretirali kot aktivista OF, odpeljali v italijansko internacijo, po razpadu fašistične Italije pa je šel k primorskim partizanom. V Brdih je bil tovariš Lado eden najbolj priljubljenih okrožnih sekretarjev, poznalo se mu je, da je zrastel iz kmečkih množic, da jih je razumel in da je bil predan borec za pravico. Brici so menili o njem: »Temu se pozna, da je kot študent delal in da ni pasel lenobe!«

Lado je padel julija 1944 skupaj z ostalimi tovariši, ko je šel na pokrajinsko konferenco. Rafal nemške zasede ga je podrl na tla – sin zgornjesavinjske doline je padel onstran Soče za svobodo naše junaške Primorske ...

S tovarišem Benom Andervaldom sva se po srednješolskih letih zopet srečala na univerzi, na tehniki pri prof. Plečniku. Vsa študentovska leta sva vzajemno delila dobro in zlo, skupno preživljala brucovske krize in skupaj šarila po gorah. Takih tovarišev, s tako odkritim in veselim značajem, sem doslej srečal le malo. Tovarištvo je umel tako, kot ga je treba umeti. Po maturi se je vzpel s tovarišem na Veliki Klek; premogIa sta samo en par derez – dve štirizobi žabici – zato sta si jih bratsko razdelila, vsak si je navezal eno. Ko je tovarišu na ledeniku Pasterci kramžar odžvenketal v globino, je Beno odpel še svojega in ga vrgel v poč: »Oba morava biti enako opremljena!« To gesto bo razumel le tisti, ki je že doživel v gorah trenutke, ko sta si obe neznanki, življenje in smrt, enaki, ko se tehta tovarištvo in ko človek pokaže svoj pravi obraz.

Beno je imel zelo oster čut za ljudi. Nekoč se je vrnil s Kalške gore in se po gorenjsko pridušal nad svojim spremljevalcem, za katerega je menil, da ima lastnosti fašista. Čez par let, za časa okupacije, sem se prepričal, da se ni motil. Takrat, ko so fašistične tolpe morile in požigale po naši zemlji, sem srečal tega »alpinista« na ljubljanski ulici – v gumbnici mu je blestel kljukasti križ. Tedaj sem se spomnil, da je Beno pred par leti iz obnašanja v steni točno uganil pot tega moža.

Čeprav je Beno izhajal iz malomeščanske kranjske rodbine, je vendar v borbi za pravico, ki se je takrat vodila, takoj našel pravo pot. Stopil je na stran izkoriščanih. Kot predsednik Zveze strokovnih klubov je skupno z naprednimi študenti vodil borbo proti reakcionarjem vseh barv. Bil je nekaj časa urednik »Mladine«, in ko je oblast časopis zatrla, je organiziral in omogočil njegovo izhajanje v Kranju pod imenom »Sobota«. Sodeloval je pri izdaji brošure »Hitlerjevci v Sloveniji«; kot podpisnik te brošure se je moral zagovarjati pred ljubljanskim sodiščem. Beno je pokazal, da je prav tako odločen in predan borec proti mračnjaštvu in nasilju, kakor je bil odločen in pogumen v težki situaciji kje v steni. Ta lastnost je bila za njegovo pot v življenju odločilna. Poleti 1936 me je Beno obiskoval v sodnijskih zaporih, čeprav ga je takrat iskala policija. Čutil se je varnega, ker policijskim agentom ni prišlo na um, da Andervald sedi v zaporu v sobi za obiske.

Ko sem stopil izza zamreženih vrat na ljubljanski tlak, sva jo nekega čemernega jesenskega jutra mahnila v Kamniške. Iz Konca sva vdano prtila svoj tovor v mladem, rahlem snegu navpik po plazu. Okoli naju je ležal mračen gorski svet, megleni prameni so se vlačili med črnimi roglji, plahutali po pobočju v dolino, v škrbinah je vršel veter in rjuhe snega so se belile v odljudni, brezupni pokrajini tam na Podih. Benu in meni so bile take gore vedno najdražje. Zgoraj v zimski sobi Cojzove koče sva preživela večer, podoben neštetim drugim, že na pol pozabljenim. Zlezla sva na pograd, po stenah se je lesketal srež, štedilnik je jokal in cvilil, kot bi se v njem »cvrle grešne duše«. Zjutraj sva zarana lezla na Grintovec. Pršil je dež in sodra je škrobotala po krajcih najinih klobukov. Poledenele plaznice so se gubile v mrgolečo belino. »Nazaj grede se jim bova morala izogniti, sicer bi se lahko primerilo, da bi se ustavila šele spodaj pri stari Frischaufovi koči.« Na vrhu Grintovca sva izgrebla luknjo v sneg, napela odejo in pod njo prižgala kuhalnik. Po odeji nad glavo je bobnala »babja jeza«, vmes pa je brenčalo, kot bi se tam podil roj muh. Radoveden sem bil, kakšne muhe se spreletavajo pozimi po strehi Grintovca, pomolil sem glavo izpod varnega napušča, po laseh mi je zaprasketalo in v trenutku mi je bilo vse jasno – Elijev ogenj! Nekje nad Dolško škrbino je udarila strela, naju je zbila po tleh, prevrnila sva kipeči čaj, pograbila svojo ropotijo, cepin, vrv, odejo in jo udrla po vesini navzdol. Cepina sta brenčala, zopet je treščilo čisto blizu – nevihta se je gnala čez vrh Grintovca – naju pa je neznanska sila, proti kateri sva bila brez obrambe, zbila po tleh. Edini najin zaveznik je bila debela snežna plast pod nogami. Zdrsnila sva po zaledenelem žlebu v meglo; na snežišču, ki se vleče čez PIanjavo, sva bila že na varnem. »Odnesla sva jo,« se je smejal Beno, smejala sva se v dežju skozi Suhi dol in skozi Kokro do Jurja. Tam sva si privezala dušo, kmetje in vozniki pri peči so naju bistro gledali in si mislili svoje, star oča je mahnil z roko čez čelo – nedvoumen znak, da v glavi tistega, komur je kretnja namenjena, ni vse v redu, ali kakor pravijo tamkaj pod Grébenom, da je »raščen nekoliko čez les«. Midva očancu nisva zamerila, gledal naju je z očmi prejšnjega stoIetja. V mraku in dežju sva do kože premočena kolovratila skozi preddvorske hoste in pozno ponoči prišla v Kranj. Drugo jutro pa sva zopet zamenjala gore z risalnico. Oba sva tedaj še nihala med ekstremi, bila sva vedno pripravljena na skok iz ljubljanske megle v gorsko samoto, med tuhtajoče gorjane, v rezko ozračje na grebenih gorá, kjer se vrtinči pršič v vetru in kjer so ledene iveri podobne iskrečim se utrinkom.

Ali pa pozneje mogočna zapadna stena Kočne! Stala je pred nama mrzla, srebrno se je lesketal mladi sneg na njenih skladih, prameni pršnih plazov so odletavali od gladkih plati v Oltarju in nad Prižnico – beli curki so se vsipali v sivo globino. Ko so robovi opasti na temenu gore zažareli v soncu, sva jo načela levo od Kogla pod Oklom. Tisti dan nisva prišla visoko, na polici sva prebila noč, zjutraj za svita pa sva zopet tipala za mrzlimi oprimki po skalah. S kramžarji sva lezla skozi žlebove, kamine in po bleščečem srencu na teme gôre. Jemalo nama je vid, naglo sva zavila na desno na Suhadolnikovo plat, vtonila v meglo in v neznano pokrajino, kamor zlepa ne zaide človeška noga. Nekje pod Vratci naju je zopet ujela noč – za macesnom sva kurila ogenj, ždela ob žerjavici in kimala do jutra. Zarana sva zdrsnila po vrvi čez skok in se valila po vresju notri v grapo do vode.

Takole sva se potikala po gorah, kadar je nanesla prilika, po Véliki ali po Grintovcih, po Záplati, Kokri ali Martuljku in za Storžičem tisto zimo, ko jih je zasulo. Poleti 1937 je Beno preplezal severno steno Špika, pozneje v globokem snegu Severno triglavsko steno.

Leto 1941. je prekinilo vse te drzne podvige v gorah, pred nami so vstale važnejše naloge. Beno je odšel aprila 1942. leta v partizane, pozneje, ko mu je eksplozija odtrgala par prstov, je delal v gorenjski tehniki. Iz njegovih pisem diha goreča predanost naši borbi in nepogasljivo sovraštvo do izdajalcev.

Konec februarja 1944 je padel skupno z ostalimi tovariši v tehniki pri Škofji Loki. Nemci so mlin z bunkerjem obkolili in zažgali.

Danes smo na tisti poti, za katero so ti trije, poleg desettisočev drugih, žrtvovali svoje mlado življenje.

Oznake: PV
eXTReMe Tracker