Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V spomin padlim tovarišem

1945, str. 49-67
Planinski zbornik: poglavje Večno živim (članki o padlih alpinistih)


52-54, Boris Režek: Ugasli smehljaj
(padli: Francè Ogrin, Francè Podboršek, ing. Beno Anderwald, Cene Paderšič, Lado Marovt in dr. Samo Lovše)

54-58, Evgen Lovšin: Matevžu Frelihu v spomin

58-60, Cene Malovrh: Bogdan Jordan

61-64, Maks Dimnik, Miholu – gorniku-partizanu!

64-67, Dušan Vodeb: Miran Cizelj


 

 

torek, 4. avgust 2015, ob 05:28, France Malešič, ogledov: 3394

Planinski zbornik [Planinski vestnik 1945] - Boris Režek: Ugasli smehljaj

Boris Režek:
Ugasli smehljaj

Pomladansko popoldne smo se vračali z Jermanovih vrat. Za nami je bila pot z Okrešlja, ki je že ležal v večernih sencah, svetla je bila le še Mrzla gora in po Planjavi se je pasla bagrena zarja. Nebo je bilo brez oblaka, stene v odsončjih so strmele podse v globeli, kjer je bila neizmerna tišina. Veter je utihnil in vode niso žuborele.

Dolgo že ni bilo besede med nami. Vračali smo se s sten, misli so bile zgoraj na grebenih; poslavljali smo se od gora. Ves dan smo bili nemirni, ni nam šlo od rok, nekaj se je pripravljalo, nemir je prehajal z enega na drugega. Dan je bil tako tih in veder, nebo tako sinje in globoko, kakor ga še nihče ni pomnil.
Ta poslednji dan nam je bil podarjen. V Bistrici smo zvedeli: Vojna se je začela.

Že drugič je posegla vojna v naše življenje. Prvo smo preživljali v otroških dneh, a tista vojna je bila združena s predstavo o zeleno popleskanih vozovih, ki so prevažali kruh in ki so jih stražili vojaki; – s skladiščem v cerkvi sv. Jožefa, kjer smo stali v vrstah od jutra do noči. Vsega drugega se takrat nismo zavedali. Ko se pozneje niso vrnili očetje in bratje, je bilo to že manj boleče, oddaljilo se je že od nas, življenje nas je povedlo mimo razvalin in tihih tragedij. Zdaj smo vedeli, da je izbruhnil požar, ki so ga netili že dvajset let.

Vseh deset, dvanajst, kolikor nas je bilo, ki smo se srečavali po gorah nad Bistrico in potem posedali med potom v pogovorih zdaj s tem, zdaj spet z drugim, je vedelo, kaj hočemo. Med drvarji in pastirji je šla beseda, tudi to tlačeno ljudstvo se je jelo vpraševati, ali je prav, da mora živeti to pasje življenje v samem trpljenju in garanju.
Razkropili smo se, nič več se ne bomo srečavali po gorah.

Znova sem te dni našel zbledelo fotografijo, na kateri je devet oseb. Šest jih ni več med nami. Padli so v osvobodilnem boju tovariši z gora: Francè Ogrin, Francè Podboršek, ing. Beno Anderwald, Cene Paderšič, Lado Marovt in dr. Samo Lovše.

Vseh teh se bodo še dolgo spominjali ljudje iz Bistrice. Menim, da je postalo vse drugače, ko vem, da se nikoli več ne pozdravimo z roba v rob ali kakšen večer posedimo na Jermanovih vratih; da na Povšnarjevo planino v skritem svetu Kočne ne bo več Bena Anderwalda, ne v Okrešelj Franceta Ogrina in v Bistrico Franceta Podborška in še mnogih drugih ne. V štirih letih je izumrl rod, ki je pred dvajsetimi leti začenjal svoje delo v teh gorah, od vseh je ostala le drobna peščica, toda tu so sledovi, ki jih dolge dobe ne bodo mogle zabrisati.

Francè Ogrin je vstopil med nas, ko smo postali pozorni na turo, ki jo je opravil v severni steni Ojstrice. Takrat so bili skoraj vsi plezalci zaverovani v Triglavsko steno, mi smo plezali v Grintovcih in smo se bavili le s svojimi načrti in najnovejšimi tehničnimi plezaIskimi pridobitvami. Z nobeno nesrečo nismo opozorili nase. France Ogrin je šel v zahodni del Triglavske stene, v raz Jalovca, in tako so zvedeli zanj. Že prej je mnogo plezal s Sandijem Wissiakom [Wisiakom], nekaj z Janezom in Mirom Gregorinom. V Grintovcih je, posebno nad Okrešljem, dokaj njegovih prvenstvenih smeri. Najljubši mu je bil, kakor nam vsem, vendarle Okrešelj; znova in znova se je vračal vanj, vsa dolga leta, poleti in v snegu. Tako smo se seznanili tudi z drugimi, iz znancev je nastajala druščina, ki je v vsem hodila svoja pota; v njej ter z njo so zoreli načrti Akademske skupine SPD, s katero se je dvignilo slovensko gorništvo na višino, še nekaj neusojenih let in vsi načrti bi postali resnica. Združeni smo bili v mogočno skupnost, v kateri so se že kazali začetki smotrnega dela ne samo v gorah, v plezalstvu, temveč tudi na znanstvenem torišču. V teh skromnih vrsticah ni mogoče vsega povedati. Vsi, ki jih zdaj ni več med nami, so sodelovali. Ko bo napisana zgodovina gorniškega dela v Grintovcih, bo povedano o njih; to bodo strani, ki bodo pripovedovale o turah in tečajih in nemara kdo nekoč očrta njihovo dobo v tem malem svetu med Veliko Planino in Krvavcem.

Francè Ogrin je padel v boju na Primorskem. Nismo zvedeli za njegovo smrt, nadejali smo se, da se vrne, ko nas je pretresla novica, da je že leta 1942. padel v Gorjancih Cene Paderšič, še smo upali, da se vrne Lado Marovt, ko je padel dr. Samo Lovše, toda vrnil se tudi ni ing. Beno Anderwald; vsi [razen Anderwalda, Škofja Loka, in Podborška, Duplica] so padli na Primorskem.
Franceta Podborška so ubili domači izdajalci na Duplici, ni se umaknil iz Domžal, kjer je delal na terenu, se žrtvoval in tvegal vse.

Ing. Beno Anderwald in France Podboršek sta bila plezalca. Oba sta začela v Grintovcih, toda prav tako sta se zapisala v Julijskih Alpah, prvi s svojimi turami v zimski Triglavski steni in z novo smerjo v Špiku, Podboršek pa je opravil prvenstveno smer v severnem rebru Škrlatice in razen tega je bil v navezah, ki so na Planjavi v snegu in ledu preplezale zahodno steno Planjave čez Jugovo poklino in Brinškov kamin ter po razu Kompotele, kjer je prenesel trideset metrov padca in po naključju ostal živ. Kljub padcu in poškodbam je potem stopil na vrh raza!

Vsi so bili vneti politični delavci. Ing. Beno Anderwald se ni bal podpisati brošure o hitlerjevcih v Sloveniji in ni niti za trenutek opustil dela, ko mu je bila za petami policija in so svobodoljubne borce odgnali v Bilečo.
Zdaj jih ni več med nami, toda to, za kar so se borili, je zdaj resnica. Ostali nam bodo v svetlem spominu, ko bomo hodili po gorah. Morda bodo takrat prisotni, ko bomo na vrhovih pogledovali po špikih in kopah, ko bo vsa svobodna domovina razprostrta pred nami – od koroških snežnikov do morja! Izpolnili so svojo dolžnost. Varovali bomo spomin nanje in v tihih trenutkih po urah boja se bomo združili z njimi v nekdanjih mislih, da se bodo večno živi vračali med nas.


Evgen Lovšin:
Matevžu Frelihu v spomin

Matevža Freliha, železniškega strojevodje in planinca, ni več med živimi. Njegovih potovanj je sedaj konec. K večnemu počitku so ga spremili vsi jeseniški prebivalci, mnogi planinski prijatelji in znanci. Pokopali so ga s še 37 drugimi žrtvami velike vojne v skupnem grobu na jeseniškem pokopališču. Ko so polagali krsto za krsto v dolgo jamo, so se pretrgali težki oblaki na nebu. Sonce je zažarelo v njih in košček modrega neba, obkrožen z večerno zarjo, je blažil tugo in žalost.

Takrat sta se nenadoma oglasili dve Iokomotivi. Z dolgimi, zategnjenimi piski sta kakor dve splašeni živali oznanjali zbranemu ljudstvu, da pokopujejo sedaj njunega gospodarja ... Daleč na grebenih je tulil veter svojo pesem in z mrzlim bičem gnal meglo in oblake po zapuščenih pobočjih in grebenih. Razhajali smo se s praznino v duši: Matevža ne srečaš več na gorskih poteh, ne na Triglavskem vrhu, ne v prepadnih stenah mogočnih Julijcev in ne v sneženih vesinah francoskih in švicarskih Alp.
Pred dvajsetimi leti je zabeležil v svoj skromni odkritosrčni dnevnik prvo planinsko turo: 1. decembra 1923. leta se je mlado fante samo napotilo k Sv. Križu pa na Markljevo planino in na Svečo. Samo dvajsetkrat je zemlja od takrat opravila svojo pot okrog sonca – Matevž pa je nanizal nepregledno vrsto planinskih izletov, zadnji v dnevniku zapisan 1. aprila 1944. leta nosi št. 550: Schmittenhöhe, Kitzbüchel, Gr. Venediger. Nato se je napotil v domače gore, da bi pomagal v borbi za svobodo. V Radovini blizu Gorij je iz zasede zaregljala strojnica in opravila svoj rabeljski posel. Matevž je pobožal z zadnjimi pogledi prelepo domačo zemljo, se poslovil v mislih od družine, od gora in stroja in mirno izdihnil v naročju svojega planinskega in vojnega tovariša Moreta. Na hitro so ga zagrebli. Okrog so ostali samo rdeči sleč in modri svišč ter gorski zajci, srne in lisice ... Sedaj pa spi Matevž na jeseniškem pokopališču. Ko pojdemo mimo gore, se ga spomnimo z željo: Naj Ti bo lahka domača gruda!

Dvajset let, pet sto petdeset v dnevniku zapisanih izletov! Od manjših v Karavankah do najtežjih v severnih stenah Triglava, JaIovca in Škrlatice, od nedolžne smuške tekme za prvenstvo Skale leta 1924 okrog Ljubljane, na kateri je bil šesti, pa do najtežjih vzponov v dofinejskem snegu in ledu. Ko je po dveh letih odslužil vojake, ga je gnala neutešena želja spet v domače gore. Čopov Joža in Potočnikov Miha sta ga leta 1928 prvič popeljala čez Triglavsko severno steno. Učenec je bil bistre glave, hitro se je povzpel do »mojstra« in njunega najzvestejšega spremljevalca po neuhojenih poteh ter do pomočnika pri skoraj vseh rešilnih odpravah. Svojo prvo prvenstveno turo [21. julija 1929] je popisal tako-le:
»Aljažev dom, Triglavska severna stena, Kredarica. Joža Čebularjev, Radko Poženel in jaz smo se namenili plezat Slovensko smer v steni. Zvečer ob 9. smo se dobili na Jesenicah in šli še tisti večer v Vrata. Bilo je tudi nekaj drugih turistov za Slovensko smer. Nismo šli spat, malo smo posedeli in ob 3. zjutraj smo jo udarili pod steno. Zavili smo levo od Slovenske smeri, šli mimo borovcev precej visoko že do Tumove smeri. Od tu smo se vzpenjali po nekem kaminu, v katerem se je svojčas ponesrečila neka Mariborčanka [1928, Margita Šoštarič]. Od tam drži ozka polica še bolj na levo v Prag. Na koncu police je ozek previs. Ker je polica prav tam odlomljena, je prav težaven prehod. V škrbini nad njo smo se oddahnili. Začela so se težka mesta. Gladka, kakih 20 metrov visoka, z zelo redkimi oprimki posejana stena nam je zaprla pot, ker nismo razen vrvi imeli nobene plezalske opreme pri sebi. Zares nam je trda predla. Na čudne »viže« smo si pomagali. Ko smo bili iz najhujšega, smo zlezli desno na neki turnc, ki mu je vrh podoben prestolu. Krstili smo kraj z besedo Vstoličenje. Od tu smo gledali v Slovensko smer, pa nismo opazili nikogar, čeprav so bili v steni Habè, Vreš, Česen in drugi. Izstopili smo ob pol 12. levo od izstopa Slovenske smeri in čakali, da pridejo še drugi iz stene. Čakanje tu in na Kredarici je bilo zastonj. Nismo bili še daleč v smeri proti Rži, ko zagledamo oskrbnika mahati z rokami. Takoj smo jo vžgali nazaj. Povedal nam je, da je prispel eden od Habetove družbe iz stene in povedal, da se je [Vinko] Habè ubil, [Viktor] Vreš pa potolkel. Radku sem rekel, da grem nemudoma po Jožo Čopa in Miho Potočnika. Ura je bila 4 popoldne. Čebularjev in jaz sva vso pot tekla in prispela ob 6. že v Mojstrano. Na Jesenicah sem našel Jožo in Miho. S Paarovim avtom smo krenili nazaj in bili opolnoči že v Vratih. Tu smo se malo odpočili, ob 3. uri pa že odšli v steno. Počakali smo, da se je zdanilo, nakar smo plezali vsak zase in ob 6. uri bili že pri mrtvem Habetu. Najprej smo spravili Vreša iz stene. Ker je bil ranjen, nam je šel posel počasi in težavno od rok. Drugi dan smo spravili še Habèta iz stene. Spuščali smo ga v Vrata.«
Tako si piše svoj dnevnik pokojni Matevž. Navaja samo dejstva, odlične stvari. Sodeloval je pri reševanju Kajzelja, Brandta in Bračiča, Avakumaviča [Avakumovića], Lukmana, potem dveh Nemcev v Triglavski steni, Lešnika [Lečnika] iz Celja in drugih.
Dogodki v življenju so mu nekajkrat preprečili pisati dnevnik.
Vojaščina, poroka in novo življenje, pozneje služba in vojna. Ko pa ni bilo več ovir, se je spet zatekel k njemu.
Po poroki se vozi nedeljo za nedeljo k ženi v Logatec.
»Na velikonočno soboto spet na Notranjsko. V Kranju srečam ljubljanski vlak. Vlaka stojita drug poleg drugega. Gorenjec je bil poln smučarjev. Nekateri gredo na Triglav, drugi drugam. Mene je prijelo, ko sem slišal njihovo petje in igranje na orglice. Oni na Triglav, jaz pa v Logatec! Pustiti moram planine, ki me tako vlečejo in vabijo. A nisem smel pustiti njihovega glasu k sebi. Zamišljen nadaljujem pot. V Logatcu nisem imel miru. Slišal sem še vedno glas planin v sebi. V ponedeljek nisem več zdržal. Odpeljala sva se z Maro na Jesenice, se preoblekla in odšla še tisti dan na Golico. No, od tega časa sem zopet redno na planinah.«
V alpski vožnji Roščica–Sv. Križ je bil Matevž osmi. V triglavski in zeleniški tekmi ni imel sreče, pri poznejših tekmah za pokal »Skale« je dosegal častna mesta; nobene tekme ni izpustil, v Gorskem kotaru je bil šesti. Če ni tekmoval, je pa pripravljal progo, sodil in organiziral.
Pri pregledu Matevževega dnevnika najdemo sledeče težke ture:
Martuljek, amfiteater, Široka peč, Vrata, Martuljek po grebenu na Špik; Nemška smer Triglavske severne stene, pregled vstopa v Črni graben v družbi Jožeta Čopa (»Joža je tiščal glavo pod previs, nekaj je počilo in po žveplu zasmrdelo ...«); Bavarska smer (»s poledenelim izstopom«); Zlatorogove steze, prvenstvena tura v družbi prijateljev Potočnika, Čopa in dr. Tominška; vzhodna stena Jalovčevega vršaca; severna stena Travnika; Viški pri izviru Peričnika in greben nad Belim potokom ter po vzhodnem grebenu na Kukovo Špico; severna stena Frdamanih polic, severna stena Razorja, večje in manjše ture se vrstijo druga za druga, zime so izpolnjene s tekmami in zimskimi turami – bogata žetev pokojnega Matevža Freliha. Pa vendar smo prešli šele prvo polovico dnevnika.
Druga polovica dnevnika se ne razlikuje mnogo od prve, samo da je še bogatejša izletov. Ni čudno, saj je Matevž tudi na višini svojih moči. Ni smuške tekme na Gorenjskem, da ga ne bi bilo zraven. Ali tekmuje ali organizira. Slalom v Ratečah, na Črnem vrhu, na Jesenicah, na Roščici, na Voglu, slovansko prvenstvo, klubsko prvenstvo, alpska kombinacija (»do 8. ure zvečer sva s Koreninijem nosila kole na Lepi vrh, na kraj, kjer bo slalom-tekma, potem sva ponoči šla trasirat progo«). (»V tekmi na Voglu sem bil tretji.«)
Imel je velik krog prijateljev, vseh našteti ni mogoče. Veliko je bil v družbi Čopa, Potočnika, Tominška, Moreta, Koreninija, Dovjaka, Dimnika, Brojana, gospe Klavorove, Jožeta Hafnerja, Lovšina, Jelenca, Medje, Pogačnika, Ariha in drugih. In vsi so ga imeli radi.
Neumorno je delal za jeseniško »Skalo«. Pomaga nositi »bivak« na Veliko Dnino po dva kosa dva dni, in prijazno zavetišče plezalcem v divnem podnožju Škrlatice in Ponce je gotovo. Na Roščici pokrije kočo z deskami in opaži stene. Z Bizjakom prineseta dimnik in posodo na vrh; izdela omaro za perilo, pomaga nositi spominski križ na Škrlatico, na Roščici dela vodovod, a na Šplevto prinaša z drugimi Jeseničani kose bivaka št. 2. Marljiv kakor mravlja, vztrajen do skrajnosti, bo ostal velik upnik plezalcev. Ko boš, prijatelj, kdaj v tistih prelepih predelih Šplevte ali Velike Dnine bivakiral, se spomni Matevža Freliha, ki je iz čiste nesebične misli nosil težke krošnje čez strme bregove, da bi z novimi bivaki povzdignil domači alpinizem. Čeprav mu je doma posebno v prvem času službe trda predla, da je bilo nekajkrat komaj za krompir v oblicah in si je šele kot strojevodja nekoliko opomogel, je vsa dela kot »Skalaš« opravljal brez vsake odškodnine!
Udeleži se rešilne odprave v težki teren Travnika v Planici in pomaga ponesrečeni Pavli Jesihovi. V snežnem viharju je s Kredarice prvi pri ubogem Dolharju, ki je omagal pod Rjavino. (»Dolhar je bil popolnoma pri zavesti ... Smučk ni imel na nogah. Snamem tudi jaz svoje in mu pomagam hoditi; prišla sva kakih 100 m više, Dolhar pa je vedno slabši; še drugi pridejo na pomoč, masirajo ga, ali Dolhar med masiranjem umre ...«). Matevž ne pomišlja, ko pride poziv za pomoč. Je v rešilni odpravi na Roščico, kjer se je smučarju odlomila snežna streha in je zdrčal 300 m na koroško stran. Ko se je pripetila tista strašna nesreča tržiškim smučarjem, koplje z Jožom Čopom v plazu, sondira ter išče zasute fante, rešuje Avstrijce, ki so se izgubili v Škrlatici. Matevž je bil eden prvih in poglavitnih reševalcev Čopove rešilne odprave.

Njegova planinska potovanja niso bila vedno s srečo in radostjo povezana. Pri karauli pod Kepo sreča brata iz južnih krajev: »Prijazno ga povprašam, koliko denarja smem vzeti s seboj na Koroško. 'Sedaj si dober,' mi odgovori. Obdelava me s puškinim kopitom in vpije: 'Dvigni roke!' Jaz dvignem roke, on mene v trebuh, jaz se onesvestim ...« Tudi Jalovec mu je bil nekoč skoraj usoden. (»Strela me je pobila na tla, nekaj časa nisem nič videl, potem pa sem jo ubral, kar so me noge nosile, proti ozebniku«). In vrstijo se težji in lažji poletni vzponi, na vrvi s tovariši ali sam: Široka peč, po Jugovi grapi na Dovški Križ, Šita, Škrlatica, Škrbina med Razorjem in Prisojnikom, severozahodni steber Mojstrovke, Hornova v Jalovcu, Veliki Oltar, Stenar, Dolkova Špica, Sovatna, Razor. Pozimi pa s smučkami na Karavanke ali z derezami in cepinom na Jalovec, Dovški Križ in Triglav.
1938. leta pripelje svojega sina Janeza, ki je komaj pogledal v prvo čitanko, po severni steni v Slovenski smeri prvič na Triglav. Matevž pozna zahodne Julijske Alpe in avstrijske gore. Nikakor ne more pozabiti doživljajev v švicarskih in francoskih Alpah. (»... proti Zinalrothhornu, Stane slabo vidi, pa je ostal zadaj; klicati nisem hotel zaradi vodnikov; sploh tam ne slišiš nikdar turista, da bi vriskal po planinah ali vpil. Vsi hodijo lepo tiho. Bila je že trda noč in sem s svetilko kazal smer ... Ko nas je pozdravilo jutranje sonce, smo zagledali Matterhorn. Od veselja smo začeli vriskati. Vsi naenkrat smo začeli streljati s foto-aparati vanj. Pobožne želje so šle skozi mojo glavo ob pogledu na tega velikana. Lepo smo prečkali steno na levo, bilo je ledeno varovanje, šli smo od cepina do cepina. Led pa mi je izpodnesel cepin, komaj sem se obdržal v ravnotežju, za cepinom nisem utegnil pogledati, samo slišal sem, kako je odmevalo po ledu, ko je drčal po kaminu. Tako mi je bilo pri srcu kat vojaku, ki v boju izgubi puško ...«) (»Monte Rosa, Lyskamm, Breithorn, Matterhorn, Dent Blanche, Gabelhorn, Zinalrothhorn! Človek je srečen, ko leta in leta čitaš o teh velikanih, sanjaš in poslušaš srečnike, ki so se vrnili in – naenkrat stopiš sam med nje. Duša ti vriska od radosti. Ti pa samo gledaš neizmerno lepoto.«)
Po snegu in ledu sta prišla z Moretom na Matterhorn. V tistih brezdanjih in nevarnih strminah, ki človeka prevzamejo z vso svojo gospodujočo veličino, se Matevž spomni domačih gor (»Takrat sem se spomnil na Jalovec, na Triglav, na naše hribe in toplo mi je bilo pri srcu«).
In ko sta se vrnila, Čopove družbe pa še ni bilo s sosednega hriba, sta se pogreznila z Moretom v skrb. No, ko so se končno vsi sešli, »to smo se od veselja zmerjali ...«
In sedaj, dragi tovariši, izpijmo čašo vina na čast in slavo našemu plezalcu, zimskemu alpinistu, smučarju, vodniku, reševalcu in organizatorju, strojevodji Matevžu Frelihu! Res da je Čopov Joža morda boljši plezalec, da je Arih bil boljši v zimski plezi, Praček boljši v smuku; če pa vzamemo najvažnejše alpske discipline s tehničnega in moralnega vidika skupaj, trdim mirne vesti: Našemu all round manu (op. avt.: Mož, ki obvlada razne športne panoge; Joža Glonar, Poučni slovar), Matevžu Frelihu gre prvo mesto!


Cene Malovrh:
Bogdan Jordan

21. julija 1942 je v gramozni jami pri Sv. Križu padel kot talec komaj 25 let star fant, ki je bil obenem s toliko drugimi napoti surovi, naduti, v onemoglem besu razdivjani sili. Padel je v ranem jutru lepega poletnega dne in težko si je zamisliti, kako je umiral, ko se je poslednjič ozrl proti Kamniškim planinam, s katerimi je bil v zadnjih letih tako tesno povezan ...
V letih pred vojno je planinstvo pri nas doživljalo dobo razmaha. Trud starih pionirjev ni bil zaman. Gore so privabljale vedno več dolincev in skorajda so bile že pretesne koče in domovi, v katerih so vsa leta številni popotniki iskali pribežališča.

Istočasno s tem sta se sam pojem in dejavno območje planinstva močno razširila. Individualno drzno dejanje je pričelo izgubljati veljavo. Nadomestilo ga je spontano in doživljeno iskanje in spoznavanje gora. Gore niso mit, ampak stvarnost in srčni odnos do gora je človeški pojav. Javljati so se začeli ne samo posamezniki, ampak cele skupine, ki so, sledeč temu odnosu, opravile mnogo lepega in pogumnega dela. Gorništvo je vzcvetelo. Vzporedno s tem se je začela diferencijacija v pojmovanju gorništva, medtem ko se je malo poprej že skoraj zaključila debata o pomenu, namenu in obsegu planinskega udejstvovanja, katero je sem in tja kaka smrtna nesreča v gorah še vzpodbudila. Gorniki vseh vrst, plezalci, samohodci in zimski alpinisti so se pojavljali kot gobe po dežju. Sleherni je bil v svojo plat usmerjen, vsakemu so gorske strmine in zakotja na poseben način nudila svoj mikavni opoj. Tako si sem in tja naletel tudi na pravega posebneža, samotarca, ki mu niso bila dosti mar nepisana pravila gorništva, ampak si je le-ta ustvarjal sproti sam, kot mu je srce to narekovalo. Eden takih je bil Bogdan.

Bogdan Jordan je bil med redkimi našimi mlajšimi planinci, ki se je v gore namerjal najraje sam in jih je mnogo prehodil in spoznal. Ni se zanimal samo za znane skupine in vrhove. Vzhodni odrastki Kamniških planin so ga enako živo zanimali kot Karavanški grebeni ali osrednji Julijci. »Dva dni sem risal prve smučine v deviški sneg po širnih planjavah Smrekovca in Krnesa, tri naslednje dni pa sem se lovil sam s seboj po zasneženih gozdovih in planjavah Boskovca in Medvedjaka.« Tako se je označil sam že v letu 1936. In tak je ostal, dokler mu je bila pot v hribe odprta. Plezalni problem je jako cenil, a nič manj probleme življenja gorjanskih kmetov in planšarjev, katere je srečaval na svojih poteh. Podrobno se je seznanjal s športno-alpinističnimi posebnostmi, a ne manj s posebnostmi strukture pokrajine. Seidlova proučevanja naših Alp so ga mikala z enako silo kot razgibani svet gorniškega poeta Maduschke.

Ne smemo prezreti, da je srčni odnos do pojavov tista vzmet, ki pretvori misel v dejanje. Ta odnos je bil pri Bogdanu dovolj močan, da ga je vzpodbudil in odpravil na pot v gore. Na tej poti se je zavedel še marsičesa, kar mu je bilo prvotno prikrito. Iz bogatih spoznanj in občutij, katere je prinesel z vsake poti, je izbiral. Končno se je odločil. Namenil se je bil osebno nagnjenje izkoristiti pri svojem življenjskem delu. Skrbno in z ljubeznijo se je pripravljal na znanstveno raziskovanje našega alpskega sveta. Prirojeni čut dobrega opazovanja ga je k temu še posebej vzpodbujal. Posvetil se je študiju geografije, katerega je tudi dokončal. Potoval je vedno s fotokamero in zapisnikom. Vse vtise si je hotel ohraniti v čim pristnejši obliki. Leta 1939 se je udeležil smučarske odprave SPD v Korab in Šarplanino. Izčrpen geografski pregled tega ozemlja je objavil v Planinskem vestniku. Tik pred vojno je zaključil drugo obsežnejšo samostojno študijo o »planinah« v Karavankah, ki bo letos objavljena v Geografskem vestniku. Spoznavaj deželo, kjer prebiva tvoj rod, in še bolj goreče jo boš ljubil, to mu je bilo vodilo.
Poslednjič smo bili skupaj v gorah marca leta 1941 na zimskoalpinističnem tečaju akademske sekcije SPD. Bili smo na Vršiču. O zimskoalpinističnih problemih smo se tisti čas radi pomenkovali. V zapadnem ostenju Prisojnika so snežne vesine mirovale. Bil je čas, ki je za zimske vzpone pri nas najprimernejši. Vsak zase je skrivoma tešil v sebi željo, da bi se nekega jutra zagrizel v žlebove teh strmin. Poleg začetnikov nas je bilo nekaj, ki smo se že merili z zimo v stenah. Ne vem, če bi tistikrat ne bila dovršena nova lepa zimska plezarija, da smo imeli s seboj spalne vreče; kajti brez bivaka bi ne šlo. Končno je odločila druga zamisel. Prav Bogdan jo je sprožil. Mojstrovko bi zmagali v enem dnevu. Pri tem je ostalo in to je bilo tudi izvršeno. Še se spominjam, kako se je ves nasmejan kasno v noč vrnil kot zadnji. Štirje so bili v navezi in v žlebu so se pri sestopu zamudili. »Vrv je bila mokra in težka,« nam je pravil, »pa smo jo na dnu žleba zvili in spustili po strmini. Kdo jo bo ponoči iskal!« Mnogo dobre volje je bilo takrat v koči na Vršiču.

Tistikrat je na vrhu Mojstrovke dr. Avčin posnel na barvni film tudi Bogdana. V pozno-popoldanskem soncu se odraža podoba krepkega fanta, drzno zročega preko alpskih grebenov in špikov. Ko smo kasneje gledali to podobo, je bil Bogdan že mrtev. Spomnil sem se bil tistih dni. Tako je stal na vrhu, zmagovalec, medtem ko so se doli pri karavli na meji po snegu valjali uniformirani pajaci, zvedavo kukali po robeh za našimi stopinjami in pričakovali dneva vdora. Tu na sliki je stal še vedno enako živ in smel naš Bogdan, zunaj pa so bile taiste pritlikave, črno oblečene zahrbtne pojave, ki so njega pogubile ...

Dleskovec, Raduha in Travnik so izgubili svojega vnetega častilca. Skrite oglarske in pastirske bajte bodo pozimi ždele pod snegom. Samotni popotnik ne bo pod večer grebel iz zametov tesnega vhoda. Živad si bo v miru iskala zavetja. Le črv bo škrtnil v lesenem, od dima počrnelem podboju. Šele sonce prikliče spomladi življenje v tiho zakotje. Tako bo gori, dokler sveta samota zopet ne privabi človeka iskalca.
Tiho in z žilavo vztrajnostjo ter močno vero si je tovariš Bogdan i v življenju i v gorah utiral nenadelane poti. Že v rani mladosti je izgubil starše, a to mu ni hromilo poguma. Tudi v tem je zgled. Ponosen in samozavesten se je vzpel nad raven povprečja. Tuji nasilniki mu niti za spoznanje niso mogli ukloniti tilnika. Ohranili ga bomo v najdražjem spominu.


Maks Dimnik:
Miholu – gorniku-partizanu!

Tisti dan sva kar dolgo posedela na robu v Lomičih nad Ratečami. Že v zgodnjem jutru, ko so z zlato zarjo obliti Planiški vrhovi rdeli nad samotno Planico, sva se našla na dogovorjenem mestu. Res, presrečna sva bila oba ob svidenju po hudih preteklih dneh.

Potem sva pa sedela na osončnem robu tesno drug ob drugem. Mihol je položil puško preko kolen; širokoplečat, mogočen, nasmejanih lic je sedel ob meni. Izpod priveznjenega klobuka je žarelo dvoje iskrečih se oči.
Tiho sva govorila, saj je bila cesta blizu in bogve kje prežijo danes zasede in izdajalci. Pravil mi je o življenju med partizani, o bojih, dogodkih in načrtih, o tovariših, katere ima in s katerimi živi. Poslušal sem ga molče, dobro mi je del zvok njegovih besed, govoril je odločno in v vsem je bila ena sama volja moči in poleta.

O mnogočem sva govorila, le o gorah nama ni stekla beseda. Kot da se tega izogiba, se mi je zdelo. Pogledal sem ga skrivaj s strani; stisnil je bil ustne, a njegove oči so žarele še bolj. Pogled mu je bil odsoten, nekje daleč se je motal po rajdi gora, ki so mogočne kipele pred nama. Mišice na rokah so mu podrhtevale v silni neizrabljeni moči.

»Poleti pojdeva pa v Travniške stene,« je dejal kar sredi drugega. »V Ašenbrenerjevo smer, kajne? Nekako že preprosim komandirja Pavleta za dva, tri dni, mislim. Ti pa tudi, če prideš k nam. V Planico se že prebijeva mimo zased, saj veš, kako rad bi že plezal tam. Pa še k trentarskim partizanom pogledava!«

Prav iznenadilo me je, tako nenadoma je začel govoriti o gorah. V glasu se mu je poznalo, da se je kar težko zadrževal, nervozno se je poigraval z zaklepom na puški. Pogledal sem ga, sedel je tu ves Miholski. Prav tak, kakršnega nosim v spominu z vseh robov in sten. Tovariš gornik plezalec, sedaj borec partizan.
Molče sva si stisnila roko, kot že tolikokrat pretekle dni v zgodnjih jutrih pod mračnimi ostenji naših robov, kot na osončenih vrheh v lepoti in zatišju, viharjih in težavah.

»Mihol, saj do takrat bo že mir, bo svoboda v naši deželi. Tudi jaz kmalu pridem za teboj v borbo in še mnogo dobrih fantov. Borili se bomo, svoboda je pred nami. Potem, Mihol, bodo pa svobodne naše gore, prosta bodo naša pota v višave preko sten in razov.«

»Pridi čimprej, tovariš z gora, pridi! Mi bijemo veliki boj za nas vse, in vsi se moramo boriti za to. Poglej, za vso to našo prelepo zemljo,« pokazal je s pogledom na rajde gora onstran Doline. »Danes gospodarita tu tujec in domači hlapec. Niti goram, ki stoje od nekdaj, ne puste imen, prekrstili so tudi doline. Krivico so zanesli v ta vedno tako mirni svet pod gorami in naščuvali brata na brata.«

»Upreti se moramo, boriti se do kraja! Saj tudi stene ne padajo brez boja in žrtev, ne brez tveganj. Tudi tam je treba jeklenih pesti in prijemov, in ne samo to, tudi močne vere v zmago in uspeh. Vero je treba imeti v lastno moč in zmožnost, pa so najtežja pota lahka. In mi! Mi hodimo danes trdo in hudo pot, toda močni in polni vere v pravičnost tvegamo in se bojujemo brez očitanj in pomišljanj. Naš vrh, naša lepota je danes – svoboda!«

Čisto od blizu sem mu pogledal v oči. Stisnil je zenice kot včasih, kadar je gledal v sončne višave! Poznal sem ga takega kot gornika, danes sem občutil njegovo bistvo – borca za svobodo rodu.

Dolgo sva brez besed slonela na osončenem robu. Z ramo sva se dotikala drug drugega, negibno in na pol priprtih oči sva strmela v prelepe podobe gora. V mislih sva hodila vsa pota, doživetja so v spominu vstajala kot znani obrazi. Vsa tista pota od mladosti, najinega srečanja v ostenjih Mojstrovke, drznih začetniških poskusov v robeh, do zrelega in borbenega udejstvovanja v vseh predelih naših skalnih velikanov. Kje daleč so že dnevi najinih potov v Mangartske robove, preko zasneženih in ledenih grebenov Ponce tja do Jalovca in še dalje preko vse Planiške rajde? Od vrha do vrha je blodil najin spomin, oči so kar same videle vse znane oblike, vsa začrtana in prehojena pota – saj je bila vsaka taka pot življenje in vrednost zase.

Daleč za Vitrancem so vstajale najlepše podobe – naši Škrlatiški robovi. Stena pri steni, divje raztreskani razi. Mihol je z daljnogledom dolgo gledal tja gor, kot bi kaj iskal. Trde in odločne so mu postale poteze.

»Ko si priborimo svobodo, pritrdimo na križ na Škrlatici ploščo za spomin v boju padlim gornikom. Zraven tiste, ki smo jo postavili onim prvim, ki so padli v boju za svoje cilje in pota v gorah, postavimo večen spomenik še vsem, kateri so dali za zemljo, besedo in narod svoje mlado gorniško življenje.«

»Takrat pa zamenjamo puške za cepine in naboje za kline – ej, veš, take divje in smele načrte imam še! Naša pota bodo velika, saj bomo postali v boju veliki tudi mi!«

Nekje za Petelinjekom je v tišino zimskega dne jeknilo par kratkih rafalov. V najine lepe sanje je udarilo, trdo in življenjsko, prav kot je udarjalo že vsa ta leta na vse nas, na našo izmučeno zemljo in naš rod.

»Grem,« je dejal kratko in odločno, »menda zopet hajkajo od Podkorenske ceste; jim je že zopet kdo nesel kaj na nos. Dobro se imej, gore in gornike pozdravi – na Travnik pa le nikar ne pozabi! Pa kmalu pridi v naše vrste.«

Stisnil mi je roko, zazdelo se mi je, kot da stojiva oba pred neskončno velikimi stvarmi. Tako mogočen in nedosegljiv se mi je zdel v tistem trenutku, ena sama volja in vera, v očeh pa ogenj neustrašenosti in odločnosti. Od vseh spominov nanj se mi je ta vtisnil najbolj.

Bil je res pravi borec Mihol.

Z dolgimi koraki se je napotil navkreber, nagnjen daleč naprej, širokoplečat, izpod klobuka so mu uhajali kodri na nasmejano lice.

Na robu se je na pol obrnil, pokimal mi v pozdrav, s pogledom objel vso dolino pod sabo in mogočne gore tam preko, nato pa utonil v drevju za robom.

Poslednjič sem ga takrat videl. Oprezno sem se napotil v dolino, med težave, nadloge in strahote. V sebi pa sem nosil in nosim še njegov zadnji pogled – njegovo vero v pravico.

Mihol Anžev Miha s Podkorena (Miha Arih) je v kratkih letih svojega alpinskega udejstvovanja pokazal vso veličino ter šel samostojna pota do velikih uspehov. Ljubil je gore že izza svoje rane mladosti, zgodaj že se je začel poskušati, sprva sam, pozneje v družbi z drugimi mladimi alpinisti. Njegova razvojna pot je bila strma, razvil se je do samostojnega in zrelega alpinista.

Bil je pravi plezalni talent. Drzen in borben da kraja, preračunljiv, pri tem pa skrajno priseben in hladnokrven. V mladosti je mnogo plezal sam, marsikatera njegova pot bo pozabljena za vedno. V gore je bil zaverovan in zagledan – brezmejno jih je ljubil. Pa značaju je bil idealist in vsem znanim gornikom zgled tovarištva in požrtvovalnosti.

Za svojo starost in sredstva, ki so mu bila na razpolago, je mnogo preplezal. O gorah, stenah in doživetjih v njih je govoril vedno z nekim notranjim zanosom – lepo in ubrano, čeprav je bil zelo preprost. Mnogokrat smo sredi stene začeli obujati že davno preživele stvari, dokler ni kar nenadoma utihnil, se za trenutek zagledal v sivo skalo pred sabo, pobožal vitke vrvi, nato pa se mirno in spretno zvil v višino preko najtežjih mest.

Bil je skrajno borben, tvegal je vedno in, kadar je bilo potrebno, vso svojo spretnost in moč. Bil je borben in se je naši borbi za svobodo in pravico priključil zelo kmalu. Mnogo je delal v ilegali, dokler ni v jeseni 1943 odšel med partizane. Ostal je v domačem okolišu, saj je tako dobro poznal svoje gore. Bil je pogumen, odličen in vreden borec partizan.

Padel je v svoji rodni vasi Podkorenu, na zverinski način ubit od nahujskane domače sosedove roke. Nemci so ga skrivaj odpeljali v Krnico in pokopali v stari pastirski bajti v Klinu pod Prisojnikom. Samo po sreči se je našel njegov grob, v jeseni 1945 je bil prekopan in zdaj počiva v družbi svojih tovarišev v Podkorenu.

Mnogo je plezal in hodil v gore, tako poleti kot pozimi. Od večjih njegovih tur bi bilo omeniti: severozahodno steno Rakove Špice (prvenstvena), centralni severni raz Rogljice, prečenje Škrlatica–Rakova špica (prvenstvena), nove smeri v ostenjih Rigljica–Frdamane Police. Poleg teh pa je ponavljal skoraj vse težje in najtežje vzpone pri nas – vse smeri v Špiku, v Triglavski steni, razen Skalaške smeri, v Prisojniku, Mojstrovki, Jalovcu in drugod. Zelo pomembna je njegova ponovitev Dibonove smeri po centralnem razu Široke Peči v Martuljku, Petersove smeri v severnem razu Belopotoških Špic v zahodnih Julijcih, Preuss-Riss v Mali Zinni in Punta di Frida isto tam. Plezal je težke smeri v Lienških Dolomitih, v Zillertalskih Alpah in Kleku.

Posebno je ljubil zimsko alpinistiko. Vse naše gore je oblezel in v največjem snegu, v najbolj ledenih stenah je našel svoje pravo torišče. Pomembni so njegovi vzponi: severna stena Škrlatice in preko Kriške stene v sestopu, marca sam po grebenih Ponce tja do Kotove Špice in Jalovca ter celo planiško rajdo v trdi zimi. Rokavi in Špik – vsepovsod so se vlekle njegove sledi. Vsepovsod je uveljavljal svojo sijajno tehniko hoje po ledu in snegu, saj je bil poleg vsega še po svoji naravi in po borbenosti in vztrajnosti kot poklican za alpinista po ledu in snegu.

Padel je v boju za dobro nas vseh. Kot za mnoge druge tovariše gornike, katerih se je spominjal tako mnogokrat, velja tudi zanj, kar je napisano na ploščo na križu njemu tako ljubega vrha Škrlatice:

– Kot žrtve ste padli v borbi za nas. –

Klini, katere je zabil s svojo močno roko, rjavijo v prevesah gorskih sten. Njegova svetla in velika pota pa ostajajo za vedno začrtana v obraz naših lepih slovenskih gora.
 

Dušan Vodeb:
Miran Cizelj

Miran Cizelj se je rodil v Gradcu 8. maja 1915. Po prvi svetovni vojni so se njegovi starši preselili v Maribor, kjer je njegov oče služboval kot nadučitelj v kaznilniški šoli.

Po štirih razredih osnovne šole je postal gimnazijec in se že kot tak začel intenzivno baviti s športom. Srečal si ga pri smučanju, plavanju in plezanju po divjih skalah naših planin, katere je nad vse ljubil. Po maturi se je vpisal na pravno fakulteto ljubljanskega vseučilišča. Vsake počitnice je izkoristil in šel v gore, kjer je v povezanosti z naravo v krogu tovarišev iskal zadovoljstva in sreče.

Ko je čital v časopisih, da nameravajo osnovati v Beogradu visoko šolo za telesno vzgojo, se je odločil za obiskovanje te šole. Ali šele po dveh letih se je ta šola začela. Medtem se je izpopolnjeval v raznih važnih vrstah športa in se poglabljal v vprašanje telesne vzgoje. O njegovih uspehih na različnih tekmah je časopisje večkrat poročalo. Takrat je tudi odslužil svoj enoletni vojaški rok in v Mariboru napravil izpit za podporočnika z odličnim uspehom.

Po otvoritvi visoke šole za telesno vzgojo se je preselil v Beograd in se z navdušenjem in vso vnemo lotil študija in poleg tega seveda tudi pridno treniral. Z veliko ljubeznijo je gojil smuški šport, posebno smuk in slalom. Tu je dosegel največje uspehe in je bil vedno med prvimi.

Kot smučar je veljal Miran za našega najvidnejšega tekmovaIca v alpskih disciplinah. Udeležil se je z uspehom vseh večjih tekmovanj. Bil je večkratni prvak Mariborskega zimskošportnega podsaveza, trikratni zmagovalec v smuku s Pece; a najznačilnejši je bil njegov uspeh v tekmi za državno prvenstvo leta 1939; kjer je zmagal v smuku in bil drugi v slalomu. Ta uspeh je potrdil še v istem letu na državnem prvenstvu moštev na Mozirski planini, kjer je znova zmagal in je največ po njegovi zaslugi mariborsko moštvo porazilo jeseniško »Skalo«.

Še bolj značilno je njegovo planinsko udejstvovanje. Vse stene od Triglava do Rateških Ponc so sprejele njegov obisk. Poznale so ga koče SPD, poznale so ga osamljene bajte, a najbolj ga je poznal Martuljek, od koder je v zadnjih šestih letih pred vojno odhajal na svoje vzpone. V vsaki smeri je bil zmagovalec. Plezal je izredno pogumno, a varno, preudarno in ni nikdar pretiraval. Tudi na najtežjih mestih ni zgubil hladnokrvnosti. Takrat so zapeli klini in kmalu nato je bilo slišati: »Smo že na dobrem.«

Ena sama smer mu ni dala, da bi jo zmagal: severovzhodni raz v Špiku. Pa najbrž nihče od naših in tujih plezalcev tam ni više zabil klina od njega. Obljubil je, da bo prišel bolje opremljen in bolje pripravljen. Pa mu ni bilo več dano. In če bo kdaj kdo preplezal to smer, naj ji da ime pa Miranu. Gotovo ni nihče tako povezan s to goro in ni toliko doživel v Špiku kat Miran.

Pričel je plezati v letu 1933. Prva tura so mu bili kamini v Mojstrovki. Že leto dni nato pa je prvič preplezal smer, ki je znana kot skrajno težavna: direktna na Špik. In to mu je bila šele peta plezalna pot! Težko bi zasledil pri katerem plezalcu sličen vzpon, pa najsi bi iskali med našimi alpinisti ali pogledali med najboljše v tujini.

V naslednjih letih je opravil Bavarsko-Skalaško smer v Triglavu, prvenstveno v severazapadni steni Špika, nesrečno turo v Skalaški smeri Triglava, ko sta se smrtno ponesrečila soplezalca Domicelj in Lettner, in dalje prvenstveno na Rigljico v Martuljku. Kot prvi je ponovil vzpon čez Hudičev steber v Prisojniku, prvenstveno preprečkal ostenja Vel. Mojstrovke in Travnika.

Marsikaj bi se dalo še napisati o Miranu kot alpinistu, o Miranu kot tovarišu, kot smučarskem učitelju in tekmovalcu. Kje bi bila meja njegovega udejstvovanja? Težko je to povedati. Gotovo bi še dolgo vrsto let stal v prvih vrstah.

Dve leti je ostal osamljen in v težkih prilikah v Mariboru. Hrepenel je po svobodi, hrepenel po gorah in tovariših. Tako mi je napisal v zadnjem pismu leta 1943: »Plezalno vrv skrbno hranim za prihodnje čase, za svobodo, za Tebe in Uroša, ko bomo kot nekdaj neugnani, zmagoviti, srečni v naših gorah. Kladivo imam, kline, karabinerje, za zimo dereze, cepin – in volje pa kar preveč. Ko bomo zopet zadihali v svobodi, ko bo uresničeno, o čemer smo toliko sanjali in upali doma in v gorah pod šotori, potem bo prva pot spet k Tebi in s Teboj v hribe!«

Bil je tudi ljubitelj brezmotornega letanja in je nosil znak položenega izpita C.
Ko je končal študije na visoki šoli za telesno vzgojo, mu je nemški napad na Jugoslavijo razbil vse nadaljnje načrte. Odločno je zgrabil za orožje in se postavil v vrsto branilcev domovine. Po zlomu mu je uspelo izogniti se nemškemu ujetništvu in se prebiti da doma. Pozneje se je javil v železniško službo in ostal toliko časa v Mariboru, dokler ga niso Nemci kot nezanesljivega premestili v Mattersburg. Že tukaj je prišel v stik z OF in je bil med prvimi, ki so aktivno delali za pregaženo domovino.

Težka je bila njegova naloga, kajti sovražnik je imel povsod oči. Dobavljati orožje partizanom skozi nemške postojanke je bilo velikokrat teže kakor borba na terenu. Preveč tvegana so bila njegova dela, da jih ne bi bili zapazili Nemci. Ko ga je že zasledovala nemška policija, je še pravočasno odšel v hosto, kjer je izvršil najtežje naloge kat operativni oficir III. Kranjske čete.

V začetku januarja 1944 je zbolel za pljučnico; stanje se mu je tako poslabšalo, da so ga morali prinesti s položaja pod Storžičem v dolino k samotni kmetiji v Spodnjem Vetrnem. Tu je ležal v mali izbi v prvem nadstropju in nestrpno čakal ozdravljenja in svobode. Po enem tednu je na vsak način hotel nazaj na položaj – toliko si je zaželel prostosti, kakor da je slutil, da ga bo tu, v teh ozkih prostorih, zaprtega med debelimi zidovi, dočakala črna usoda.

»Od mene ne bodo ničesar zvedeli; živ jim ne pridem v roke,« je rekel kmetici, ki ga je negovala. Tri dni pozneje – 18. januarja so prišli gestapovci, ki jim je pokazala pot – roka prekletega izdajalca.

Dokumenti in seznami, liste z imeni partizanov in vse, iz česar bi se dalo kaj zvedeti, je sežgal. Skrb za tovariše je vodila Mirana do zadnjega.

Izvršil je, kar je moral izvršiti ... ko so se gestapovci znašli pred pragom male sobe, si je s strelom sam pretrgal nit življenja.

Gestapovci so nato divje streljali skozi vrata, da bi dali duška svojemu besu – morda tudi iz strahu. A Miran je ležal mirno, nem za vedno –.

Oznake: PV
eXTReMe Tracker