Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Beseda o »Planinskem vestniku«

03.05.1935

dLib.si

petek, 3. maj 1935, ob 14:31, Boris Štupar, ogledov: 665

Slovenec - Vilko Mazi: Kdor pozna planinske revije sosednih narodov in ve, v kako visokih nakladah se te revije tiskajo, mora pošteno priznati, da je naš sedanji »Planinski vestnik« oblikovno in vsebinsko na zavidanja vrednem višku.

Na to bi moral biti ponosen sleherni član SPD, ki ima nekaj duhovne vezi do te plemenite organizacije in zato tudi brez oklevanja postati njegov naročnik.

Na zadnjem občnem zboru smo čuli, da se je število naročnikov precej dvignilo, vendar je list še zmerom pasiven. Postavljena je bila alternativa, da naj postane »Vestnik« nekoliko skromnejši, ali pa naj se dvigne naročnina. Prvo možnost je zagovarjal g. inšpektor Weter. Njemu se zdi, da je list preradodaren z ilustracijami, ki pogoltnejo lepe denarce, pa bi se dalo baš tu doseči ravnovesje v proračunu. Ni pa računal s tem, da bi utegnil skopo ilustriran list znatno skrčiti število naročnikov, pa bi bili spet tam, kjer smo zdaj, to je v deficitu, prav za prav pa še velik korak nazaj, ker bi postal list manj privlačen, nego je sedaj. G. inšpektor je tudi priporočil, da bi bil »Planinski vestnik« na razpolago po vseh naših planinskih domovih, kjer bi zlasti tujci radi segali po njem. To je vsega uvaževanja vreden predlog za našo planinsko propagando, čegar izvedba pa bo tem več zalegla, čim bogatejši bo list na ilustracijah. Kaj pa naj tujec, ki ne razume našega jezika, išče v »Vestniku«, če ne baš ilustracij, ki dostikrat tudi jezika zmožnemu človeku lahko povedo več, nego še tako izklesan članek!

Naglica izživljanja današnjega človeka, ki je neizogibna posledica novih življenjskih zadev, ne dopušča skoro nikomur več, da bi se mirno vsedel v svoj kotiček in predel v njem svoje uživanje kakor v nekdanjih idiličnih časih. Današnjega človeka obdaja toliko in tako raznovrstnih dogodkov in vtisov, da jim komaj še površno sledi. Politična, gospodarska, socialna, tehnična, umetniška in druga kulturna vprašanja so dobila tak obseg, da mora človek nehote zanemariti eno ali drugo, ako se hoče s katerim malo globlje baviti. Kar poglejte n. pr., kako ljudje berejo časopise. Najprvo prelete velike naslove in se ustavijo samo tam, kjer jih trenutno najbolj zanima. Manj važne stvari puščajo ob strani, da pridejo na vrsto potem, če bo ostalo še kaj časa. Sledeč tej novi psihologiji mase, uvajajo časopisi razne podnaslove, da nudijo tako bežnemu bralcu vsaj glavno jedro vsebine. Prav ta namen imajo tudi slike, brez katerih si danes ne moremo misliti niti najbolj zakotnega lističa. Če imaš še tako malo časa, slike boš gotovo pogledal in prebral pod njimi, kaj predstavljajo. S tem računajo tudi današnje revije, ki so tem bolj privlačne, čim lepše so ilustrirane. Dajte današnjemu otroku knjigo v roke, najprvo bo pogledal za slikami. Če jih ni, ali če mu ne ugajajo, se bo le nerad lotil branja. In taki otroci smo domalega vsi skupaj, vsi, ki nam gre tesna s časom, pa tudi ona peščica srečnejših, ki jim »rabelj življenja« malo bolj prizanaša.

Zato bi bilo nad vse pogrešno, če bi skušali reducirati sedanjo radodarnost »Planinskega vestnika« glede ilustracij. Treba pa bi jih bilo izbirati morda malo bolj rigorozno nego doslej, ker ima slika v taki reviji gotovo večjo vrednost nego v dnevniku. S te strani torej nikakor ne kaže reševati vprašanje deficita.

O drugi alternativi, to je o podražitvi lista, ni bilo na občnem zboru nobene debate in tudi nobenega sklepa. Jaz mislim, da bi tudi tak poizkus mahoma znižal število naročnikov in da je stvar tem bolj odijozna, če bi se hotelo zvišati naročnino med letom. Uspeh bi bil prav gotovo negativen. Res je 50 Din za tako lepo revijo še zmerom majhen denar, res pa je tudi, da si še sedanjo naročnino marsikdo težko pritrga in bi je zato nikakor ne smeli prekoračiti.

Ostane pa še tretja možnost sanacije, to je obvezna naročba. O tem se je razpravljalo že na lanskem občnem zboru, pa ni prišlo do nobenega drugega sklepa, nego da naj bi obveznost veljala samo za enega člana v družini, ki šteje po več organizirancev SPD. K temu bi jaz dodal še olajšavo za dijake, ki naj bi se jim naročnina znižala na polovico.

Zdaj pa poglejmo te možnosti. Prav gotovo bi zaradi obvezne naročbe na društveno glasilo število članov padlo, recimo za celo tretjino, ako računamo kar najbolj pesimistično. Gotovo je, da bi se mnogi od teh prej ali slej spet vrnili v društvo, ker bi nazadnje vendarle uvideli, da je organizacija brez glasila kakor čreda brez pastirja. Pa tega nam niti ni treba jemati v račun. Ostala bi torej trdna naklada najmanj 5000 izvodov, kar bi omogočilo izdajanje »Vestnika « v sedanjem obsegu in obliki brez vseh pretresljajev. Pri toliko večji nakladi bi bilo mogoče dobiti tudi večje število inserentov. Ni lahka stvar nabirati inserate ter zahteva izredno žilavega človeka, ki ga je treba za ta posel pač dobiti. Naposled bi se za inserate uporabljal lahko tudi nekoliko slabši papir, da bi se mogli primerno poceniti. Kdor pa hoče imeti svoj inserat na boljšem papirju, bi ga moral pač dražje plačati.

Po moji sodbi je obvezna naročba članov na »Planinski vestnik«, ki je obstojala že pred vojno, edino dopusten izhod iz te zagate. Velik greh je bil, da se ni uvedla že pred nekaj leti, ko še ni bila tako huda stiska za denar. Zdaj bo to že precej težka operacija, toda spričo sedanje odlične kakovosti lista, rekel bi njegove polnokrvnosti, upam, da jo bomo srečno prestali.

V. Mazi
Slovenec, 3. maj 1935

Oznake: PV
eXTReMe Tracker