Gore in ljudje/Planinski vestnik (1946) - Cene Malovrh: Ob mejniku dobe je potrebno tudi o alpinizmu (gorništvu) spregovoriti besedo, da oživimo to, kar je že bilo,
... morda celo večkrat, povedano in pa da si poskusimo osvetliti pot, katera nas bo vodila v bodočnost.
O vzniku alpinizma se je že mnogo razpravljalo. Zdi se, da pri nas še prav posebno, ker se visokih Alp s svojim etničnim obsegom samo dotikamo in je prav zato dobršnemu delu našega ljudstva visoka gora samo mik za oko, kažipot, vremenski prerok in – žal prepogosto – kitajski zid. Ni čudno, saj premnogokrat ugotavljamo, da celo gorjanci sami niso kaj bolj zainteresirani na gori, to se pravi, vsaj na tistem njenem delu ne, ki se dviga iznad zelenja. O pečevju prav ti gorjanci še danes najrajši bajajo. Nekaj krati sem sam doživel, da sem pri ponovnem povratku pod goro začel pogovor o njej in njenih skrivnostih in pri tem zvedel čudne novice. Še nihče ni prišel doslej tam čez, mi je nekoč zagotavljal domačin z vznožja, medtem ko sem ga s hudomušno zavzetostjo poslušal in molčal o tem, da se že vdrugič namerjam sam na pot v smeri, ki jo je z roko označil in katero sem pred časom prav lahko opravil.
Kateri je bil najmočnejši činitelj, ki je deloval pri človeku, da se je vzpel v hribu še više, kot segata gozd in trava? Do sem sega gospodarsko izkoriščanje in s tem tudi praktično zanimanje za pokrajino. Vzpon nad to mejo zahteva že posebnih interesov. Po vsej verjetnosti bo veljalo, da je hribovec domačin že davno, preden se je pojavil prvi gorohodec, ki je za svojo zabavo lezel na goro, napravil tudi v skalah marsikak lep prvenstven vzpon, za večno nepoznan in nezapisan v analih gorniških dejanj. Pravljice o Zlatorogu in njegovem zasledovalcu, pa bolj ali manj natančna izročila o Žaku Balmatu ter mnogih anonimnih gornikih so dovolj prepričevalen dokaz tega.
Ne da se tajiti, da je v vseh teh pragorniških dejanjih že mogoče slediti nagibu do dejavnosti, ki nima zgolj neposredno koristnega, materialnega cilja. Če je lovec šel na prežo za divjo kozo in mu je pri tem bila skrb za meso in lovske trofeje glavna stvar, potem pač ni bilo nujno potrebno, da bi zavil kam više, kot segajo temena melišč in ustja jarkov ter žlebov, katera so sorazmerno prav lahko dostopna. Da se je lovec le povzpel navzgor po steni, skozi preduhe in preko polic do najbolj izpostavljenih prepadnih mest, vse to samo dokazuje, da je deloval že v preprostem človeku še poseben nagib, povzročen po neki nezavedni sli za lepoto ali po nagonu za uveljavljanje moči itd. Skratka: gorništvo je že v svoji prvi fazi razvoja psihološko pogojen pojav.
S tem se nehote dotaknemo zanimivega vprašanja, ki se javlja v zvezi z razvojem gorništva. Danes se čudimo, neplaninci še bolj, silnim dejanjem, ki jih izvršujejo alpinisti, tvegajoč pri tem lastno življenje. Počemu vse to, se sprašuje trezen opazovalec v dolini. Smrtne nesreče v gorah so takim opazovalcem narekovale celo naivne zamisli o policijskih ukrepih, ki naj bi preventivno obvarovali »predrzne lahkomiselneže« pred smrtjo. Gorniki so zbijali šale na račun takih predlogov in slej kot prej hodili svoja pota. Zakaj? Prvi človek, ki se je vzpel na dotlej nepoznani vrh, je enako tvegal, kot tvega danes tisti, ki se na isti vrh ne vzpne po udelani poti, ampak navpik po steni. Le preradi zanemarjamo to, danes morda že preveč anahronistično primerjavo. Vzponi, izvršeni še pred pol stoletja, se sodobniku zde otročje lahke zadeve, takrat pa so to bila alpinistična dejanja. To je poglavitno, kar moramo priznati. Ali bi si res kdo upal trditi, da je sedanje gorniško udejstvovanje plod prav posebno nastrojenega in obdarjenega človeka? Prav isto bi bilo, ako bi trdili, da je moderna znanost katere koli panoge šele prava znanost, in to zategadelj, ker se nasproti njenim tolmačenjem različnih pojavov stara tolmačenja zdijo kar naivna. Kakor vsi drugi pojavi, se je tudi gorništvo vzpelo po čisto logični razvojni poti na sodobno raven.
Ko si je človek izkrčil in izhodil pota po dolini, se je nameril v gore; in ko si je tu izgladil dostope, je zopet krenil proč z udobnih poti, sledeč smerem, ki so vodile v neznano. Končno niso potrebna posebna tolmačenja pojavov gorništva na sodobni stopnji. Kdor koli prizna in skuša spoznavati pojave v njihovem neprestanem razvojnem gibanju od manj popolne do popolne stopnje, temu bo tudi v gorništvu lahko razumeti vse odtenke udejstvovanja, pa če se zde prvi hip še tako nerazumljivi.
Prav ob tej, doslej najvišji razvojni stopnji gorništva, pa se je pojavil oster ugovor socialnoetične narave. Očitali so gorništvu pretiranost, individualistično megalomanijo, grobo rekorderstvo itd. Taki očitki nastanejo najrajši v zvezi z osebnostjo, ki se alpinistično udejstvuje in katere splošna človeška nota morda tu in tam daje povod za take ugovore. S tem pa so se čutili prizadete gorniki vobče in so skušali utemeljevati in zagovarjati svoje početje. Priznati moram, da sem se ob takih utemeljevanjih, vsaj v koliko so mi znana, le redkokdaj mogel znebiti občutka, da so nezadostna, enostranska ali pa naravnost izmišljena.
Najradikalnejša teh tolmačenj imajo etični značaj, češ, da alpinizem krepi predvsem voljo, dviga človeka nad povprečnost, ga navaja k premagovanju, skratka, uri poleg telesnih v obilni meri tudi duševne sposobnosti. Ne moremo zanikati delne resnice, katera je v tem zagovoru, ki pa je v celoti tako enostranski, da ga je težko osvojiti. Mi vemo namreč, da si take duševne lastnosti človek lahko pridobiva in množi tudi drugod in ne le po gorah. Vsako temeljito in pošteno delo zahteva samovzgoje, močne volje, premagovanja in jasnosti mišljenja! Nesmiselno bi bilo trditi, da si je mogoče pridobiti take vrline šele v stenah, pri udejstvovanju, za katero je potrebno imeti še posebno nagnjenje. Domnevam, da so zagovore te vrste, ki naj bi pogosto veljali tudi za športno udejstvovanje na sploh, iznašli ljudje, ki so se prostodušnim vprašanjem realno mislečega delovnega človeka hoteli sramežljivo izmakniti z abstraktnimi odgovori. Namesto, da bi bili priznavali resnično, čisto empirično dognano potrebo po takem udejstvovanju, s čimer bi morda vpraševalcu samemu zbudili podoben čut in smisel za prirodnost, so svoja utemeljevanja zavili v nejasne, meglene pridige o poplemenitevanju človeka. Že Jug je pri nas v tem pogledu s svojo radikalnostjo precej grešil, njegovi posnemovalci pa dostikrat še bolj.
Povsem razumljivo je, da se je ob takem tolmačenju hote ali nehote nadeval gorništvu pečat skrajnega individualizma in izvestne predestiniranosti. Proč od življenja mase, v svet dejanj, ki so navadnemu zemljanu nedosežna, to bi bila nekakšna vodilna misel, katera se more razbrati iz takih utemeljevanj.
Sociološka in psihološka osnova te miselnosti, ki se je v pretekli dobi javljala tudi na mnogih drugih toriščih udejstvovanja, nam daje možnost osvetlitve vprašanja gorništva z njegove realne plati.
Beg pred življenjsko resničnostjo, ki je bila poIna zlaganosti in nasprotij, se je v vedno demonstrativnejši obliki pojavljal kot individualni izraz upora. Nemški nacizem je ta pojav svojevrstno izrabil. Uveljavljanje individualne moči je začel poveličevati, preračunano je gojil kult volje, osebnega poguma in drznosti ter preko asociacije takih pojavov ustvaril sociološko zamišljen rasni mit nadčloveka. Afirmacijo sile je s tem sprevrgel v nasilje in sprožil uničujoči val civiliziranega barbarstva.
Alpinizem, odnosno alpinistično delo ni negacija, ampak dopolnilo življenjske resničnosti. Kot smo videli že v začetku, ga moremo v osnovah slediti daleč nazaj; bil je spontan, psihološko utemeljen pojav ter kot tak že po prirodi družbeno, množično zakoreninjen. Gojili so ga resda posamezniki, toda ne v odmaknjenosti, temveč v tesnem stiku z življenjem in s prirodo. Naj opozorim v zvezi s tem samo na vzporednost alpinističnega udejstvovanja in dela. Koliko pomembnih znanstvenih dognanj bi izostalo brez tega, po notranji sli povzročenega udejstvovanja! Na kaj vse je gornik pionir naletel v gorah!
Veličastno zgradbo Alp je bilo mogoče vsaj delno raztolmačiti le po dognanjih s teh nerazumljivih poti. Vrsto drugih primerov bi mogli navesti. Delovni človek in meščan sta si pri odkrivanju neznanega sveta bila tesno ob strani in, vzpodbujena po tem nagibu, pomagala odkrivati skrivnosti svetovne uganke. Danes moremo občudovati dela alpinistov, ki na svojih plečih ne prenašajo samo brašna na pot, ampak tudi dragocen instrumentarij in se skozi snežne viharje ter preko izpostavljenih mest prebijajo k ciljem, ki so »treznemu opazovalcu« nerazumljivi. Jutri bo človeštvo pridobilo zopet za spoznanje bolj jasno sliko o razvoju zemeljske oble, ki bo za istega opazovalca popolnoma ob sebi umevna. Pa je njegov genij le ni odkril in tudi ne od danes na jutri, ampak so se iz desetletja v desetletje pehali za njo možje dejanja s prenašanjem neštetih naporov, s požrtvovalnostjo in močno voljo.
»Alpinizem je doslej najintenzivnejši okret kulturnega človeka k naravi,« je že pred več kot tridesetimi leti napisal dr. Tuma. Mož, ki je s svojo samoniklo osebnostjo stal v življenju kat skala sredi hudourniške struge, se ni plašil v dobi, polni nezaupljivih in nesamozavestnih poskusov v smeri alpinističnega udejstvovanja, pribiti misel, ki ima še danes mogočen pomen. Alpinist je v tem smislu človek, ki mu je priroda mikavna v svoji nepopačeni prvotni obliki; neprestano ga vabi in sili, da grebe po njenih skrivnostih, in sicer prav zato, ker je kulturen, to se pravi, tudi socialno zasidran in vzgojen, svest si svojih dolžnosti in obveznosti nasproti skupnosti in nasproti sebi samemu.
Alpinizem ni samo šport, tudi ni samo duhovno vežbanje in pesem, še manj je to beg v življenju onemoglih pred resničnostjo. Alpinizem je del splošnega kulturnega človeškega dela. Pot do alpinističnega udejstvovanja je odprta vsem ljudem, ki čutijo v sebi količkaj ljubezni in razumevanja da prvinskih lepot prirode. Bodimo prepričani, da bodo v bodoče, alpinistična dejanja tudi pri nas nudila zadosti opravičila sama sebi. Rodu, ki prihaja, je trnjeva pot v svobodo okrepila samozavest in zbudila predvsem čut za resničnost. Sproščeno se bodo mladi gorniki spuščali na nova pota poleti in pozimi, le nekoliko uvesti jih bo morda treba še poprej.
Cene Malovrh