Majda Gašperin: Vedno, kadar se peljemo po tej dolini, me ta ošiljeni vrh popolnoma prevzame. Na pogled težko dostopen, pa vendar hudo vabljiv - Svinjak
Kal-Koritnica, tam se prične naša pot. Jutranji pogled proti gori me navdušuje. Že dolgo sem želela, da bi se povzpela na Svinjak. Potka se vije skozi vas in mimo cvetočih češenj na travniku. Kmalu smo v gozdu. Nekaj časa je steza lepa, potem pa je na njej veliko suhega listja, spodaj pa korenine. Hodim previdn, saj po listju neverjetno drsi. Strmina postopoma narašča. Hoja skozi ozelenel bukov gozd je prijetna. »Kuku, kuku,« se sliši v daljavi. Prvič letos slišim kukavico. Ja, če so denarci v žepu, potem bo celo leto tako.
Ko se drevje malo razmakne, se odpre pogled proti Klužam, Rombonu, Jerebici, Rabeljskim špicam. Po gorah je še sneg. Ostanki debel, sledi požara leta 2003, kot neme priče štrlijo proti nebu. Strmina narašča, a se včasih na kratko malo položi, takrat si oddahnem.
Gozd se redči in prične se skalnati del poti. Strme trave, ruševje in vrh je vedno bližje. V mokrem pot ne bi bila prijetna, nevarna za zdrs. Naša lepa Soča, vasi spodaj, vse je rahlo zamegljeno. Ko že mislim, da sem na vršnem pobočju, se pokaže še en vrh. Pa ga zagledam, miniaturni Aljažev stolp. Kar potegne me navzgor.
V zadnjem delu poti je nekaj malega snega. Skale so mokre, sneg se topi.
Na Svinjaku smo, 1653 metrov visoko. Strmina je huda, po pripovedovanju drugih pa sem pričakovala še hujši pristop na sam vrh. Razgledi so čudoviti: Rombon, Kaninsko pogorje, pa Montaž, Viš, Krnsko pogorje, razpotegnjen greben Krnčice, Polovnik s Krasjim vrhom in še veliko jih je … Sprehodim se malo po grebenu, ki se kaj hitro prične spuščati. Na koncu grebena, ki mu ne vidim kraja, kraljuje Bavški Grintavec. Le malo stran pa eden najlepših, Jalovec.
Sonce vedno bolj pripeka. V dolini se meglice počasi umikajo. Tudi mi se pripravimo za odhod. Ko se spuščamo, je strmina še bolj opazna. Malo se spustimo po pobočju, pridemo do zanimivega ostanka viharnika, ki vztrajno kljubuje času. Na nebu opazim orla. Pa ni bil sam, kar šest smo jih našteli. Kako lahkotno so jadrali proti Rombonu, se nenadoma obrnili in poleteli mimo nas. Fotoaparati so »škljocali«, pa so orli prehitro izginili za Svinjakom. »Le zakaj takšno ime Svinjak?« razmišljam naglas. »Je res tako svinjsko strmo ali zaradi česa drugega.« Vem, da ima gora veliko imen, najbolj se jo je oprijelo to ime. Ko se spustimoz največje strmine, si malo oddahnem.
V gozdu zagledam dva pohodnika, Igorja s spremljevalko. Kakšno presenečenje. Na hitro malo poklepetamo in že jih ni bilo nikjer več. Po takih, ta hitrih, je verjetno odmerjen čas spodaj na izhodišču.
Najprimernejši čas za to goro sta pomlad in jesen. Poleti je zaradi južne lege lahko zelo vroče.
Ustavimo se še v muzeju na prostem, Čelo. Težko je razumeti, kaj vse so morali početi ljudje za prazen nič.
Kmalu smo v dolini. Še pogled proti naši gori. Ošiljen vrh je čez travnike, mimo cvetoče češnje še vedno čudovit. V gostišču popijemo kavo in se poslovimo od te lepe doline. »Adijo, Svinjak,« se v mislih poslovim, se uzrem še enkrat proti njemu in že se peljemo proti Trenti
Majda Gašperin