Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Dr. Henrik Tuma

Jutro: Danes je ugrabila smrt eno najmarkantnejših osebnosti naše kulturne demokracije: pljučnici je podlegel dr. Henrik Tuma, kulturni delavec v najčistejšem pomenu besede, samonikla značajna osebnost in mož neizčrpne delavnosti.

Kdor ve, kaj se pravi naporno delati, ne more razumeti kako je ta mož zmagal tako ogromno gmoto jusa, jezikoslovja, terminologije, pedagogike, filozofije, raznih jezikov, literatur, zgodovine in vrh tega, da je vodil dobro odvetniško pisarno, prepotoval vso domovino, preplezal naše Alpe, vse to lepo opisal in da se je udejstvoval pri vsem tem tudi kot borec, agitator, organizator in vodja.

Neumorni delavec in globoki mislec pa je bil obdarjen tudi s preroškim duhom. Svoje simpatije je pred vojno izražal velikemu mednarodnemu demokratičnemu proletarskemu pokretu, istočasno pa je dajal tudi mnogo opore naši nacionalni revoluciji. Še danes so važne in sveže njegove misli, ki jih je razglabljal v »Naših zapiskih« o jugoslovanskem in balkanskem problemu, silno važno in značilno pa je bilo njegovo stališče do nacionalno-revolucionarne mladine. Dr. Turner in dr. Tuma sta bila edina, ki sta pozdravila narodnoradikalni pokret našega dijaštva, ki je dal hrbtenico našemu odporu v vojni, kolikor ga je bilo. Večnega spomina so vredni njegovi članki v »Omladini« (»Pisma mlademu prijatelju«) Drugo veliko njegovo dejanje pa je bila njegova, leta 1907. izdana brošura »Jugoslovanska ideja in Slovenci«.

Pokojni dr. Tuma je bil eden najbolj izobraženih mož med našimi advokati. Posebno so ga zanimala vprašanja antropološkega, zgodovinskega in jezikoslovnega značaja. Iz teh panog je prirejal poljudna predavanja in pisal članke, ki so se odlikovali po obsežni erudiciji, čeprav so včasih prihajali navskriž s prevladujočo strujo v dotični znanosti.

Proučevanje naših krajevnih imen, zlasti v planinskih krajih, kjer je naš živelj ohranil največ svoje prvotne pristnosti, ter njih zveze s plastiko tal in z drugimi krajevnimi činitelji, ga je privedlo do originalne koncepcije naše narodne zgodovine. Posebnih in nespornih zaslug si je pridobil pokojnik s svojimi razpravami o beneških Slovencih, čijih kraje in narečje je odlično poznal. Znatnega pomena so tudi njegovi prispevki k nazivoslovju raznih strok in po njem zbrani ljudski izrazi, ki jih je na številnih izletih in turah ujelo njegovo pozorno uho.

V slovenski alpinistični literaturi zavzema dr. Tuma častno in trajno mesto. Njegova l. 1930 izšla knjiga »Pomen in razvoj alpinizma« je obenem življenjska izpoved tega originalnega in izkušenega človeka in misleca. V nji je posvetil krasne strani našim planinam, obenem pa je razvil celo filozofijo, skoraj bi lahko rekli: religijo alpinizma. Ta knjiga bo še dolgo pričevala o njegovi ljubezni do prirode in njegovemu globoko človeškem motrenju življenjskih problemov. Z njo se je dr. Tuma trajno vpisal v našo literaturo in pokazal, prav kakor s številnimi članki in potopisi, ki so izšli zlasti v »Planinskem Vestniku«, da je bil po temeljitem poznanju planin in topli vnemi za alpinistiko nekak naš Kugy.

Mnogo se je pokojnik bavil tudi s krajeslovno terminologijo površinske izgradnje naše zemlje ter se je v tej smeri udejstvoval kot sotrudnik »Geografskega Vestnika«. Plod njegovih že omenjenih jezikovnih raziskovanj, združenih z alpinističnimi podvigi, je njegov leta 1929. izšel spis »Imenoslovje Julijskih Alp«.

Publicistično delo dr. Tume je obsežno in v hipu, ko nas tako nenadno zapušča, nepregledno. Sodeloval je v številnih, zlasti v socialističnih revijah in je v vsakem prispevku razodel intelektualca, ki ima za naše razmere nevsakdanji duševni format.

Dr. Henrik Turna se je rodil 9. julija 1858 v Ljubljani. Njegov oče je prišel kot čevljarski pomočnik iz češke domovine ter si v Ljubljani ustvaril svoj dom. Mati je bila Dolenjka. Henrik je preživel težko mladost revnega, nadarjenega dijaka in postal je učitelj. V jubilejni številki »Planinskega Vestnika« 1933 je pod zanimivim zaglavjem »Turistika izza mladih let« napisal o sebi tudi tole:
Leta 1881. sem po prav napornem delu kot bivši učitelj na nemški meščanski šoli v Trstu končal maturo za gimnazijo. Prihranil sem si bil 200 goldinarjev: 100 goldinarjev sem namenil, da pojdem na Dunaj študirat, 100 goldinarjev pa sem si pridržal za počitnice, ker sem bil precej izdelan. Moji dve sestri sta se z družinam naselili na Polici nad Višnjo goro na Dolenjskem. Šel sem z njima. Jeseni sem odpotoval na Dunaj. Kot revež sem se moral vpisati za jurista; vedel sem, da bom moral služiti za učitelja.
Potem opisuje, kako je učil otroke raznih družin francoščine, med počitnicami pa vneto obiskoval najvišje gore. Leta 1885. je bil domači učitelj na graščini Wintern ob Trauni nad Gmundenom. Kadar je imel le čas, je hodil na Wolfsegg. Baronica mu je zaradi tega nekoč dejala: Gospod učitelj, kaj pa počenjate. Že ves okraj govori o nekem norcu, ki zahaja tajinstveno na Wolf segg ...
Tako sem pričel svoje izlete na Dolenjskem in jih zaključil na Gornjeavstrijskem kot norec; prodajal pa sem med tem platence in zaslužil tudi kak krajcer ...

Ko je dovršil pravo, je postal sodnik, a je imel spore s predstojniki zaradi svoje borbe za pravice našega jezika v uradih. Zapustil je službo ter odprl odvetniško pisarno. V Trstu in Gorici si je kmalu pridobil velik ugled.
Udejstvoval se je tudi kot organizator raznih gospodarskih zadrug, zlasti pa rajfajznovk. Vodil je tudi znano produktivno mizarsko zadrugo v Solkanu. Reševal je sploh vse probleme, lotil se je vsakega dela in nobeno breme, ki si ga je naložil, ni moglo niti zrahljati, kaj šele streti njegovih tvornih sil. Z vsem, kar je napisal ali povedal je vzbujal pozornost. Njegova izvajanja so bila vedno sočna in zanimiva. Nobeno področje mu ni bilo tuje. Kakor prej kratko omenjene razprave o socialnih in nacionalnih problemih, tako so bili n. pr. za kritiko in publiko senzacionalni tudi njegovi mnogoštevilni literarni referati ter njegove razprave o upodabljajoči umetnosti. Pisal je tudi o seksualnem problemu kot etičnem in psihološkem problemu mlade generacije. Neštetokrat je predaval kmetom in delavcem, dijakom pa je dajal na pot v življenje mnogo koristnih naukov in opor.
Čital in korespondiral je rusko, srbsko, češko, bolgarsko, francosko, italijansko, nemško in furlansko. Mnogo je polemiziral s Škrabcem in raznimi drugimi lingvisti in zbral gradiva za celo fakulteto. Do zadnjega je ostal veder in čil zanimal se je živahno za vse pojave javnega življenja in vneto je sodeloval pri mnogih publikacijah. Tudi »Jutro« ga je štelo med svoje dobre sotrudnike in prijatelje, živel in umri je kot vzor neutrudljivega delavca. Od dela je vstal in legel k večnemu počitku brez hiranja in pojemala. Utrjen tudi telesno, da ni poznal zimske suknje je bil vse do zadnjih dni tako čil, da smo sodili: sto let bo učakal. Prišlo je žal drugače.

Bogato življenje je končano. Zemske ostanke dr. Henrika Tume bo zagrnila zemlja v petek ob 15. Od življenja, ki je bilo en sam delovni dan, pa nam ostanejo dragocena dela, za katera smo velikemu pokojniku za vedno dolžni častno priznanje in hvaležnost.

Jutro, 11. april 1935

11.04.1935

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti