Majda Gašperin: Najlepši je spomladi, ko drevje še ne zakriva lepih razgledov.
Žirovniški balkon
Završnica. Lesketajoče jezero in osamljena račka, ki uživa v jutranjem drsenju po gladini. Greben pred nami nas v lepoti ranega jutra prijazno vabi. Veliko vrhov je na tem grebenu, najvišji, Smokuški je tam daleč spredaj.
Prečimo most in po spodnji potki na desni nadaljujemo do tunelčka. Tam se povzpnemo na začetek grebena Lipje. Od sonca ožarjene vasi okoli Bleda napovedujejo krasen dan. Med skalovjem so mehke preproge mahu, po katerih je korak skoraj neslišen. Stezice obdane z resjem različnih barv, od svetle roza do temno rdeče. Vmes pa kakšen teloh in drobne rumene cvetke, ki šele kukajo iz zemlje.
Veliko je skalovja, saj spada greben v K. S. Alpe ... Prvi je verjetno Brinjev vrh, saj ob robu rastejo grmički brinja. Na levi dolina Završnice in nad njo Karavanke s Stolom. Poljane so že povsem ozelenele. Malo nižje pa arheološko najdišče Ajdna. Pogled nazaj po prehojeni poti grebena, proti Jesenicam in Zgornjesavski dolini je čudovit. Zelenkasta barva Save, ki vijuga med polji, se izgubi in se zopet prikaže. Kakor majhna jezerca. Vasice, posejane med travniki, in tam v daljavi naš Triglav.
Lepo je na tem grebenu. Najlepše je spomladi, ko drevje, ki se ravno prebuja iz zimskega spanja, še ne zakriva razgledov. Vsak vrh ima svoje ime, veliko jih je. Ni oznak in težko določiš, kje si. Mali vrh in sedlo Veža, tam se desno odcepi pot za cerkvico sv. Lovrenca, mi pa nadaljujemo naprej proti Gosjaku. Skale so kakor nametane. Povsod jih je polno. Hodiš po grebenu ali zraven po uhojenih stezicah. Ko se teren malo izravna, se pokaže novo pokrito počivališče.
V zraku se čuti pomlad. Drevje brsti, ponekod so listki že odprti, zelenje ob poti, petje ptic in sonce, ki na skalah že prijetno greje. Pomladne sapice hladijo potno čelo. Kmalu bo vse ozelenelo in skalovje bo zakrilo drevje. Ob poti so občasno majhna razgledišča: na Deželo, po Gorenjski, proti Ljubljanski kotlini, bohinjskim goram in pa našim najvišjim - Julijcem. Običajno je kje v bližini tudi klopca. Pot je prijetna, se strmo vzpenja in zopet izravna.
Kmalu smo pri Pečeh. "Včasih je bila lestev na gladki skali, pa je razpadla," mi je povedal domačin. Sedaj jo obidemo. Pred nami je skalovje, kjer malo poplezamo in se povzpnemo na Gosjak. V mokrem bi bilo nevarno za zdrs. Smokuški vrh, ki izstopa iz grebena, je še daleč. S sedla Vrh, kjer je vodni zbiralnik, se pričnemo strmo vzpenjati. Pot nam zapre večje skalovje, ki ga deloma preplezamo.
Smo na ožjem delu skalnatega grebena. Na Jekoli nas čaka klopca z vpisno knjigo dnevnih obiskovalcev. Pa je zasedena. Še malo prijetne hoje po gozdu in na desni je razgledna točka s klopcami. Zastavice plapolajo v rahlem vetru.
Na Smokuškem vrhu smo, ali Vrh Peči, na višini1122 metrov. Naredimo kratek počitek in občudujemo razglede. Iz Ljubljanske kotline proti Gorenjski se že vlečejo meglice.
Gremo naprej proti Sankaški koči. Veliko ljudi je tam. Tudi pri cerkvici sv. Petra so obiskovalci. Lepo vreme je privabilo ljudi v naravo. Najvišjemu vrhu Karavank delata družbo še Vrtača in Begunjščica. Na travniku je vse polno cvetlic. Največ je trobentic, ki v svoji rumeni barvi izžarevajo v lepih šopkih. Hitro smo v Begunjah.
Za prečenje grebena je najbolje, če sta na razpolago dva avtomobila. Lahko se nazaj do Žirovnice peljemo tudi z javnim prevozom. "Ali pa jo na izhodišče uberemo kar peš, po stranskih poteh," sta mi zadnjič razlagala dva pohodnika. Vse se da, če je le volja.
Majda Gašperin