Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...
Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Helena Plahuta 2271 0

Še en bajtar je odšel

Planinski glas: Prve pomladne sape so zavele, ko smo izvedeli, da je iz naših bajtarskih vrst za vedno odšel Drago Miklavčič – Dragi (1949 – 2015). Njegova pot se je končala, korak zastal.

Spominski govor - 9. april 2015

Rojen je bil v Ljubljani 29. oktobra 1949. Že kot šestnajstletni fant je začel obiskovati našo Veliko planino. V začetku še v počitniške domove Jugobanke in Tube (Baba). Od leta 1968 pa je bil bajtar, skupaj z bratom Vikijem v Zabrškovi bajti. So mu nagajivo rekli, da je »prisklednik«.

Leta 1967 mu je Viki kupil prvo kitaro. Prvih akordov pa ga je naučil Janez Vrenjak – Stegn, tudi zvest obiskovalec planine, dolgoletni bajtar. Pri plesni skupini Tine Rožanc je spoznal Sašo in leta 1970 sta stopila v zakonski stan.
1974. leta je dobil v najem spodnjo Špinovo bajto in jo imel v najemu do 1992. Leta.
Na Logu pri Brezovici sta z ženo Sašo leta 1975 pričela graditi hišo in se po treh letih s starši tudi vselila vanjo.
Smučanje je bilo njegova ljubezen. Na planini, pri Igrah brez meja je vedno dosegal prva mesta v smučariji, ter bil aktiven tudi pri vseh drugih igrah. Pri krstih novih bajtarjev je bil v vlogi »policaja« nepogrešljiv. Na Veliko planino je pripeljal prve motorne sani , s katerimi je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja marsikateremu bajtarju dostavil nahrbtnik ali drva. 1997. leta sta z bratom Vikijem pristopila k obnovi Nukove bajte.

Leta 2006 si je nabavil avtodom (Oldtimer).
Leta 2007 pa ga je doletela zahrbtna bolezen – limfom. A vendar se ni dal in ga v letu in pol premagal. Med tem časom je doma naredil leseno poslopje, kjer je imel spravljen avtodom, s katerim je potoval na morje. »Baterije« si je polnil na otoku Krku.
Če je bilo le mogoče se je udeležil izletov, piknikov in druženja z bajtarji Velike planine pri njihovih aktivnostih. Obvezna spremljevalka je bila njegova kitara, s katere je izvabljal melodije in zraven pel.
27. marca letos pa je občutil akutne bolečine in težko dihal. Urgentno je bil prepeljan v bolnišnico, kjer so mu diagnosticirali infarkt srca, in to ne prvi. Kljub intervencijam, je 2. aprila 2015 prenehalo biti njegovo plemenito srce.
Danes se tukaj v Dravljah poslavljamo od njega.
Bajtarji in prijatelji planine se mu na tem mestu zahvaljujemo za dolgoletno članstvo in ves njegov doprinos bajtarstvu na Veliki planini.
Človek nikoli ne umre, le daleč, daleč je … Ostajajo pa spomini, ti drobni biseri, ki jih hranimo v naših srcih. Ko boste hodili po naši Veliki planini, sedeli ob ognjišču, pa le pojte te lepe stare pesmi slovenske duše, naj zadišijo in zazvenijo v Vaših srcih, v spomin tudi na prijatelja Dragija.

Iskreno sožalje vsem domačim v imenu bajtarjev PD »Bajtar« Velika planina in v svojem imenu.

H. Plahuta

Delo, glasba in gore,
bile so Tvoja ljubezen,
zdaj si odšel …

V ušesih še odzvanja zvok Tvoje kitare,
ptica ji z žvrgolenjem sledi … Čas kar obstane, megla čez planino se podi,
pomlad je, a Tvoje nas slovo boli …
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
BIO novosti PlaninskiGlas

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava Spomin živi
Naslednja objava Potepanja – 12.04.15
  • Število objav: 46065

Novosti