Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Logarska dolina in Savinjske Alpe vabijo

Celjski tednik - Dr. Jože Tominšek: Zopet je od naše strani neovirano pristopna, naša, prav naša, edinstvena Logarska dolina.

Kmalu bo — mi zaupamo naši zunanji politiki — odprta tudi na bratsko koroško stran. Planinski slastniki pa poželjivo občudujejo bleščeči avtobus, udarniški izdelek in last celjskih planincev. Ej, Planinsko društvo Celje je izmed vseh članic Planinske zveze najbolj brihtno, podjetno, razgledno, udarniško, uspešno, »Kdaj bom smel, mogel z njegovim ponosnim vozilom podrseti v osrčje Savinjskih?« Tako koprnijo posamezniki, bodo koprneli tisoči; planinstvo postaja množično ...

Koga danes ne mika v planine? Vsakdo, obeh spolov, mlad ali star, vsakega stanu, vsak hoče iti tja gor v planine, med visoke gore, ali na nje, uživati višinski zrak, se gibati v veličastni, pristni prirodi med izvirnimi ljudmi, se naslajati ob grozoti strmin in prepadov, pa zopet ob ljubkosti vodic in tratic; ugoditi telesnim in duševnim potrebščinam v elementarni obliki, sploh se umakniti vsakodnevnosti v rožnato in zajedno grozečo romantiko.

Različni so planinci, različne njih zahteve in težnje ob posetu planin. So taki, ki zahajajo v planine na udoben telesni odmor, da v znožju planin pasejo oči na veličastnosti gora in se neovirano sprostijo v prijetni družbi enakomislečih. Drugi ostajajo istotako v znožju, a se vdajajo stvarnosti gorskega sveta ter pazno študirajo njegove prirodne posebnosti, geološke, rastlinske, živalske narodopisne in druge. Oboji so samotarji. Tretji hočejo svoj tesno odmerjeni čas izrabiti brzo in s čim večjo izdatnostjo; pripeljejo se brzo v osrčje planin, tam zdržema izvršijo večurno hojo čez vrhove in planote in se z isto brzino vračajo, stremeč za čim večjo pestrostjo in zvrhanostjo svoje ture. Kot vesel znak napredka in poglobitve nadalje narašča, prav izrazito ravno v celjskem okrožju, število planincev alpinistov, ki mimo običajnih ali prehodnih potov in stez v gorah iščejo neobhojenih zakotij, hudih strmin, opasnih žlebov in razov, turncev, stebrov, ozkih polic, zrušenih škrbin da preizkusijo svojo plezalsko spretnost in neustrašenost. Vsi ti so in bodo v Logarski dolini in njenem gorskem kolobarju v obilni meri našli vse, kar prija njihovi planinarski posebnosti.

Komur se mudi, se vsede v Celju ali na železniški postaji Šmartno ob Paki v avtobus in se pripelje z njim vsaj do Ljubnega (kmalu pa, upamo, do Solčave in celo v Dolino). Vendar, blagor tistemu, ki ima časa, zdravja, moči in volje, da kot pešec prehodi in intimno preizkusi lepote, ki jim brzovozec more posvetlti le nekaj filmskih pogledov. Strastni pešec, kakor jih naš dični ZREN skuša nanovo postaviti na noge, bo svoja pot morda nastopil že s postaje v Rečici—Paki, bo s porabo bližnjice v eni uri dospel v modemi trg Mozirje, nato v dobrih dveh urah večinoma ob Savinji in skozi snažne vasi (Okonina s trokupolno staro cerkvijo) v terasnato zgrajeni trg Ljubno pod široko Raduho, kjer se dolina docela stisne in vedno ob šumeči Savinji tvori pet ur trajajoče tesni prav gor do Logarske doline. Samo na nekaterih mestih se dolina toliko razširi, da je nastal prostor za kako kmetijo ali večje naselje. Dve uri nad Ljubnem se sonči lepa vas Luče; zopet dve uri nad Lučami — spotoma je navpična skala Igla, skozi koje luknjo pelje stara pot — čepi med Hudo peč in Ojstro pod starinsko cerkvijo tako stisnjena, da more dihati le kvišku, znamenita stara vas Solčava, po kateri so se v preteklem stoletju te planine imenovale Solčavske, dokler ni prodrlo geografsko ime Savinjske za motrilca od vzhoda in severa ali Kamniške od juga. Idilična, v partizanskih bojih junaška in mučeniška Solčava je grdo razrušena in le za prvo potrebo popravljena. Edino peš se doslej še more priti v Solčavo in v Logarsko dolino od severa sem, iz Dravske doline (Prevalje, Črna , Bistra, oz. Sv. Jakob pod Olševo); takisto od juga, iz Ljubljane, oz. Kamnika, čez Kamniško sedlo dol v Logarsko ali nekaj prej pri odcepu v Belo na Presedljaj in dalje čez Korošico v zgledno oskrbljeni Kocbekov dom.

V zadnjem času te iz Kamnika pripelje avtobus preko Gornjega grada v Ljubno. Pravo šetališče — začasno zaprto — pa je prihod od zapada čez Pavličev ali Pastirkov vrh. Radovoljno peš pa bi naj vsaj enkrat vsak ljubitelj Savinjskih prehodil tiste pol ure ceste od Solčave do kmeta Podbrežnika, ob sesutinah Hude in Golarjeve peči, do tja, kjer se cesta okrene v ostrem kotu na levo proti jugu in se nam, stopivši iz senčne soteske, zablesti pred očmi, kakor bi nas zadela bajna luč iz velikanske pozornice, vsa dve uri dolga, četrt ure široka Logarska dolina, vsa v soncu, proti kateremu je obrnjena, na jugu zagrajena pravokotno z ogromnim navpičnim ostenjem, ki rase više in više v nebo kot neprodorna grmada. Glej, tu v levem kotu drzni roglji, ki v navidezno brezikrajni višavi prehajajo v nebesno modrino — »... to je Ojstrica!« Tam pošastno raztreskano masovje z vzpeto zračno krivuljo — »... to je Planjava!« In ta Dolino zapirajoči, orjaško razširjeni zid z navzdol obrnjenim lokom? »To je Kamniško sedlo, Jermanova vrata, silna prepišnica od severa na jug in obratno.«

Dr. Jože Tominšek
Celjski tednik, 24. julij 1950

17.06.1950

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti