Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jezični dohtar razpravlja III.

14.10.1950

dLib.si

sobota, 14. oktober 1950, ob 13:49, Boris Štupar, ogledov: 984

Celjski tednik - Dr. Josip Tominšek: Tolsti Tolst, grintavi Grintavec in še kaj

Tako je prav in po naše! Nikakor in nikjer pa: Tovst - Toust, Grintovec - Grintouc.

1. Kaj je ta trdozvočni Tolst?
Celjanom je prava domača nekako hišna gora; imenujejo ga tudi nakratko le Tolst, rajši kakor z naučenim zemljepisnim imenom Tolsti vrh. Tako domač je Tolst, da je kot splošno ime prešel v ljudsko govorico, vsaj v preprosto poulično, že davno, v značilnem, danes menda skoraj pohabljenem pomenu, tako da se ne misli več na goro. V kakem pomenu?
Postavimo se kakih petdeset, če hočete tudi več let nazaj v tisto glasovito in zloglasno Celje, v »logor« nemškutarjev in — kar je bila posebnost Savinjskega glavnega mesta — nemčurjev, a obenem skalnat tabor rodnega slovenstva, ki so ga javno zastopali prodvsem zavedni in izmodrovani jezični dohtarji. Ob rednih ravsih in kavsih purgarskih fantalinov si pogosto slišail, kako so se zmerjali v nemški celjščini: »Holc maul tu tost tu«. Na ¬ mesto »tost« se je čulo tudi »dost« ker sta se v celjski nemščini večkrat zamenjavala t in d (tu namesto du, tumm namesto dumm). Psovka je torrej »tost«, »dost«, večkrat bolj široko izgovorjeno »toust«, »tovst«. Zakaj psovka? Zato, ker pomeni »butelj«, »štor«.

Da se pomen tosta, tousta, to je tolsta, zniža do buteljstva, telebanstva, se razlaga iz izvirnega, starega naziranja, da tolstost, tolšča označuje duševno mlačnost, neprožnost volje. Po starem latinskem izreku se slabim pesnikom očita, da je njihova boginja umetnosti debeluška (pinigui, Minerva; da besedo razumete, se spomnite ptiča pingvina, ki ga je sama tolšča). S porabo Tolsta kot debelega vrha za označbo duševne lenobe in nerodnosti so Nemci očitno pokazali, da je beseda slovenska, pač ne da bi se izvirnega pomena zavedali. Da se niso zavedali, kažejo potvorjene oblike; namreč Toust, Tost in zlasti Dost, ki je v nemških publikacijah dosledna oblika: »Dost Berg« v avstrijskih zemljevidih (leta 1893) in v vodniku »Cilli« pastorja Maya (izdanem za nemške okupacije). Zavzamemo se, da naletimo na pogrešno obliko nemškega vpliva v »Bajkah ... « J. Kelemine (na str. 359) tudi v stvarno napačnem podatku: »med Vipoto in Dostom je Hudičev graben«, ter da je, odkar je postavljena pod Tolstom Celjska planinska koča, vrh postal in do zdaj ostal, neknjižni Tovst, celo v lepakih, za tombolo dne 8. oktobra 1950 (naš Tednik se je v št. 39 tej hibi previdno izognil).

Razen Celjskega so vsi ostali »Tolsti vrhi« bili in ostali tolsti; namreč tako zapisani v zemljevidih; izgovarja pa besedo lahko vsak po svoje. In »Tolstih vrhov« je v naših planinah nemalo, poznam jih deset: najprej seveda naš pri Celju (pravilno tud i v Badjurovih vodnikih), nadalje pri Braslovčah, Konjicah, Slovenj Gradcu, Guštanju, Tržiču, pod Korošico nad Blejskim jezerom, na Pohorju, v Svinji planini. Vsi ti vrhovi so košati, široki, debeli (poznamo tudi Debele), res tolsti in, kakor pišemo tolsti prasec, ne pa tovsti prasec, tako moramo pisati o kakem vrhu, da je tolst, ne pa tovst, pa naj bo celjski ali kateri koli. V Savinjskih planinah je kmet Tolstovršnik, ki se tako tudi piše in podpisuje. Recimo da bi pisali v našem jeziku tovst in kot lastno ime Tovst, potem bi morali enako v vseh besedah, ki imajo zlog — ol — pred soglasnikom pisati — ov — namesto sedanjega — ol — in bi brali v naših knjigah: povž, dovg, sovza, mouk, vovna, žovna, povn; Golte bi postale Govte reka Kolpa pa Kovpa, Tolstoj bi se po tovstovsko pisal Tovstoj in bi sploh — Rusi morali od nas sprejeti pisavo tovst namesto svojega tolst, ki ga doslej imamo iskupno. Kogar pa v besedi tolst — tovst ne zadovolji niti — l — niti — v —, ta ga naj sploh izpusti in reče tost, kar smo čuli od celjskega pobalina. Potem bi se glasilo: pož, dog, pon itd.; ne bilo bi to nič posebnega, saj smo šele pred neka j leti prikrajšali stoletno solnce za —l — in dobili ne sovnce, ampak kar sonce in se s tem, precej po zaslugi jezikovnega pesnika, rešili skupnosti z vsemi Slovani. Zakaj pač ne? Sonce nam sije kakor je sijalo solnce, in plodna je obdelana njiva, pa naj je dolga, douga, doga. Predhodnik za odpahnjeni —l— je hohn, hom (Hom), hum; tudi Tosc, sosed Triglava, se razlaga kot Tolstec.
Konec koncev tega razpravljanja, jezikovnega in jezičnega: pišite dosledno Tolst, Tolsti vrh ; če ne, ga pa prekrstite v Butasti vrh!

2. Grintavec se piše, ne Grintovec!
Zahteva to Fr. Levec 1896 (Planinski Vestnik, str. 76), sklicujoč se na dejstvo, da se na Dolenjskem dolomit imenuje grintavec, in na svoje znanje kot Gorenjec, češ, »nikdar ne pozabim, kako je bil užaljen moj jezikovni čut, ko sem štirinajstletni deček slišal v šoli svojega učitelja govoriti o gori Grintovcu, meni so pa z doma bili znani samo Grintavci.« S to množinsko besedo (Grintavci) nazivljajo na Gorenjskem vso skupino Kamniških in Savinjskih Alp; oboje je res samo geografsko, ne ljudsko poimenovanje. Kakor neka trma se zdi, da se vsak čas od kake strani iznova pojavlja Grintovec, dasi je v vplivnem slovstvu utrjen Grintavec in se po jezikovni tvorbi zdi edino ta mogoč. Če in ker je prav povedano in pisano: rja, rjav, rjaveč (ne rjoveč); koza, kozav (ne kozovec); griža, grižav, grižavec (ne grižovec); garje, garjav, garjavec (ne garjovec); glista, glistav, glistavec; če se z brado razlaga bradavica (ne bradovica) itd., potem sklepamo samo po sebi umevno: grinta, grintav, grintavec (nikakor grintovec)! Da se za naše planinske Grintavce, ki jih je več, že ustaljena prava oblika tu in tam potvarja, je menda kriv Pravopis, ki je postavil takoj po vrsti grintav — Grintovec; no, Pravopisni, kakor sam priznava, dobeseden zakon.
Točno po črkah zapisanega ne izgovarja na podeželju nihče imena teh vrhov. Kakor ne govorijo p-e-v-e-c , ampak pevc, oz. peuc (s posebnim v-u,) tako izgovarjajo Grintavc z bolj ali manj (zamolklim —avc, ki v skrajnosti prehaja že v —uc. Res piše G. May v že navedenem (nemškem) vodniku »Cilli« (str. 36) »Grintuc«, Artaria in Hoch - tourist pa Grintouc. Mi pa pišimo knjižno obliko, soglasno z enakimi primeri, in naša izreka bodi v olikanem govoru zborna. To pa stoji: če je vrh jalov, je res Jalovec; če pa je krvav, je Krvavec; končno če je grintav, je in bo Grintavec.

3. Ob Grintavcu je Kokrsko sedlo.
Jezikovna muha je v zadnjih letih v planinske spise tu pa tam zanesla Kokrško sedlo. To se glasi prav tako, kakor če bi rekli Savski most, Dravska dolina. Savinjski hmelj; ko je vendar edino mogoče: Sava - savski, Drava - dravski in Kokra - kokrski. Pravilno je pa seveda Soča - soški, ker se deblo končuje na -č ; takisto Nemec - nemški, ker je na koncu debla -c; toda Slovenec - slovenski (ne slovenski), ker se »slovenski« tvori od pristnega »Sloven« (v pomenu Slovan, ki smo ga prevzeli od Čehov), ne pa od »Slovenec«.

Celjski tednik, 14. oktober 1950
Dr. Josip Tominšek

eXTReMe Tracker