Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Z gorenjskimi planinci na Durmitor (6.)

   Železar

 

 24.04.1975

Jlib.si

 

četrtek, 24. april 1975, ob 10:01, Boris Štupar, ogledov: 771

Železar - Valodi Stojan: Kljub slabemu vremenu smo bili vsi zadovoljni.

Res, da smo bili mokri, toda zadovoljstvo, da je bila večina na najvišjem vrhu Durmitorja, je odtehtalo vse težave. Dogovorili smo se. Če bo naslednji dan le preveč deževalo, bomo počivali. Kako bomo preživeli dan, nismo bili v zadregi. Mojstrančani so se takoj znašli. »Bomo pa jarca pekli.« se je odrezal Gustelj. Predlog je bil enoglasno sprejet. Jože je dobil nalogo, da z nekaterimi »prostovoljci« pogleda v Žabljaku, kje bi kupili jarca.

Še pred mrakom so se vrnili in nam pripovedovali, da v Žabljaku vlada zelo natančen red. Če hočeš dobiti žig, moraš to opraviti do devete ure zjutraj, če hočeš kupiti razglednice, jih moraš kupiti do desete ure, ker gre potem prodajalka v kavarno in si za tisti dan zamudil. Še in še so fantje pravili o redu, pa si vsega nisem zapomnil. Ne bi bilo lepo. Če ne bi pohvalili tudi našega šoferja Francija. Tudi on je ta dan pridno delal. Zakrpal je rezervno gumo in ob jezeru opral avtobus in ga spet postavil na svoje staro parkirno mesto.
Ta večer smo dobili obisk. Vinko in Albin sta v Žabljaku našla Janeza, doma iz okolice Celja. Že več let je kot električar v Žabljaku. Pripeljala sta ga v tabor in spet je zadonela naša lepa slovenska pesem.
Pričelo je deževati in ker je bilo že temno, smo se hitro spravili v naše šotore. Tabor se je umiril in deževne kaplje, ki so padale na šotorska krila, so nam pele uspavanko.

19. 6. 1974
Zjutraj nas je spet prebudila vrana. Tokrat je kasnila, ker je deževalo. Nikomur se ni mudilo iz šotorov. Šele okrog sedme ure se je vreme malo izboljšalo. Ker smo imeli vsi mokre čevlje in perilo od prejšnjega dne, smo zakurili ognje, da bi se hitreje posušili. Ženske so pripravile obilen zajtrk, ki bi ga lahko imenovali kosilo, tako je bilo izdatno. Nestrpno smo čakali izboljšanje vremena. Megle nad jezerom so počasi izginjale, vendar sonce ni moglo prodreti skozi oblake. Zaradi slabega vremena so mojstranški fantje odšli v Žabljak in se čez kako uro vrnili z že pripravljenim jarcem za pečenje. S seboj so pripeljali tudi domačina in odšli do vodenice, kjer so pripravili ogenj in vse potrebno za pečenje.

Ker ni več deževalo, so se Janko, Janez, Slavko in Zdenka na hitro odločili, da poskusijo vzpon na Savin Kuk. Ko so prispeli do vznožja Savinega Kuka, je ponovno pričelo deževati. Vsako nadaljevanje poti je bilo nesmiselno, zato so se vrnili v tabor. Nekaj fantov je odšlo v mesto po kruh in razglednice. Ker se niso zanesli na uveljavljen urnik trgovin, so nekateri prišli v tabor praznih rok.

Tudi Delavca ni moglo zadržati slabo vreme. Ne vem, kaj je pičilo »stare ase«. Bili so nemirni in hoteli so izkoristiti vsak čas za hojo. Pot ga je vodila do Zmijinega jezera in dalje do vasi Borača ter Žabljak. Vrnil se je truden, pa kljub temu ni bil slabe volje. V svojem šotoru je imel »zdravilo« in je vsakega, če mu je bilo vroče, ali če ga je tresel mraz tako ozdravil. S tem je seveda delal »konkurenco« naši bolničarki Teji, vendar sta bila zaradi tega vseeno dobra prijatelja. Tea je zaman tekala od šotora do avtobusa. Nikomur ni mogla nuditi pomoči. Še žulja ni hotelo biti na nobeni nogi.
Tudi Peter ni miroval. Že tako je znan, da ni nikoli brez dela. Ta dan je še mene pripravil k temu. Šla sva v gozd, kjer so podirali in krčili traso za nov vodovod. Tam sva našla kup lepih korenin, vseh mogočih oblik. Najlepše sva odnesla v tabor. Odstranila sva lubje in pokazale so se najrazličnejše figure. Kmalu sva imela precej gledalcev in občudovalcev, ki so poskušali dajati imena raznim grčam. Danes imava te figurice doma in nama bodo drag spomin na lepe trenutke pod Durmitorjem. Manjša grupica je ta dan odšla do Titove pečine, ki je znana po tem, ker je tu leta 1943 bival vrhovni štab NOV in POJ. Tu je tovariš Tito izdal znani odlok o proboju na Sutjeski.

Dopoldanski naliv nas je spravil v šotore in nam pogasil ognje. Ko je minil smo spet nadaljevali z že prej začetimi opravili. Na novo smo prižgali ognje in sušili. Popoldne so nekateri odšli okrog jezera, ker zaradi dežja daljših tur nismo mogli tvegati. Ker ni bilo nikakršnih izgledov na izboljšanje, smo se odločili, da drugi dan odpotujemo. Nekateri so že popoldan pričeli pospravljati. Tudi jarček je bil pečen in so ga slovesno prinesli v tabor. Počasi so se vračali v tabor vsi. Ogledovali smo vzorce rož, ki jih je Jaka strokovno ocenjeval, pri tem pa mu je Katra s svojim velikim znanjem o rožah pridno pomagala. V taboru je bilo kot v mravljišču in vsak je imel kaj povedati. Toliko dogodkov se je v teh treh dneh zvrstilo pod Durmitorjem in vsak je spoznal nekaj novega. Le Janez je bil nekam zaskrbljen. Skrbelo ga je, kaj je z Marjanom in Francijem, ki se še nista vrnila. Kmalu pa je tudi ta skrb minila. Utrujena in mokra, vseeno pa nasmejana sta bila kmalu med nami. Proti večeru smo imeli posvet. Določili smo uro vstajanja in odhoda. Tudi o smeri vožnje smo razpravljali. Vedeli smo, da vodita dve poti do Titograda. Ena Žabljak-Nikšič-Titograd, druga Žabljak-soteska Tare-Titograd.

Stojan Valodi
Železar, 24. april 1975

eXTReMe Tracker