Železar - Valodi Stojan: Zavladalo je veliko veselje in možje, ki so že bili na vrhu, so imeli dovolj dela, da so nas vse krstili.
Še posebno je bil vesel tovariš iz Splita, ki se nam je pridružil že v taboru. Vrv kar ni hotela mirovati in nihče ni zameril, če udarec po zadnji plati ni bil preveč nežen. Seveda smo se vsi vpisali v spominsko knjigo, ki je, moram reči, čista in brez neslanih opomb, kar pri nas ni redek slučaj. Priznati moram tudi to, da je sam vrh in pot do tja vsa v svoji prvobitnosti, brez civilizacijske navlake. Še cigaretnega ogorka ne najdeš, kaj še česa drugega. Res je, da je to gorstvo manj obiskano kot naše , toda kljub temu bi se naši »civilizirani« gorniki morali v Durmitorju naučiti čistoče. Žal žiga po teh vrhovih ne najdeš, lahko pa se ga dobi v Žabljaku.
Z vrha Bobotovega Kuka je zelo lep razgled. Severozahodno je Bezimeni vrh (2480 m), levo od njega dolina Škrških jezer (1717) zahodno je vrh Gruda in Prutaš, jugozahodno so Šareni pasovi in prelaz Škrčko ždrijelo. Med Šarenimi pasovi in Bobotovim Kukom je sedlo Lama (2180 m), preko katerega pridemo do jezera Zeleni vir. To jezero je na jugu Bobotovega Kuka, za njim pa so vrhovi Zupcev. Na jugovzhodu je Lučina previja, za njim pa Minin Bogaz. Na vzhodu se vidijo grebeni Sljemena in še bolj levo Medjed. Med njim pa leži velika in mala Previja.
Med ogledovanjem je spet pričelo grmeti. Pričeli smo se odpravljati za odhod. Seveda smo se na vrhu še fotografirali, kar bo vsem drag spomin na našo odpravo v Durmitor. Za večjo varnost smo vse ženske in našega najstarejšega člana odprave 66-letnega Bajda navezali. Vodja ene naveze je bil Janez, druge pa Janko, kot vodnik pa je bil Slavko. Lepo in varno smo sestopali in prav kmalu smo bili spet pri naši h nahrbtnikih na sedlu Račvanj. Oblaki so vedno bolj grozili in zato smo se pričeli hitro spuščati po strmem snežišču v Gornjo Ališnico. Seveda nismo bili več navezani, zato so nekateri izkoristili snežišče za prijetno smuko po čevljih. Seveda se je marsikdo tudi peljal po zadnji plati, vendar brez nevarnosti, ker je bil lep in varen iztek.
Hitro smo sestopali proti dolini, ker je že pričelo deževati. K sreči ni trajalo dolgo in ko smo prišli do staje v Crijepolnih poljanah, je znova sijalo sonce. Fantje se kar niso mogli ločiti od prijaznih pastiric, ki so jim ponudile mleka. Kar precej časa smo se zamudili pri tem opravilu, kar se nam je kasneje maščevalo. Spustili smo se po ozkem koritu ter obšli Zmijino jezero. Hodili smo ob vznožju hriba Crveni pasovi med samimi starimi jelkami in bukvami. Tu je resnično še neokrnjen gozd. Ko smo hiteli mimo štirih vodenic, je spet pričelo deževati. K sreči do tabora ni bilo več daleč, vseeno pa smo v tabor prišli že mokri, toda kljub temu srečni in zadovoljni.
Pod vodstvom tov. Delavca je ob 6. uri isti dan krenila kolona osmih članov (1 član PD Javornik in 1 član PD Martuljek in 6 članov PD Mojstrana) ob jezeru ter se napotila v Zgornje Lokvice. Tam so se razdelili:
Dva člana AO Mojstrana in član AO Martuljek so odšli iz Zg. Lokvic proti vzhodni steni Torozin Bogaza. Hoteli so preplezati steno, vendar jim je nevihta preprečila pot. Vrnili so se do vstopa v steno, od koder se je en član preko velike in male Karlice vrnil v tabor, druga dva pa sta se vračala v tabor čez Lokvice .
Drugih pet članov se je pod vodstvom tov. Delavca napotilo na Veliko Previjo. En član se je napotil takoj k bivaku Stojanoviča v Veliki Karlici, ostali štirje pa so odšli na Medjed. Kasneje nam je Delavec povedal, da so gledali glavno grupo na Bobotovem Kuku. Bali so se za nas, ker je kmalu po našem odhodu pričelo grmeti in treskati. Tudi na Medjedu je pričelo deževati, zato so se spustili nazaj v Veliko Karlico, kjer se je vreme malo izboljšalo, kljub temu pa sta se dva člana vrnil a v tabor. Delavec je s svojima dvema spremljevalcema vztrajal. Iz Velike Karlice so se vzhodno od snežne grape povzpeli na greben Savinega Kuka (plezalna smer) in po grebenu dalje na vrh. Sestopili so mimo Savine vode. Dež jih je prisilil, da so ubrali najbližjo pot v tabor.
Tretjo skupino so sestavljali Čopov Jaka , Kreuzer in Langus. Napotili so se ob jezeru in zavili v Malo Karlico, od koder se vidi tudi letališče v Žabljaku. Od tu so odšli v Veliko Karlico in dalje po steni na Medjed. Tudi oni so opazovali sestop največje grupe z Bobotovega Kuka. Ker jih je na vrhu ujela nevihta, so se tudi oni morali vrniti.
Tudi Marjan in Franci iz AO Kranj nista lenarila. Iz tabora sta krenila že zgodaj ob jezeru, šla skozi Lokve in si pod Oblo glavo ogledala Ledeno pečino. Spustila sta se do Zelenega vira, kjer ju je zatekel dež in ker sta upala, da bo drugi dan boljše vreme, sta se tam utaborila in prenočila . S seboj sta namreč nosila vso opremo za plezanje težkih smeri. Naslednji dan (19. 6. 74) sta se kljub slabim pogojem napotila proti Zubcem. Pričela sta plezati trinajsti zob. Spet je deževalo in megla se je vlačila po grapah. Počasi sta napredovala. Preplezala sta dva raztežaja , ko se je ulila ploha in od vseh strani jima je za vrat in rokave tekla voda. Ker v takih pogojih ni mogočo varno plezati, sta se vrnila.
Valodi Stojan
Železar, 17. april 1975