Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Intervju z Lynn Hill

26.03.2015

Lynn še vedno pleza, a veliko manj kot nekoč. Zdaj je njena prva skrb njen sin. Foto: MMC RTV Slovenija/Miloš Ojdanić
 
Z nagrado na nedavnem festivalu gorniškega filma, kjer se je srečala s številnimi plezalskimi kolegi. Foto: MMC RTV Slovenija/Miloš Ojdanić
 
Popolnoma normalno je, da se postaraš, bilo bi neumno razmišljati, da boš vedno enak. Spreminjata se tako tvoje telo kot tvoj um, pravi Lynn. Foto: MMC RTV Slovenija/Miloš Ojdanić
 
"Mogoče sem zdaj bolj radovedna v filozofskem smislu: razmišljam o tem, katere cilje si bom zadala, da bom dosegla raven, ki jo želim doseči, razmišljam o načinih, kako bom notranje rasla," pravi Lynn Hill, ki jo še vedno žene avanturistični duh. Foto: MMC RTV Slovenija/Miloš Ojdanić
 
Lynn izžareva poseben mir, kot pravi sama, veliko razmišlja o tem, kaj se ji dogaja in kam želi naprej. Foto: MMC RTV Slovenija/Miloš Ojdanić
 

Lynn Hill site:gore-ljudje.net 

nedelja, 5. april 2015, ob 05:28, Boris Štupar, ogledov: 2121

MMC RTV SLO, Ksenja Tratnik - Lynn Hill: "Ljubezen do plezanja presega vse jezikovne in kulturne razlike"

"Zelo pomembno je, da v položaju, ko gre nekaj narobe, ostaneš miren in poskušaš stvari urediti. Včasih moraš narediti kaj, česar ne želiš, znajdeš se v trenutkih, ki so zelo težki, a točno ti trenutki so tisti, zaradi katerih kot človek rasteš," pravi Lynn Hill, legendarna ameriška plezalka, ki je premikala meje prostega plezanja.

Med drugim je zmagala na več kot 30 tekmovanjih v športnem plezanju, v zgodovino plezanja pa se je zapisala predvsem kot prva oseba, ki je leta 1993 uspešno preplezala t. i. Nos (The Nose) v El Capitanu, in tako zaprla usta številnim nejevernim moškim kolegom, ki so sprva na svojo majhno, drobno kolegico gledali kar malo zviška. Leto pozneje je podvigu dodala še prvi prosti vzpon v isti smeri (Nos) v enem dnevu, ki je več kot desetletje ostal neponovljen in je mejnik sodobnega prostega plezanja.

Biti plezalec pomeni krasen življenjski slog, ko si mlajši, ko se brez težav seliš po vsem svetu, vendar pa to nikakor ni miren življenjski slog. Na neki točki si želiš več stabilnosti oziroma, kot temu pravim jaz, "trajnostni prihodek".

Po izjemno uspešni karieri se je posvetila družini, ima najstniškega sina, plezanje pa ostaja nepogrešljivi del njenega življenja. Z njo smo se pogovarjali na nedavnem Festivalu gorniškega filma, kjer je njeno razprodano predavanje privabilo številne slovenske ljubitelje plezanja. Sodelovala je tudi pri dveh nagrajenih filmih: Metanoia-preobrazba Jeffa Lowa in Vstaja v dolini. "Ne čutim, kot da sta to moji nagradi, bila sem le delček vsega. Pri filmu Vstaja v dolini je producent Nick Rosen živel v moji hiši in sva se res veliko pogovarjala. Mislim, da sta opravila izjemno delo, ko sta sestavila skupaj številne delčke zgodbe na način, ki pritegne vse. Gre hitro, a ne prehitro, predvsem pa pripoveduje zgodbo o človeku. Metaonia je prav tako zelo zanimiv film o Jeffu Lowu, s katerim se poznava že več kot 20 let."

Kakšen mesec preden ste prišli v Slovenijo, ste na Instagramu objavili fotografijo, na kateri ste z Alexom Honnoldom in Tommyjem Caldwellom, izjemnima alpinistoma, ki sta sicer postavila časovni rekord v vzponu na Nos, in zraven ste napisali, da ste počaščeni, da ste z njima na Nosu. Ko sem prebirala komentarje, pa je bil tam cel kup komentarjev, da bi morala biti mladeniča počaščena, da sta na vrhu z vami.
Saj sta bila (smeh). Gre za medsebojno spoštovanje. Tommy je dejansko začel plezati že kot majhen otrok, saj je bil njegov oče plezalec. Odraščal je med Kalifornijo in Koloradom. Yosemite je že zelo kmalu nanj pustil zelo velik vtis. Ko je bil star približno 10, 11 let, je povedal, da želi biti prvi, ki mu bo uspelo preplezati Nos. Še sreča, da je bil premajhen in premalo izkušen, in je to potem prej uspelo meni.

Še vedno veliko plezate?
Ne toliko, kot sem prej. Stara sem 54 let in imam otroka. Biti plezalec pomeni krasen življenjski slog, ko si mlajši, ko se brez težav seliš po vsem svetu, vendar pa to nikakor ni miren življenjski slog. Na neki točki si želiš več stabilnosti oziroma, kot temu pravim jaz, "trajnostni prihodek". Slej ko prej se spremeniš.

Kako ste doživljali to preobrazbo, ne nazadnje tudi z vidika, da je treba sprejeti, da vam telo ne dopušča več takih podvigov kot pred 20 leti?
Na to moraš gledati zdravorazumsko. Popolnoma normalno je, da se postaraš, bilo bi neumno razmišljati, da boš vedno enak. Spreminjata se tako tvoje telo kot tvoj um. Lepota uma in duha je v tem, da ti, skupaj z izkušnjami in znanjem, pomagata plezati vse bolje in bolje. Toda potem se tvoje telo začne vse bolj spreminjati, nimaš več take moči. Toda dejansko je to manj pomembno kot um, ki nadzira, kako uporabljaš svoje telo. Na neki točki gotovo ne boš več mogel združevati vsega do popolnosti. In to je v redu. S tem ni nič narobe. Tudi takrat lahko uživaš v plezanju, a z nekega drugačnega zornega kota.

Vaše življenje je že od malih nog prepleteno s športom, najprej z gimnastiko in tekom, potem plezanjem. Kako zdaj gledate na razvoj svoje kariere: je šlo dejansko tudi za neki srečen splet okoliščin? K sreči ste se rodili v okolju, kjer se je razvila visoka plezalska kultura.
Mislim, da sem imela res veliko srečo. Ko sem se začela ukvarjati s plezanjem, to sploh še ni veljalo za šport, prej nisem nikoli videla niti fotografije plezalcev. Ko sem prvič videla park Yosemite, sem bila vzhičena, sploh nisem mogla verjeti, da so ljudje, ki plezajo na tiste vrhove. Ko sem leto kasneje prvič poskusila plezati, je bilo to po zaslugi moje sestre in njenega fanta, zraven pa je bila še najina druga sestra. Ona je takrat imela tako travmatično prvo plezalsko izkušnjo, da ni potem plezala nikoli več.

Toda od tega, da nekdo poskusi plezati, do tega, da postane ena najboljših plezalk na svetu, vodi zelo dolga pot. Predstavljam si, da je bila še težja, ker ste bili dekle. Vaša družina ni bila športna, plezanje, kot pravite sami, takrat sploh še ni veljalo za šport. Kako ste sploh našli prave ljudi, da se je kolesje tako uspešno zavrtelo? Takrat še ni bilo Googla, da bi vtipkali in poiskali prave ljudi.
Ne, takrat res še ni bilo Googla, tako da je šlo po naravni, normalni poti: šli smo na kraje, kjer so se vsak konec tedna zbirali eni in isti plezalci, veliki navdušenci nad plezanjem. Tako smo se našli in ta lokalna plezalna skupnost je potem odprla vrata naprej v mednarodno plezalno skupnost. Med plezalci gre za posebno vez. Ljubezen do plezanja presega vse jezikovne in kulturne razlike, plezalcem je skupna zelo močna plezalska kultura. To je tisto, kar me je gnalo naprej in me motiviralo.

In tako ste se znašli v skupnosti, kjer je bilo žensk za prste ene roke. Večinoma suhi visoki fantje, potem pa pridete vi: majhni in drobni. Kako so vas sprejeli?
Takoj je bilo jasno, da bo moj pristop k plezanju drugačen. Moje fizične lastnosti so bile glavni razlog za to: ker sem bila manjša, nekaterih gibov nisem mogla narediti kot kolegi, sem pa bila izjemno okretna in fleksibilna, pa tudi precej lažja. Mislim, da je to le povečalo raznolikost v skupini: dejstvo je bilo, da sem ženska, toda šlo je tudi za raznolikost osebnosti in tudi slogov plezanja.

Kasneje ste se usmerili v tekmovalno plezanje, kjer ste osvajali nagrade za nagrado, zmagovali ste tudi na tekmovanjih v Sloveniji. Pristop na tekmovanjih je popolnoma drugačen od plezanja v naravi: tam je mir, mislim si, da je veliko meditacije in poglabljanja vase, medtem ko je na tekmovanjih vse usmerjeno v cilj: zmago, pri tem pa gre za plezanje po umetnih stenah, ki ga spremlja velik hrup. Ste težko presedlali z enega koncepta na drugega?
Težko se je bilo privaditi na okolje, na tekmovalnost. Tam je veliko ljudi, močno občutiš energijo. Ko plezam, ne poslušam, skušam izklopiti vse okoli sebe, toda energija je tam in moraš znati obvladovati svoje vznemirjenje. Če si preveč vznemirjen, postaneš živčen, in potem pri plezanju ne vidiš vseh možnosti v steni, saj si ves napet. Pomembno je, in za to sem si vedno prizadevala, da vznemirjenje ostane na taki ravni, da ti daje energijo, ne da te izžame oziroma izčrpava.

Verjetno precej klišejsko vprašanje, pa vseeno. Kdaj vas je bilo najbolj strah? Ste se recimo na začetku svoje kariere kdaj pogovorili sami s seboj v smislu: tu in tu potegnem meje, do tukaj tvegam, čez to ne grem?
Bilo me je tudi strah. Nisem stremela po nevarnih vzponih. Kadar je bilo zelo malo oprimkov, me je bilo malo strah. Ko se znajdeš sredi morja skal in obstaja možnost večdesetmetrskega padca. Strašljivo je. In naša domišljija stvari vedno naslika še bolj črno. Večinoma jo, ko padejo, ljudje odnesejo bolje, kot smo si v domišljiji zamislili. Vedno sem skušala ostati osredotočena na to, da ne bom padla. Bila sem optimistična in moj cilj je bil ostati v steni.

Plezanje velja za ekstremen šport. Ste imeli kdaj obdobja, ko vas ni vleklo plezati, ali je plezanje za vas tako osnovna dejavnost kot recimo umivanje zob?
Nikoli nisem razmišljala o tem na tak način, ker sem vedno rada plezala.
Mogoče kakšen dan nimam toliko energije kot druge dni in takrat plezam pač manj. In če se mi kakšen dan ne da iti plezat, pač ne grem. K sreči nisem nikoli tako močno občutila pritiskov okolice. Na neki točki sem sprevidela, da bi pričakovanja okolice lahko bila težava in sem se odločila, da to zame ne bo problem, ker je plezanje zame, je "moje". Četudi živim od plezanja, moram ohraniti plezanje kot svojo strast, sicer nima smisla. Zakaj bi služila denar z nečim, česar ne maram?! Mislim, da je to napaka, ki jo dela veliko ljudi: dovolijo drugim, da vplivajo nanje.

Ko tekmuješ, je pa drugače: tam se kdaj ženeš prek sebe, da bi tako premagal utrujenost.

Če se dotakneva vašega slavnega vzpona na Nos. Ko kdaj gledate fotografije ali posnetke tega vzpona, si kdaj mislite: ojoj, Lynn, kaj si mislila?
To me kdaj spreleti, ko se s kom pogovarjam. Tega je že več kot 20 let. Pravijo, da se vsakih 10 let vse celice v tvojem telesu zamenjajo. Če je to res, potem sem zdaj dobesedno čisto druga oseba. Sem podaljšek tiste osebe. Seveda je dejstvo, da je tisti vzpon močno zaznamoval moje življenje. Tudi nasploh veliko razmišljam. Mislim, da igra radovednost zelo pomembno vlogo: da imaš rad dogodivščine, nove stvari. Zame to še vedno velja, mogoče sem zdaj bolj radovedna v filozofskem smislu: razmišljam o tem, katere cilje si bom zadala, da bom dosegla raven, ki jo želim doseči, razmišljam o načinih, kako bom notranje rasla. Razmišljam o tem, in ne o tem, kako bom zaslužila denar in podobno. Te stvari so pomembne, ker jim mi pripisujemo pomembnost. Vse je odvisno od tvoje perspektive in jaz bom izbrala, kako bom gledala na stvari in svet.

S svojimi uspehi ste postali vzornica številnih plezalk. Kako se počutite ob tem?
Gre za veliko čast in privilegij. Tega nisem izbrala, bilo mi je usojeno. Vse odločitve, ki sem jih začela sprejemati že kot zelo mlada, so me privedle do sem. Sem velika zagovornica prepričanja, da moraš verjeti vase, da se moraš sprejeti in poiskati svojo pot. Veliko ljudi misli, da morajo biti takšni kot drugi, kar je po mojem prepričanju zelo slabo. Namreč lepota življenja je ravno v različnosti, potrebujemo raznolikost in medsebojno spoštovanje.

Gre tudi vaš sin po vaših plezalskih stopinjah?
On je zelo drugačen značaj. Ima vse sposobnosti, da bi bil izvrsten plezalec. Ve, da sem znana plezalka, a zanj sem predvsem mama. Želi, da ga podpiram pri njegovih zanimanjih, saj veste, otroci mislijo, da se svet vrti okoli njih.

Ali zdaj, ko ste sama mama, kdaj razmišljate, kako so se počutili vaši starši, ko so spremljali vaše nevarne podvige? Vas kdaj prešine: ojoj, kako sem jih namučila!
Ko sem začela raziskovati park Yosemite, sem bila stara 16, 17 let in to je bil čas, ko sta se moja starša ravno ločevala. Bilo nas je sedem otrok, tako da sta predvsem iskala način, kako bo sistem funkcioniral, tako da se nista ukvarjala z mojim plezanjem. Dogodek, povezan s plezanjem, ki nas je vse šokiral, je bila smrt sestrinega fanta, ki je umrl v gorah. Takrat sem se jasno zavedela, da so gore nekaj drugega: tam je nevarnost plazov, višina, skratka kup dejavnikov, na katere ne moreš vplivati. Mene pa je bolj privlačila tehnika plezanja, pa še mraza nisem imela kaj pretirano rada. Hkrati pa je bilo zame pomembno, da sem vedela, da se lahko prilagodim različnim razmeram, da lahko preživim, tudi če stvari niso čisto ok. Tako je življenje: stvari niso vedno take, kot si želiš, da bi bile. Tako se gradi značaj. Zelo pomembno je, da v položaju, ko gre nekaj narobe, ostaneš miren in poskušaš stvari urediti. Včasih moraš narediti kaj, česar ne želiš, znajdeš se v trenutkih, ki so zelo težki, a točno ti trenutki so tisti, zaradi katerih kot človek rasteš.

Spodaj si lahko pogledate posnetek o njenem plezanju na Nos ...

Ksenja Tratnik

eXTReMe Tracker