Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Od Krimmla do Celovca

23.09.1950

dLib.si

sobota, 23. september 1950, ob 17:10, Boris Štupar, ogledov: 842

Celjski tednik - Tine Orel: Krimml je res prijazno gorsko naselje kakih 300 metrov višje od naše Borovške srenje (Kranjska gora).

Središče vasi je moderen hotel, ki smo si ga ogledali in to ne da bi sedli. Krimml je potisnjen prav zatrep Krimmlske doline, nedaleč od znamenitih Krimmlskih slapov, največjih v Evropi. Vodovje, ki kakor razjarjena zver grmi preko 400 m visokega skoka, se v tem kotu zasuče proti vzhodu in obenem z drugimi ledeniškimi iztoki neprenehoma tudi v največjih sušah polni korito Salcache. Severozapadno od Krimmla so grebeni, ki tvorijo razvodnico z vodaimi Zillertalskih Alp, ki spuščajo svoje vode v Inn. Na dve prelepi avstrijski mesti smo samo pomislili. Ta in oni je imel tam kak opravek, tega in onega je mikalo to in ono, toda maršruta nas je neizprosno porinila v vijugasto vozno pot nad Krimml, pot, ki je za vozila vseh vrst, pogonov in brzin strogo prepovedana. Na prvi serpentini nas je ustavila izza roba ceste v nečedni baraki prežeča ksantipa: »Ein Schilling, meine Herren«. Čop ji je po slovensko dopovedoval, da vse skupaj ni zamujo in da se bo že pogovorila z našim spremljevalcem Kurtom. Bilo je mnogo šal in smeha, preden smo prišli mimo te Karibde, čakala pa nas je še Scila v obliki tipične »stiskalnice« »Pri lepem angeljčku«, to je nekaj takega kakor če bi našega ljubljanskega Čada posadili loteranski angelički v nikdar omagujoče, vse oglušujoče bučanje razbičanih vodnih mas, ki hrume mimo nas v plodno dolino proti Neukirchnu, Waldu, Bambegu in Mittersillnu. Čudno nikoga ni mikalo, da bi posedeli na surovo stesanih klopicah in se potopili v razdraženo ozračje se zamaknili v čudo narave in vsak v svoje misli, zajeti v diktat naravne sile, kakršne zlepa ne najdeš. Tu si sredi družbe sam, tu bi se pogovarjal brez besed, tu bi kakor Lenau razbiral jezik elementov, pa če bi ga razumel ali ne.

Toda pograbilo nas je popotno razpoloženje in potegnili smo korak. Nekaj nam ni bilo všeč. Pričakovali smo vse nekaj drugega ob vstopu v kraljestvo v vsaki kaplji, ki je pripršela po 200, ledu. In vendar je bilo to v vsaki kaplji, ki je pripršela po dvesto; tristo metrov daleč od slapu in nas blagodejno hladila. To je bila snov, ki smo na Wiesbachhornu: sredi temnih, rjavih, na višnjevo se spreminjajočih skalnatih pečin zelenkasto, kovinsko motno se bleščeči ledeni strah. Zdaj gremo po promenadni cesti ob slapovih in spremljamo v višini 1600 do 2500 m ledeniško reko po mlačno zeleni, z muravo nasršeni ca 500 m široki dolini. Vzpon tako udoben da ga skoro nismo čutili. Dolina je dolga 25 km. Motna sivkastomodra voda ubira pete proti Krimmlu, noseč s seboj pisani material ledeniških grobelj. Kdaj le je tu deževalo? Vsi smo še imeli v očeh našo Savo, ki se je komaj še videla izza skal, videli Savinjo, ki je komaj komaj še prebredla prodišča pri Lučah in Ljubnem. To so blagodati ledenika in ledenikov ki jih nimamo. Nič ni čudno, da je toliko vode. Kamerkoli pogledaš se to oko ustavi na zlenem snegu: tu je Wildakrkogl (3078 m), Wilde Gerlosspitzze (3260 m), Reisensptize (3503 m), Richterspitze (3054 m). Čisto blizu se ti ponujajo vrhovi in oko nehote išče poti po kateri bi jih najlažje dosegel. Toda pot se vleče. Naš današnji cilj je Warnsdorferhütte v višini našega Grintovca. Pustili smo že eno za seboj v višini 1900 m, pustili za seboj vrsto planšarskih domačij, ki na nas niso napravile najboljšega vtisa. Morebiti smo bili krivični, toda pogrešali smo tistega, kar je uganil že naš ugledni, vsega spoštovanja vredni planinski čiča Valentin Vodnik, ko se mu je zdelo vredno, da pove, »kakor planšar z Mino po domače«. Tu ni šlo kar nič po domače. Tirolski kmet je tujcev sit ali pa jih ne mara. Videli pa smo mnogo otrok, ki so ob poti ponujali cele cekarje planinskih rož. In zdelo se nam je grdo in skoro nismo verjeli. To, pa v Avstriji! Da, in ravno v Avstriji! Saj je tu planinstvo za pol stoletja pred našim in zato bolj v kleš¬čah polipa kapitalizma, kjer je kupčija vse, od koče do vodnika, od encijana do očnice. Pri tem smo videli, kako globoko utemeljena je zahteva kulturnega alpinizma, ki terja spoštovanje in čuvanje planinske flore.

V Warnsdorferhütte smo razmeroma hitro prispeli. K temu je pripomogel mojstrski korak našega Koblerja, ki je enakomerno grizel v breg in v dalj. Z zanimanjem smo pričakovali sprejema v koči, ki na zunaj vzbuja apetit po domačnosti in vseh drugih sladkostih, ki smo jih vajeni po naših planinskih domovih. A nič takega in tudi nič takega, kar bi ne bilo koristno za lastnika koče: vstop v gornje prostore zagrajen, dokler nisi sezul kvedrovcev. To je bil prvi pogoj pred postrežbo. In nato vsesplošen, sistematičen, železen red, kakor da bi nekje v ogrodju prostorne koče razbijal neroden, a vsemogočen in stanoviten stroj, ki se mu ne moreš in ne smeš upreti. V tem je nekaj tistega, kar Slovani radi Nemcem očitamo tisto filistrstvo, ki izgublja videz dobrohotnosti in pušča samo videz neotesanosti in zagledanosti v svoj lastni prav. Ura še ni bila 10, ko se je snel iz kuhinje brezoseben oskrbnik meni nič tebi nič prijel petrolejko, jo upihnil ter s tem pognal 5 »jugoslavcev«, ki so žulili svoj »šivoser« iz jedilnice v spalnico in to skoraj brez besed.

»Zehen Uhr!« in odnesel je starinsko leščerbo v degeneriranem biedermajerskem stilu kakor trofejo med nemške Lare v kuhinjo. No, mi smo mu dali prav. Koliko življenj bi podaljšali, če bi prepustili nekatere naše planince dobrohotnemu Hypnosu, kadar jim ga je najmanj mar.

Naslednji dan smo po nadelani poti v dobri pol uri prisopli na Gamsspitzl. Vprašali smo se, zakaj ta vršiček zasluži svoje lastno poimenovanje, toda ko smo se posvetili razvedu (orientaciji), smo dali kartografu vendarle prav. Bili smo res na Gamzovem kuclju, ki se kakih 10 metrov dviga iznad ledenika, ki seže od Krimmlskih vratc do Grosswenedigerja. Komaj je prostora za našo odpravo, povrh tega pa se nam zdi, da je to sleme sila vegasto, kakor da bi veter nanosil kameniti, sipki drobir iz blestečih in temnih kamenin, ki sestavljajo centralne Alpe. Zato nismo nič kaj radi duškali tu, marveč se na vrat na nos spustili na sveži sneženi poprh, ki je čez noč pokril širni valoviti Obersulzbachkees. Bilo je prekrasno jutro. Vsa pokrajina se je bleščala v vročem soncu, ki na sneženi površini poganja, svoj nevarni cvet — blišč, nič kaj dobrodošel občutljivim očem in štrlečim delom obraza. Za nami so se razprostirale ploskve planinskih trat, na levi pa so ponosno, samozavestno kipeli vrhovi grebena Schliefertürme (3121 m). »Tam je Grosswenediger, tam Maurertörl, tam Grosswenediger!«

Kaj naj izberemo? Grosswenediger, najvišji vrh tod okoli, je visok 3674 m. Mika nas višina, nekateri so radovedni kako se bodo obnesli. Toda Grosswenediger je na glasu kot idealna smuška tura, mi pa smo pravkar natvezli dereze, se vpregli v amerikanske vrvi ter se oborožili s cepini. Veliki in Mali Wenediger bi nam kljub temu dišal že zaradi razgleda toda na jugu nad Dolomiti in na zapadu nad mogočnjaki Zillertalskih Alp že vre cela armada mokrih megla, razgled dobesedno visi v zraku. In vrh tega ledenik Dorflerkees res ni kratek. Zato se mu izognemo in se v ključih povzpnemo preko razpok in žrel na Maurertörl. Nič posebnega se nam ni pripetilo; zato se nam zdi, da si bomo na ledu predvsem pasli oči. In paša od tu iz tega sedla je neizčrpna; pod nami se začenja umazani, izredno naglo usihajoči Maurerkees, ves posejan z ledeniškimi mizami. Široko nasmejano sonce ves dan mehča njegov jekleno hladni obraz. Desno od nas, rekel bi, nekaj raztežajev vrvi je greben Grosser Harp (3350 m), levo pa Grosserggeiger, na katerega se bomo povzpeli mi. Tam zadaj se dviga pohlevni vrh Grosswenedigerja in se nadaljuje z divjo Črno steno (Shwarze Wand 3557 m) Hoher Zaum in Kristalno steno (Kristallwand 3329 m). Proti jugozapadu se nam oči ustavijo na Simonynispitze (3448 m) polni ogromnih ščitov.

Tura na Velki Geiger res ni bila nič posebnega. Kurt nam je res nehote pokazal, kako se lahko ujameš, če se te vkreber grede drži smola in zdrkneš do ramen v prekopo, ki jo je sveži sneg zakril. Bilo je nekaj takih zased in če smo jih pravočasno opazili, nas je vseh 16 izredno obzirno z nogami otipavalo otrdeli vodni element. Posebno ena taka kočljiva zaseda nam je ostala v spominu. In tu so naši fotoamaterji počeli nemogoče stvari in zahtevali celo, da jim stojimo. Naše zimske ture so seveda težje in bolj zahtevne kakor takle udoben sprehod v lepem vremenu po bolj ali manj napokanem, bolj ali manj vstromljenem ledeniku. Na grebenu tik pod ¬ vrhom smo se čudili jezercu, ki mu je odtok v dolino zagradila razjedena nakladnina snega. Kako le, da si voda ne predre pota tja dol, kamor vsako sekundo zdrve z ledenika mase H2O? Vprašanja nismo rešili, pač p a smo z gumijasto cevko vsesavali ledeno mrzlo, zelenomodro vodico, po kateri so se drsali razni pajki in žužki.

(Se nadaljuje)

Tine Orel
Celjski tednik, 23. september 1950

Oznake: VTG
eXTReMe Tracker