Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Portret: Natalija Gros

četrtek, 24. junij 2004, ob 05:05, Franci Savenc, ogledov: 9561

Gregor Šeliga: Prve plezalne gibe naredi že pri sedmih. Bojda jo je zamikala neka umetna stenca na sejmu.
Dejansko navduši njo in brata.
Starši so zadovoljni, da »majo ta mal vsaj kej pametnega počet«. Potem, ko se preselijo v Kranj, je že prepozno. Natalija je »hooked«, ujeta na trnek, ki ne spusti. Še sanja se jim ne, da je Slovenija dobila novo zvezdo.

Portret plezalke


Škofja Loka je lep kraj. Srednjeveški, mističen, s cerkvijo, ki je ponoči osvetljena, tradicionalen, premalo oglaševana, da bi bila turistično zanimiva. Tako majhna je Slovenija, pa sem bil tam nazadnje pred mnogimi leti. Še vedno dobim asociacije na kavo, na nek visok starinski most in plezalno steno v neki dvorani.

Tam je začela Natalija Gros


Prve plezalne gibe je naredila že pri sedmih. Menda jo je zamikala neka umetna stenca na sejmu.
Dejansko navduši njo in brata. Starši so zadovoljni, da »majo ta mali kej pametnega počet«.
Potem, ko se preselijo v Kranj, je že prepozno. Natalija je »hooked«, ujeta na trnek, ki ne spusti. Še sanja se jim ne, da je Slovenija dobila novo zvezdo.
Danes sem ponosen, da imamo najboljšo in najlepšo na prvi tekmi za svetovni pokal.

Foto: Tanja Jankovič

Prvo vprašanje mi zastavi ona!

Kje imaš list?
Kakšen list? vprašam.

Ja list z vprašanji!?
Ah, ta list. Ga nimam. Vse imam v glavi. Malo se bova pogovarjala, to je vse. Sem ga pa imel pri Marku. odgovorim.
… mladi so bolj zahtevne stranke kot odrasli.To si zapomnite. Nekaj takšnega sem pričakoval, zato sem namerno izbral sproščeno vzdušje na najlepšem kraju v Ljubljani. Park Tivoli.

Kakšen je tvoj novi pristop do treninga in plezanja, po tej enoletni pavzi?
Men se zdi, da sem več pridobila. Vzela sem si čas zase, ki ga prej nisem imela toliko.
Glede pristopa, pa predvsem bolj spoštujem in cenim vsako uro treninga. Nekako bolj uživam.
Saj ne rečem, da prej nisem, ampak sedaj je drugače. Prej je bil bolj obveza, tokrat si res želim trenirat.

Koliko let si neprekinjeno trenirala?
Slabih deset let.

Se spominjaš začetkov?
Ja. Z družino smo se iz Kranja preselili v Škofja Loko. Tam sem se, pri sedmih, vpisala v tečaj športnega plezanja. Ata in Mama sta bila vesela, da z bratom ne bluziva naokoli in nekaj počneva.

Si bila močna že na začetku?
Ne kje pa. Vse se mi je zdelo tako težko. Velikokrat sem se spraševala, kako je to sploh mogoče, pa previsov sem se bala. Se pa spomnim, da so mi govorili, kako dobro znam postaviti noge. Mislim, da sem bila bolj tehnični tip, tko.
Moč je prišla kasneje.

Kaj pa šolsko testiranje vesa v zgibi?
Ta vesa je bila ena tečna stvar. Vsi so pričakovali, da bom visela dve minuti, ker plezam.
Men je blo ful težko in ponavadi mi ni ratalo.
Mislim, da je to neka druga moč.
No ja, parkrat mi je uspelo, ker sem mislila na povsem druge stvari, kot to da visim. Recimo na morje ipd.

Si trenirala še kak drug šport?
Malo gimnastiko. Dve uri tedensko od prvega do četrtega razreda.samo osnove, preval, stojo ... tko.
V četrtem sem nehala, ker sem začela bolj resno trenirat plezanje.

Si imela kakšno dobro prijateljico v tem obdobju?
Ja. Z Evo Tušar sva skupaj trenirali in hodili na tekme. Ko je nehala sem jo kar pogrešala.

Kaj je vzrok, da nekdo neha trenirati; recimo da navadno v srednji šoli?
Hja, mogoče je prezgodaj vse resno. Že v otroških letih. Pa potem starši pritiskajo. Vse se dogaja prehitro.

Kaj bi ti svetovala nekomu, ki ima »krizo« in nima motivacije za trening?
Če so v podobni situaciji kot sem bila jaz, torej treningi in tekme, potem bi jim rekla, folk pejte se zabavat, ga žurat.
Časa za plezanje bo kasneje tudi dovolj. Bolje je da se zdaj znoriš, ker potem ne bo več časa.

Znano je, da vsak grif primeš na odprt prijem.
A res. To ti je sigurno Martina povedala. Sicer pa tako držim grife že od majhnega.
Nikoli ne stiskam. Mogoče na 200 prijemov, enkrat. Tudi naravno se mi zdi tako. Predvsem pa mislim, da je bolje za prste. Vsi so mi govorili naj ne stiskam.

Kako se pripraviš na pomembno tekmo? Recimo teden dni prej.
Ponavadi so tekme sobota, nedelja. V petek se cel dan vozimo, odvisno kje tekma je.
V četrtek opravim tiste nujne stvari, pakiranje, torej razne formalnosti. Tudi tečem in malo razgibavam. Kakšno urico pa namenim vizualizaciji.
Pred tem, v torek in sredo pa opravim en težji in en lažji trening.

Kaj je vizualizacija?
To je, da si v mislih predstavljaš različne stvari. Jaz si predstavljam kakšno dobro tekmo, kjer sem super plezala. Podoživljam vse občutke. Torej predvsem neke idealne stvari.

Kakšen je občutek tik pred štartom?
Ko stopiš iz tranzitne cone začutiš tisti »bum«, gledalci te gledajo, neka energija je v zraku. V bistvu sem sama z steno. Občutek je bolj pozitiven kot negativen.
V tranzitni bolj čutim tremo, kot pa potem ko stopim na prizorišče.
Tam se tudi vprašam, zakaj moram biti sedaj tukaj in preživljati ta strah.
To me samo prešine, kot neka nelagodna misel.
Potem si rečem da je to ful fino in se takoj bolje počutim.

Kaj pa potem, ko primeš prvi grif?
Ja najprej še ne odklopim vsega. Trema lahko vpliva na to, da se malo tresem.
Potem pa vse odmislim.

Kranj 2002; foto Tomaž Košir

A so smeri danes bolj zahtevne kot prej?
Včasih je res kakšen čuden gib. Sicer tekmujem na teh tekmah šele tretje leto.
Odvisno je tudi od stene.
Ponavadi je začetek lahek, nato sledi malo težji prehod, morda kakšen počitek potem pa stopnjevanje do vrha.

Kdo je tvoja največja konkurenca?
To je lahko katerakoli od dobrih punc. Sploh ne smeš nobene podcenjevati.
Veliko je res dobrih.
Potem lahko marsikatera preseneti, tudi takšna, ki še ni imela dober rezultat.

Se ti zdi, da imamo Slovenci dobre pogoje za trenirat?
Glede naravnih sten imamo.

Kaj pa ti osebno?
Kot članica AO Kranj imam na razpolago bolder stenco nad bazenom.
Problem je le ta , da mi termini ne ustrezajo.
Bolje bi bilo če bi imeli res dober plezalni center. Mislim, da si to zaslužimo.

Kaj si počela teh osem mesecev, ko nisi trenirala?
Veš, to obdobje mi je minilo najhitreje v življenju.
Pripravljala sem se na maturo in malo zabušavala; potrebovala sem čas zase.
Morda je nekatere skrbelo, da sedaj ne bom več plezala in podobno. Malo več sem hodila tudi ven, tko nič posebnega.

Sedaj dosti več plezaš v skali. Imaš kakšne želje kam bi šla plezat?
Ja, nazadnje sem bila v Paklenici. Šla sem z Martino. Takrat je splezala Agricantos z oceno 8a.
To je tako plezališče, kjer si želim nekoč dobro plezati.
Seveda je še čas, ampak ta plezarija je nekaj posebnega. Recimo v Mišji Peči lahko vsak marsikaj prepleza, če prej natrenira na umetni stenci. Sploh previsne smeri, kjer rabiš dovolj moči.
Medtem, ko sem v Paklenici plezala 5a plato, se mi je zdelo, kot 7b.

Kako fajn je, ko imaš Martino za soplezalko. Kako je ona vplivala nate?
Ona je moja velika vzornica.V osnovni šoli sem bila čist nora nanjo.
Vse od nje, sem zbirala. Ne vem, tako kot so drugi nori na neke stvari, sem bila jest na Martino.
Potem ko sva začeli skupaj plezat in ko sem ugotovila, da jo lahko dohitevam in celo premagam v določenih situacijah, mi je to močno dvignilo motivacijo.
S tem je prenehala biti vzornica in je postala bolj sopotnica. Nekdo s katerim veliko plezam in treniram.
V skali je še vedno »ena a«. Kot bi bila rojena za plezanje v skali. Sploh to, kar sva nazadnje doživeli v Paklenici.

Kot vsi študentje, sedaj čez teden živiš v Ljubljani. A je fajn, ko si bolj samostojna?
Ma super je. Lahko jem kadar hočem, delam kar hočem.
Karkoli, pač sama si krojim svoj čas.

Ješ kdaj na študentske bone?
A veš da ful malo.Večinoma si kuham sama.

Kaj najbolje skuhaš?
Ma to kar vržem tja v pisker, nekaj zelenjave, smeh… Pa kakšne makarone, občasno si spečem zrezek ali ribo. Kakšnih enolončnic pa ne znam.
Golaže pa te stvari mi pa pripravi mami, potem pa zmrznjeno prinesem v Ljubljano.
Šele zdaj sem ugotovila koliko hrane še obstaja: razni pireji pa ajdova kaša, tega sploh nisem poznala.

Foto: Jan BorkoGreš kdaj žurat, kot pravi študentje?
Ma ja sem šla prakrat mal plesat. Sicer pa - ne kaj dosti.

Rada plešeš?
Ja, če je dober ambient in dobra muzika.

Kako boš preživela poletje?
Po evropskem prvenstvu gremo še v Chamonix na svetovni pokal. Nato še Serre Chevalier, če bom povabljena.
Sledi balvanska tekma Argentiere. Ta tekma je bolj za fun. Tako da je malo spremembe.

Koliko ti dejansko pomeni plezanje?
Če si predstavljaš krog in ga razdeliš na dvanajst delov, potem je ena polovica, družina in moj fant, prijatelji, v drugi polovici so tri šestine študij, ostale tri šestine pa plezanje. Predvsem nisem nikoli dajala prednosti plezanju pred šolo.Tako so me vzgojili.
Šola je pomembna stvar za naprej.

Aja za konec: misliš da si prehitro zmagala, da sedaj čutiš pritisk?
Ja res je. Zmage sploh nisem pričakovala. Kar zgodilo se je. Plezala sem in ugotovila da mi smer ustreza in prišla do vrha. Druga je padla dva giba prej.
Mogoče bi bilo boljše, če bi se vse skupaj dogajalo bolj postopoma. Ne vem!? Sedaj je, kar je.

Začelo je deževati. Poletna nevihta.

Natalija je kot poletje z nevihtami. Ko se pojavi posije sonce. Nasmejana, postavna, simpatična, skratka, če bi igrala nogomet, bi bila Beckham.
Na tekmah pa je hladen tuš za vse. Postaja vedno bolj samozavestna in ta zmaga sploh ni naključje. To je rezultat trdega dela, talenta in zanjo še en dokaz zrelosti.
Upam in želim si, da bi znali ceniti kvalitete takšnih posameznikov in jih tudi primerno nagraditi. Če sta dve hitrosti Evrope, potem imamo tudi dve hitrosti plezanja. Eno so tekmovanja, kjer odloča vse. Neizprosen boj, dobra psiha, idealno počutje, obvladovati pritisk, ure in ure treninga, za rezultat. Druga hitrost je plezanje v skali. Dober vzpon zahteva svoj čas. Vse se odvija bolj počasi, umirjeno, v stiku z naravo.
Natalija obvlada oboje. To je to!

Besedilo Gregor Šeliga,
fotografije pa (kot si sledijo): Tanja Jankovič, Jan Borko, Tomaž Košir, arhiv Gregor Šeliga, Jan Borko


Pa še izbor Natalijinih najboljših uvrstitev na tekmovanjih za
svetovni mladinski pokal
2. mesto: Moskva - RUS, 1998
1. mesto: Courmayeur - ITA, 1999
1. mesto: Amsterdam - NED, 2000
2. mesto: Imst - AUT, 2001
1. mesto: Cantelleu - FRA, 2002
in v članski konkurenci
5. mesto: SP, Chamonix - FRA, 2001
5. mesto: SP, Lecco - ITA, 2001
6. mesto: SP, Kuala Lumpur - MAL, 2001
3. mesto: SP, Bolzano - ITA, 2002
9. mesto: EP, Chamonix - FRA, 2002
4. mesto: master - Puurs - BEL, 2002
4. mesto: master - Serre Chevalier - FRA, 2002
4. mesto: master - Arco - ITA, 2002
2. mesto: SP, Kranj - SLO, 2002
1. mesto: SP, Puurs - BEL, 2004

In nekaj njenih vzponov v plezališčih
1999
Bohinjska Bela, Ekosistem: 8a, RP
Mišja Peč, Corto: 8a, RP
2001
Mišja Peč, Preobrazba: 7c+, RP
2002
Mišja Peč, Giljotina: 8a, NP
George du Tarn, Hoy me Voy: 8a, NP
Osp-Babna, Veper lady: 8b, RP
Mišja Peč, Iglu: 8a, RP
George du Tarn, Le cup du foudre: 7c+, NP
2003
Mišja Peč, Samsara: 8a, RP
2004
Mišja Peč, JSFK: 7c+, NP
Mišja Peč, Mrtvaški ples:8b, RP
Mišja Peč, Sonce v očeh: 8a+, flash
Retovje, Brdavs: 8a/a+, RP

Oznake: PLE
eXTReMe Tracker