Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Od Admonta do Krimmla

09.09.1950

dLib.si

sobota, 9. september 1950, ob 16:43, Boris Štupar, ogledov: 826

Celjski tednik - Tine Orel: Admont je prastaro selišče, zaradi svoje prekrasne okolice znano kot eno najlepših v štajerski deželi.

Svoj sloves pa uživa predvsem zaradi benediktinskega samostana. S tujskoprometnega stališča je Admont res zelo srečen trg. Sleherni pride na svoj račun. Alpinist se zazre v drzne stebre sicer ne visokega, a za te kraje že lepo razčlenjenega pogorja Hallermauern, v mogočno glavo Scheiblingsteina in Buchsteina; alpski smučar si razburja domišljijo ob pogledu na zahtevne, romantične spuste z bližnjih planin, predvsem pa na standartno progo s Klosterkogla do Admonta s 1000 metrsko višinsko razliko; kajakaši se preskušajo od Schladminga do Gesäusseinganga (80 km) na idealnih brzicah šumeče Aniže; Admont je oskrbljen tudi s kopališčem, s tenis prostori in drugimi športnimi napravami, tako da športniku v resnici vse nudi.

Admont pa ima tudi za popotnika, ki ne uživa samo v preizkušanju svojih telesnih moči, poseben zaklad v svojem znamenitem samostanu s slavno knjižnico in drugimi zbirkami, a za nekatere — ne nazadnje — v sijajni vinski kleti.

Nekatere teh stvari smo tudi mi pogledali, poskusili in poskusili. Imeli smo vtis, da so nas tam sprejeli s posebno prijaznostjo tujsko-prometnih strokovnjakov, v kateri je nekaj konjukture, nekaj privajenosti. Admontske krajevne korifeje so dale čutiti še neko pričakovanje: da bo v Admontu kmalu tako, kakor »in den guten, alten Zeiten«, ko so bile vse tujske sobe zasedene. Ko sem hodil po ogromnem samostanskem področju, sem se spominjaj zgodovinskega pregleda kolikor sem ga dobil v priročniku, ter ga primerjal znanju naših »bedekerjev«. Pri tem mi je prišel na misel moj nepozabni učitelj rajni dr. Breznik, ki je rad etimoloigiziral. Ob imenih Motnik in Udmat nam je omenjal vedno tudi Admont kot kraj slovanskega izvora, ki je v zvezi s tema dvema slovenskima krajema. Mota pomeni v praslovanščini izvir. Admont pa naj bi izhajalo iz vodamota (v-odomota). Pobaral sem šolanega cicerona, kako je s to rečjo, pa je na moje začudenje vedel za nekatere razlage tega imena, med drugim tudi za Štrekljevo, ki nam jo je vtisnil v spomin naš slovničar.
»In h kateri razlagi se nagibljete Vi?«
Jasnega odgovora nisem dobil, imel pa sem občutek, da mu je bolj pri srcu keltski, latinski in nemški izvor, kakor pa slovanski, ki je jezikoslovno docela utemeljen (prim. Ramovš, O imenu Admont, SR 1950, str. 137 i. si.). Zaradi tega se mi zdi, se radi zatekajo k najmlajši, res vulgarni razlagi, češ da je prišlo ime od »ad montes«, h goram. To pa verjetno pod mogočnim vplivom še bolj mogočnega samostanskega organizma, ki je celo tisočletje v vsakem pogledu kraj obvladoval. Ko sem stal pred vrati v opatovo sobo, sem na rezbariji nad njimi opazil napis: »Ad montes levavi oculos meos« (h goram sem dvignil svoje oči). Vstopil seveda nisem, čeprav je bila ura obiskov. Zadovoljil sem se z opazovanjem res razkošne umetelne rezbarije na težkem hrastovem portalu. Cel roman je iz lesa urezala neznana roka. Te vrste umetnike premore baje dunajska lesna obrt. Tako vsaj mi je nekdo pravil v Celju, ko sem si ob priliki ogledal prav tako razkošno rezbarijo na sodu v kleti pod barom v Vestnovi vili, v tisti, kjer je zdaj otroška bolnišnica. Človeka sicer motijo cele procesije ljudi, ki si ogledujejo znamenitosti in bogastvo samostana, toda kdo bi zameril »njegovi milosti« opatu in ostalim patrom, če so iz svojega zgodovinskega gnezda, ki pomeni 11. stoletje, naredili največjo privlačnost v kraju. Več kot 300 let je v samostanu gimnazija, opat Kugëlmayer (1783 do 1818) pa je vzpostavil nekako akademijo znanosti. 1865 je samostan gorel več tednov, vendar so rešili največjo vrednost, knjižnico, ki šteje 120.000 zvezkov, med drugim mnogo inkunabul. Ko nam je dr. Krause, profesor na admontski gimnaziji, te stvari razlagal, je nenadoma vpletel tele besede: »Lepo prosim, gospodje!« Ne morem reči, da nas je prijetno presenetil; ta ali oni je že pomislil, da smo se srečali s kakim nebodigatreba, ki je po 9. maju 1845 iskal svoj »refugium peocatorum« (pribežališče grešnikov) tam, kjer so ga iskali tudi naciji, esesovci in gestapovci. Toda zdajci se je izkazalo, da je to samo drobtina iz »Hundert Worte slovenisch«, in na to smo s svojimi »wibram« podplati in v alpinistični monduri bežno pregledali oddelke največje knjižničarske sobane, občudovali svežost blizu 200 let starih Altomontejevih fresk in Stammlovih rezbarij. Ustavili smo se pri zbirki slovenskih svetih pisem, pri peterojezični bibliji, ki je v Nürnbergu izšla 1583 (hebrejsko-kaldejsko, latinsko, grško, nemško, slovensko).

Čas pa se je ta dan še hitreje vrtil kakor na turah. Nekateri smo si napasli oči še na ostalih zbirkah, ki nam jih je pokazal mladi, golobradi dr. Keller. On je čuvar zbirke 114.000 hroščev in 42.000 metuljev in cele vrste drugih dragocenosti. Baje je to največja tovrstna zbirka.
»Pa kdo jim je vse to dal? Država?« je vprašal Janez. Država? Saj so bili sami država v državi, mogočna fevdalna posest, z 12 filialami, s celo vrsto vinskih goric, ki so segale preko Maribora do Ptuja, z ogromnim gozdnim bogastvom, ki je še danes neizčrpen vir njihovega blagostanja. Izguba vinskih goric na našem svetu jih ne boli preveč. »Euer Gnaden opat Zoissl, ki se je leta 1938 umaknil pred Anschlussom,« kar pa v kroniki ni natančno zabeleženo, je v kraju za Landeshauptmannom prva osebnost, ki je ne manjka pri pokroviteljstvu katere koli kulturne ali fizkulturne prireditve. Z njim in z vsem, nad čemer gospoduje in gospodari, je v zvezi vse, kar nas je v Avstriji spominjalo »na lepe stare čase« in to k. u. k. ali pa čase tretjega rajha. In to kljub letu 1938!

V cerkvi, veličastni novi gotiki z vzidanimi romanskimi portali, sem pri stranskem oltarju prebral imena »herojev«, die fur die unsere Heimat gefallen sind, v zadnji vojni namreč: Smolle, Jaklitsch, Tschitschko, Čater itd. Pri branju teh imen nas je obšlo nekaj mrzlega. Zagomazelo nam je po hrbtu; kakor dan na to, ko smo v Krimmlu ob spomeniku Tirolca Wallnerja, ki se je postavil po robu Francozom leta 1809, videli sveže križe hitlerjevskih soldatov, članov besatzungstrup in kazenskih ekspedicij. Zapomnil sem si ime Moravec, ki ni padel nikjer drugje, kakor pri Gornjem gradu (b. Cilli). A pustimo mrtve, čeprav se pravi, da bodo kamni vpili, če bodo ljudje molčali. Užitek je res, vrani izpuliti pavje pero.

»Mi nočemo vojne. Nikoli je nismo hoteli. In ko je Hitler začel vojno proti vsem, smo bili mi Avstrijci proti Hitlerju. In zato razumemo današnjo borbo Jugoslavije. Sicer pa vam povemo, da sprva tudi Hitler ni bil za nasilje nad manjšimi narodi.«
Besede simpatičnega, zgovornega športnega funkcionarja mi niso šle docela v račun. Še lansko leto sem listal po Mein Kampfu in Rauschingu. Postregel sem mu z ugovori, iz dokazi iz dosedanjega avstrijskega političnega življenja, ki je večkrat le predobro pokazalo, da volk dlako menja, iz kože pa ne skoči, niti mu ni do tega, da bi skočil.
»Rabimo 10 let mirne izgradnje in nič več. Kvečjemu pametno politiko cen.«
»Mi pa sploh ne mislimo na nič drugega kot na mirno izgradnjo. To je sicer za nas idealizem, a upravičen in človeštvu potreben.«
Bilo je pravzaprav malo besed med nami. Morda to niti ni bilo prav. Ideja o enotni Nemčiji gotovo ni fašistična iznajdba, toda v premagancih živi in bo še živela kot osrečujoča zarja iz tretjega rajha. In navkljub pogoltni politiki ob koroškem vprašanju in drugim potezam avstrijske vlade, ki jih je naredila, da bi izvlekla iz trenja med velikimi silami čim več dobička, smo v ljudeh, s katerimi smo prišli skupaj videli skrb. Saj ta igra, ta politika gotovo ni v korist malih narodov, malih držav. In ljudje, ki se v tej igri zvijajo, to če ne s pametjo pa vsaj nagonsko čutijo. Nič ni čudno, če ni na pretek voljnih plesalcev za igro, ki jo svirajo veliki.
V tem pogledu se mi je zdel prizor, ki smo ga opazovali pri vhodu v Jahnsbachtal, za Avstrijo nekam simboličen: star, od dežja in vetra preperel plesni oder pod zaščitno plahto, na kraju odra dva muzikanta, ki od časa do časa urežeta bučno, vabečo, užigajočo polko, na oni strani ceste štant, odpustki, cukren kramar ... , a plesalcev ni. Ko se pripeljemo mimo, avto ne sme naprej. Počakajmo, da vidimo, kako tekne na štajersko muziko. Pri tem smo videli, da tudi smeha ni pravega. Mi smo to razumeli, zakaj ga ni.

In že je prišel čas, ko smo se poslovili od prijaznega trga, od kopališča, od znancev, od piva. Sklenili smo še privatne izmenjave, če bodo seveda mogoče v prihodnjem letu, prihrumel je brzovlak in oddrdrali smo v deževni večer proti Selztalu, Schladmingu in Bischofshofnu. Silen piš je potegnil z gora in zagrnil vasi s prahom, nato pa z divjim nalivom. Nekje se je utrgal oblak, zdrknili smo preko hudournika, ki se je peneč razlival po pokošenih livadah, posejanih s pusto grajenimi seniki. V primeri z našimi so se nam zdeli brez domišljije, neotesani, dolgočasni. V vlaku smo slišali, da so avstrijski plezalci v več navezah ostali pod noč v Gesäuse. Ena naveza treh v Dachlu. Da je eden odletel ..., da so se zaplezali ..., da je poklicana reševalna ekspedicija ..., da so zazevali novi grobovi na pokopališču v Jonsbachu. Nekaj tega je bilo le res. Zaplezali so se, prebivakirali pošastno noč, v ponedeljek zjutraj pa so se izmazali. Če bi bilo vse res, kar čenče spravijo skupaj, no, bi bilo res prehudo na svetu.

V dežju smo prispeli v Bischofshofen in se po enem tednu za pet ur znašli v civilnih posteljah snažnega hotela »Pri Katrici«. Jutro nas je porinilo spet v moderno Prokrustovo posteljo, v brzovlak, ki pa k sreči v Avstriji ni tako poln kot pri nas. Kmalu nato smo primerjali Zell am See, letovišče kraljev in maharadž, našemu Bledu; Bled je lepši. Nato smo se presedli na ozkotirno železnico, se poslovili od narasle Salzache in z zavidanja vredno naglico odbrzeli na vzhodno Tirolsko, v Krimml, v osrčje ledenikov.

Tine Orel
Celjski tednik, 9. september 1950
 

Oznake: VTG
eXTReMe Tracker