Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V žrelu ognjenika

04.04.1925

dLib.si

sobota, 4. april 1925, ob 11:29, Boris Štupar, ogledov: 832

Jutro: Izletniki iz Neaplja so si v zadnjem času poiskali nov cilj: notranjost žrela ognjenika Vezuva.

Kar se je še nedavno smatralo za izredno smelo početje drznih raziskovalcev, to je danes izlet, kakor vsak drugi. Iz Neaplja, približno 15 kilometrov zračne črte, je stožec Vezuva videti nekako ploščat, dočim se v resnici v široki vrh spušča skoraj okroglo žrelo. Žrelo ima približno 900 metrov v premeru, globoko pa je nekaj nad 200 metrov. Stene, sestoječe iz rahlega pepela ter iz plahti strjene lave, se na znotraj strmo spuščajo v globino, dočim tvorijo na zunaj znan ploščati stožec. Na stožcu se vidi, kako si je deževje v rahlem pepelu izkopalo razrasle struge in stružice, ki so deloma s snegom pokrite, tako da je ognjenik precej podoben kakemu kolaču. Na vrhu se še vidi leta 1906. Porušeno nekoliko nižje pa današnje poslopje Cookove žične vzpenjače.

Če se popnemo na rob žrela, je prvi pogled v globoko brezdno v resnici grozen. Gledalec vidi skoraj navpično v globočino. Na črno in žoltolisastem dnu žrela pa se dviga, nekoliko zapadno od sredine, nov stožec, visok približno 80 metrov, ki je močno aktiven ter ob zamolklem grmenju in rahlem zadrhtevanju tal v nedoločnih presledkih bruha iz sebe mogočne bele oblake pare. Ti se dvigajo do 400 metrov visoko ter mečejo v višino celo kot glava debele kose žareče lave, ki jih veter zanaša na stran in ki s tleskom padajo na dno žrela.
Desno ob vznožju stožca opažamo manjši oblak dima, ki ga povzroča izbruh nove lave.

V prejšnjih časih se je smatralo za nemogoče, da bi se kdo spustil v ta pekel. dokler se niso nekateri smeli raziskovalci, med njimi sedanji ravnatelj observatorij na Vezuvu, profesor Malladra, odločili za nevarno podjetje. Od tistihmal se je vsled ponovnih izbruhov lave dno žrela zvišalo skoraj za 100 metrov. Našli so v zadnjem času tudi zložnejši dostop v notranjost žrela, kateri ni nevaren za hribolazce, ki niso podvrženi omotici. In tako je prišlo, da vodniki danes za pet lir radi peljejo tujca v notranjost ognjenikovega žrela. Ko prideš na dno žrela, te prešinejo silni vtisi, ki jih nudi narava. Tanki in mrzli višinski zrak se meša tu z vročim zrakom, ki puhti iz tal. Para solne kisline često zapira sapo: pred nami leži lava v vpijočih barvah in v čudnih oblikah: črna, če se je šele strdila, svetložolta, če so se kloridi v nekaterih dneh razprhnili. Tu in tam se pojavljajo svetložareče razpoke, iz katerih se cedi lava s temperaturo nad 1000 stopinj.

Potnik, ki se poda v te podzemske prostore, mora biti skrajno previden. Če ni hujšega, se mu vsaj lahko pripeti, da se mu sežgejo podplati na čevljih.
Novi stožec sestoji iz rahlega pepela. Popeti se nanj ni mogoče, ker je trajno aktiven in spušča skoraj neprestano iz svojeega žrela cele oblake vroče pare ter bruha od časa do časa žarečo lavo. Kljub temu na narašča število izletnikov, ki jih neka tajna sla vabi v notranjost ognjenika Vezuva.

Jutro, 4. april 1925

eXTReMe Tracker