Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Mara

dLib.si

nedelja, 31. marec 1935, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1072

Življenje in svet - Anton Kappus: Mlade kramparice (planinske kavke) v špilji pod Čuklo so ostale brez roditeljev.

Streljanje pri zadnjem napadu jih je prepodilo, pa so zapustile nemirno pobočje Rombona in odletele čez Koritnico.
Bosanec Milan jih je našel v gnezdu že vse sestradane in na pol mrtve prinesel v postojanko. Od poveljnika do prostaka, vsi so se zavzeli za ubogljenčke, jih nahranili in jim v zetnanici napravili toplo ležišče. Dve mladici nista prenesli krepke vojaške hrane in sta poginili, a največja izmed njih se je operila in rastla v veselje vojakov. Sprehajala se je po rovih in stikala no zemunicah. Bila je član posadke.

Mara, kakor so jo imenovali, je bila vedno dobro negovana, hranjena in okopana.

Mari so se ojačila krila in prvič je poletela. Po nesreči jo je zaneslo v žico pred postojanko, kjer je žalostno kričala. Ne meneč se za pretečo nevarnost je vojak na mrtvi straži skočil iz zaklona in pohitel proti Mari, ki pa je pod žicami zbežala na laško stran. Tudi laški vojak je zapustil stražo, skočil za Maro, jo zagrabil, vrgel v zrak in Mara se je srečno vrnila na našo stran. Obe posadki sta opazovali prizor. Niti en strel ni padel.

Prirezali so ji krila, spet se je potikala od zemunice do zemunice, priučila se je nekaj prav robatih, pristnih bosanskih besed, kar je bilo vojakom zelo všeč. V večernem mraku smo sedeli na klopici pred kaverno. Z daljnogledom smo opazovali laške proviantne kolone, ki so prihajale v Bovec. Baterija pod Svinjakom jih ni mogla pustiti na miru, da bi iztožile hrano. Poslala jim je nekaj šrapnelov. Tudi Lah ni ostal dolžan, dvakrat se je zabliskalo na Polovnjaku. Granati sta zažvižgali in se razpočili na produ pod kaverno.

Mara, ki so ji bila spet porastla krila in je letala okoli položaja, včasi tudi na laško stran, je na produ stikala po starih konzervnih škatlah. Granata je udarila blizu nje, pritisk jo je vrgel v zrak in padla je v rušje. Mislili smo, da je po njej, ali hrešče se je spet vzdignila, odletela v kaverno in se skrila pod ležiščem. Nekaj dni jo ni bilo na izpregled. Potem se je pomirila ter se spet sprehajala po okolici.

Prvi sneg je bil pobelil vrhove Rombona in njegovih sosedov. Bili smo prepričani, da ob nastopu pozne jeseni ne bo napadov. Nestrpno smo čakali, da nam dovolijo nekaj dni dopusta.

Nekega dne, v začetku novembra, prinese vojak, ki se je zmenjal na mrtvi straži, s seboj v postojanko hudo ranjeno Maro. Prišla je k njemu na obisk in sedla na zaklon. Laška straža je streljala nanjo in ji odstrelila nogo. Takoj nam je bilo jasno, da je na nasprotni strani druga posadka, kajti prejšnja ji ni storila nič žalega, celo hranila jo je, ako je prišla k njim v goste. Žalostni smo gledali umirajočo Maro. Bili smo preverjeni, da se pripravlja nekaj slabega.

Mara je umirala, čez Rombon pa je tulila in jokala težka granata 28 cm topa iz Neveje ter se pri mostu na Koritnici razpočila. Ni bila samo ena, bilo jih je več. V točnih presledkih so padale vso noč. Lah je zapiral dohod našim municijskim kolonam na Raveljnik.

Mara je izdihnila. V skrbeh smo sedeli v zemunicah in čakali. Proti jutru je prišlo telefonsko poročilo, da moramo v kaverne. V postojankah naj ostanejo samo posamezne straže. Pred zoro se je odprl pekel. Grmelo je in treskalo iz vseh kalibrov. Ko se je sonce pokazalo nad Vršičem in Bogatinom ter objelo Krn s svojimi žarki, so zaklepetale strojnice. Lah je prešel v napad. V mraku so prišli sanitetni vojaki s pipami v ustih in preklinjali, ker so jih pognali šest ur daleč v hrib po ranjence izpod Čukle. Mrtve so prinesli v dolinico izza Čukle, saperji so ponoči izkopali skupen grob, kamor so položili nad dvajset Bosancev in Maro.

Anton Kappus
Življenje in svet, 31. marec 1935

eXTReMe Tracker