Polet.si - Miha Škof: Okrog 300 ljudi, iz vseh delov sveta, se sredi februarja zbere v prelepem, odmaknjenem, mediteranskem kraju na jugu Turčije, poznanim pod imenom Geyikbayiri.
Skupaj postavijo kakih 20 različnih slackline-ov na veliki višini (highline) in nekaj več kot teden ob njih delijo intenzivne izkušnje, dobro energijo in predvsem veliko zabave. Ravno pred prihodom deževnega tedna se zgodi še glasna zabava, drugi dan pa nas večina odleti domov, nazaj v malo bolj vsakdanja življenja. Ostanejo le še nekateri plezalci, katerim se očitno nikamor ne mudi in bodo počakali, da se stene, ki nudijo vrhunsko plezarijo, posušijo. Slackline festival, katerega so zaradi časa pusta, poimenovali highline karneval, je letos privabil največje število udeležencev, ki za večino ostalih počno precej ekstremno aktivnost. Verjetno je bil to tudi največji tovrstni dogodek do sedaj, čeprav je bilo podobnih festivalov v zadnjih štirih letih kar precej. Udeležili smo se ga tudi štirje iz naše male Slovenije.
Da začnemo na začetku, slackline je med dve fiksni točki napet poliestrski ali najlonski elastični trak, za navadno hojo navadno širine 2,5cm. Na njem lahko lovimo ravnotežje, hodimo, delamo statične in dinamične trike ali pa se samo čudimo drugim. Za večino, ki to počnemo se je vse skupaj začelo zaradi dobre zabave in druženja na prostem. Da pa lahko podobno stvar prestavimo na višino je potrebno vsaj nekaj mesecev treninga in dobro poznavanje principov uporabe opreme. Highline je najzahtevnejša oblika slacklininga, ki se je v zadnjih 30 letih z razvojem opreme močno razširila po vsem svetu. Pred tem so podobno počeli na jeklenicah in tudi, že pred dvemi tisočletji, po konopljinih vrveh. Kljub veliki izpostavljenosti je varnost pri highline-u enaka tisti pri športnem plezanju. Ob upoštevanju pravil pri postavljanju in uporabi je stvar popolnoma varna. V nasprotnem primeru tega nebi želel početi. Za mnoge smo highlinerji, zmotno, še zmeraj ''adrenalin junkey-i'', se pravi tisti, ki bi to počeli zaradi potrebe po omenjenem hormonu. Vsi v naši mednarodni slackline družbi počnemo to iz drugih, precej globjih, razlogov, katere omenjam v nadaljevanju. Praktično tudi ni mogoče ostati na gurtni, če ne znaš umiriti adrenalinskega šoka, ki je vselej in povsem naravno prisoten. Sam lahko rečem, da se vsake toliko rad postavim v zelo intenzivno situacijo, kakršna je tudi visoko na gurtni, in poizkušam, kar se da umirjeno, vztrajati do konca. V takih in podobnih okoliščinah (sestanek z direktorjem, odločilni momenti v športih ali kjerkoli drugje, stresni momenti) delujejo enaki principi, ki jih lahko uporabimo v našo korist, če vemo kako.
Letališče Ljubljana, letalo, 1. turška kava v Istanbulu, še eno letalo do Antalije in še tričetrt urni prevoz do kampa blizu mesteca Geyikbairi v katerem smo prebivali. Klasična mediteranska pokrajina s pomarančami in limonami na drevesih mad katerimi so že stali številni šotori in majhne lesene hišice z ravno dovolj prostora za posteljo ali dve. Čudovito okolje, v katerem lahko najdete rimske ostanke, palme, oljke in oranžne apnenčaste stene s kapniki. V kampu je bilo kar težko najti dobro mesto za šotor, za to bi moral priti kak dan prej. Po navadi nisem pristaš tovrstnih masovk, vendar pa so na highline festivalih vzdušje in odnosi med ljudmi zmeraj tako dobri, da odtehtajo kratkotrajno prenasičenost prostora. Tu smo vsi bratje in sestre, četudi se prej nismo poznali. Živa muzika ob ognju, kdaj tudi samo na 4 strune stare kitare, je bila stalnica festivala. Okoli in okoli kampa, največ 20 minut hoda, so bile na vrhu sten ves čas postavljene gurtne, dolžin od 10 do 106 metrov. Zjutraj smo ob kavi, tahiniju in lokalnih granatnih jabolkih ponavadi dorekli v kateri sektor bomo šli. Take festivalske izbire highline-ov vsekakor nimamo vsak dan. Ponavadi je dela, da postaviš enega, minimalno 3 ure, kdaj tudi cel dan. Odlično vzdušje ni potihnilo tudi v precej velikem in nepričakovanem mrazu. Nekega dopoldneva so recimo visele ledene sveče s kapnikov po katerih smo plezali. Včasih občutka odmika iz zime nismo imeli, so pa bili tudi dnevi, ko nas je visoko južno sonce krepko zapeklo. Prisotni so se oblačili v maske, žonglirali, učili druge o pravilnih postavitvah highline-ov in delili zgodbe iz svojih, zelo raznolikih kultur. Imeli smo občutek zdrave skupnosti, kjer lahko drug drugemu zaupamo kar koli že.
Kako težko je umiriti dolgo gurtno, ko se iz sedečega položaja odločiš vstati, je izjemno težko opisati. Če bi bil poet bi mi morda še uspelo, kot strojnik pa lahko rečem, da je stabilen stoječ položaj izjemna redkost. Pri iskanju ravnotežja oz. popolne umirjenosti je ključno predvsem to, kako hitro zaznamo odklon od ravnotežne lege in kako hitro ga nato lahko izničimo oz. bolj realno, prevesimo v drugo stran in tako naprej. Pri tem nam najbolje pomaga intuicija saj je le ta hitrejša od zavestnega ravnanja. Če smo dovolj izurjeni lahko podzavestnim signalom bolje zaupamo in tako bolj mirno vztrajamo v krepko labilnem položaju, kakršen se pojavi takoj, ko se dvignemo na noge. Kdaj tresenja gurtne preprosto ne moramo umiriti. Takrat nam ne preostane nič drugega, kot da gremo vseeno naprej, podobno kot v življenju, ko se nam zazdi, da nam le to ni najbolj naklonjeno. Če se s sleckline-om dovolj intenzivno ukvarjate lahko pri tem spoznate veliko vzporednic z življenjem. To je verjetno tudi en od razlogov za tako hitro rast te dejavnosti, ki vsekakor ni samo športna.
Naše telo in um sta neposredno povezana in en na drugega vplivata. Vsaka malenkost strahu pred padcem, prevelik tok misli ali pa čisto nezavedno reagiranje na višino lahko povsem zakrči telo in nam tako prepreči, da bi lahko mirno stali na gurtni, kaj šele naredili korak. Splošno je vsem, ki hodimo po highline-ih zelo jasno, da moramo za uspešen poizkus najprej umiriti um. Če to ne gre direktno (in na začetku je to vsakič zelo res), ga lahko tudi ''na silo'' prisilimo, da nam v kritični situaciji ne zablokira telesa. S prijatelji smo v ta namen izoblikovali šalo; »da gre čez!«, kar predstavlja situacijo, ko sami sebe presenetimo in naredimo nekaj, kar si prej nismo mogli predstavljati. Čez, na drugi nivo zavedanja. To je možno narediti seveda na veliko različnih načinov, odvisno od vsakega posebej. Sam to najlaže dosežem tako, da v momentu, ko prileti skozi glavo misel o preveliki težavnosti, ali da bom padel, preusmerim misli na dihanje, občutek stika med stopali in gurtno ali pa si začnem peti.
Po koncu dneva smo se na poti v kamp radi ustavili pri lokalcih, ki so nam postregli z njihovo specialiteto z velike železne polkrogle nad ognjem, palačinkam podobnimi gozleme in čajem. Ob nedeljah je bila v bljižni vasi tržnica kjer se vsakič zberejo predvsem cele družine in skupaj kaj dobrega pojedo, tam si lahko dobil tudi zelo poceni in dobro sadje ter zelenjavo.
Seveda na festivalu niso manjkali tudi najboljši v tem kar počnemo. Ko zagledaš nekoga na 100 metrski gurtni z zavezanimi očmi lahko za nekaj časa obstojiš in samo opazuješ to izjemno mojsterstvo. Pogovarjal sem se tudi s kolegoma, ki sta lani postavila svetovne rekorde. Nathan iz Francije na 600 m longline-u (dolga gurtna nad tlemi) in Alexander iz Nemčije na skoraj 400 m highline-u. Oba pravita, da je glavni trik v pripravi glave na tako dolg pohod. Posamezni koraki niso preveč zahtevni, če pa želite to početi neprestano 40 minut, kolikor približno traja tak podvig, potrebujete pravilno nastavljeno glavo, da vam to dovoljuje in ne omejuje, kar lahko hitro opazimo že pri vsakdanjih rečeh. Na festivalu je bilo tudi veliko deklet, da ne bo pomote, da to počne samo manj nežni spol. Med drugim se je zgodil tudi miting za mednarodno slackline zvezo, ki se bo verjetno uresničila drugo leto. Za zdaj gre predvsem za določanje glavnih nalog zveze, ki jih slacklinerji sami izoblikujemo in vse za zdaj temelji na prostovoljnem delu. Za enkrat imajo le Švicarji svojo državno zvezo, ki pomaga pri razvoju slackline kulture. Pogovarjal sem se z Dunajčanom, ki pravi, da bodo podobno zvezo tudi oni v kratkem ustanovili saj nihče ne želi morebitnih nesreč s helikopterji. V avstrijskih hribih namreč highline postavljajo dovolj pogosto, da morajo o tem začeti obveščati letalski promet. Z zvezo bodo to težavo lažje rešili.
Mladi, večinoma od 20 do 40 let, smo v turških hribih tako preživeli še eno nepozabno srečanje. Od povsem vsakdanjih pa do takih, kot Clemente, ki je iz Francije na festival prišel kar s povsem preprostim, železnim, kolesom. Da omenim še dobrega kolega iz Berlina, ki ga prepoznate po pajacu - ‘’leasure suite’’, dread lock pričeski s kapo v obliki malega morskega psa in vedno ustvarjalnem inženirskem duhu pa naj bo to produkcija elektronske muzike iz male naprave, izdelovanju prenosnih zvočnikov v obliki kovčka ali klesanju lesenih vilic. Skupno vsem prisotnim so bili poleg highline-ov vsekakor tudi preprostost, nematerialistični, ekološko in trajnostno usmerjen, vselej pozitiven raziskovalen duh, dobra volja, tesna povezanost z naravo in drugimi. Pravtako v življenju počnemo to kar mislimo, da moramo ali pa vsaj delamo v tej smeri. Zaradi teh vrednot, ki so prisotne v naši slackline družbi smo lani ustanovili društvo, Balansa slackline, kjer si želimo čim več tega razširiti tudi v naših koncih. Lepa narava v kateri z gibanjem naših teles ustvarjamo harmonijo, pa naj bo to na tankih linijah, v stenah ali čemerkoli drugem, v človeku samo od sebe prikliče na dan omenjene lastnosti. Potrebno se je samo prepustiti in zaupat temu kar čutimo ter kupiti letalsko karto, pa tudi, če kdaj za to odštejemo dvakrat preveč.
Več o slackline kulturi, filozofiji, dejavnosti, potovanjih in še kaj najdete na spletni strani balansa.si. Predsednik njihovega društva je prav slackline mojster, ki je avtor tega zapisa.