Delo, Kultura in družba - Peter Rak: Vebrov učenec Tomo Virk v obsežni študiji preverja temeljne postulate osebnosti, ki je imela status legende
Slovenci imamo malo osebnosti, ki bi imele mitski status, vključno s prezgodnjo, s skrivnostnimi okoliščinami povezano smrtjo. Eden takšnih je oziroma je bil Klement Jug. Izčrpna študija Toma Virka Vebrov učenec: primer Klement Jug – osebnost, diskurz, legenda (LUD Literatura) prevprašuje vse njegove dosedanje mitske razsežnosti.
Nerealizirane osebnosti pa tudi zgodovinski dogodki, ki so se končali v svojih nastavkih, imajo avtomatično avreolo legende. Tako je s številnimi umetniki, od Giorgioneja in Mozarta do Egona Schieleja in Jean-Michela Basquiata, nedvomno imajo recimo tudi republikanci v španski državljanski vojni poseben legendarni položaj zaradi statusa poražencev, kar rezultira v praviloma nekritičnih interpretacijah in romantičnih spekulacijah. Če bi posamezni avtorji doživeli pozno starost, bi se njihov lik in »svetniški« sij prej ali slej razkrojila v upadu umetniške potence in prozaičnosti vsakdana, podobno bi veljalo za španske republikance, če bi bili zmagoviti.
O Klementu Jugu je sicer kar nekaj zapisov, vendar številni, vključno z dramo Draga Jančarja Klementov padec, bolj potencirajo Jugovo misterioznost, kot jo skušajo razložiti oziroma osvetliti z različnih zornih kotov. Virk se je lotil projekta sistematično, ob drugih virih je preučil razpoložljivo arhivsko gradivo, tako da ima delo kar monumentalen značaj, predvsem pa je poglobljen uvid v Jugovo življenjsko pot in njegovo delo, oboje pa je – še veliko bolj kot sicer – tesno prepleteno.
Med osrednje kvalitete Virkove knjige sodi pretehtano soočenje do zdaj prevladujočih tez in pogosto diametralno nasprotnih dejstev, ki jih je mogoče izluščiti iz številnih fragmentov, ki so piscu prišli v roke. Virk tega ne počne zaradi veselja do sesuvanja avtoritet, kar je danes modno, temveč uporablja stvarno in natančno metodo dejstev, ki so mestoma sicer uporabljena pogojno, vendar skoraj ne puščajo dvoma, da so bile nekatere doslej zakoreninjene domneve zmotne ali vsaj zelo pomanjkljive.
Prepričanost o življenjskem poslanstvu
V ospredju je nenavadna dvojnost Jugove osebnosti. Takšne karakteristike sicer lahko zasledimo pri mnogih, vendar so tukaj še potencirane. Razvidne so že iz njegovih najzgodnejših zapisov, v spisu Slovo od gimnazije denimo zapiše, da se mu je »v tej šoli odprl pogled v gnusno človeško življenje in postalo me je sram, da sem človek«. Vendar nadaljuje v veliko bolj vzvišenem, skoraj posvečenem tonu, da je sklenil »svetu kljubovati, najsi bom še tako zaničevan«, kar kaže na prepričanost o izbranem življenjskem poslanstvu, kar se je kasneje manifestiralo kot hiperambicioznost, ekskluzivizem in vzvišena pokroviteljska poza do številnih, ki so mu prekrižali pot v zasebnem ali poklicnem življenju.
In vendar tudi tukaj zadeve niso enoznačne. Atipične izjave, kot je denimo občudovanje pesnika D'Annunzia ob njegovem znamenitem pohodu na Reko – občudovanje je seveda namenjeno zgolj pesnikovemu angažmaju in ne posledicam njegovega dejanja –, so v nasprotju z Jugovim stvarnim aktivizmom, ki, kot ugotavlja Virk, ostaja bolj na teoretski ravni. Enako je z njegovim splošnim zavzemanjem za narodne cilje, ki so bili pogosto idealizirani. Njegov dnevniški zapis »Najbolj neumno se mi je naenkrat zazdelo to, da naj bi jaz posvetil svoje življenje takozvanemu 'narodu', to je tistemu kupu zverjadi, ki goljufa, veriži, krade, se vlačugari, se upijanjuje, kolne, maže sebe in okolico ...« je treba jemati z zadržkom, saj je svoja stališča pogosto spreminjal glede na hipno razpoloženje, so pa dokaz, da je bil njegov svetovni nazor oziroma credo delovanja velikokrat tudi skupek nestanovitnosti, kapric in manifestativnega kljubovanja ustaljenim normam.
Gorništvo, alpinizem oziroma turistika, kakor se je zadevi v tistem času reklo, je še eno področje, na katerem so po Virkovih ugotovitvah opazne pomanjkljive izpeljave Jugovih principov. Poveličuje tovarištvo, solidarnost, požrtvovalnost, »pravi planinec z zadoščenjem izpostavi lastno življenje, da reši življenje tovarišu«, po drugi strani pa Virk ugotavlja, da sta v ozadju tudi nebrzdana tekmovalnost in večna želja, da bi bil prvi in najboljši, zato se na ture pač najraje podaja sam, v navezi pa le redko komu priznava prednost.
Podobni primeri dvojnosti so opazni v njegovem intimnem življenju, ki ostaja bolj ali manj neznanka, vendar je simptomatično njegovo pismo Milki (Ljudmili) Urbančič: »Začel sem s skrbjo misliti na bodočnost in tedaj sem moral dati slovo smehu, nežnosti, ljubkovanju in mladosti sploh, ker uvidel sem, da me čaka še precej bojev z družbo, predno si priborim duhovno nadoblast in s tem svobodo za delo. In tu bi me nežnost, sreča, sploh sanje, ki sem jih prej gojil, delale odvisnega od družbinega kruha, pa tudi pomehkužile bi me in mi vzele odpornost. Hočem se vzgojiti v odpovedih, da bom svoboden.«
To lahko interpretiramo kot še eno od njegovih visoko donečih zaobljub, lahko pa seveda za tem tičijo negotovost, nesamozavest in strah, da bi lahko v bolj osebnem stiku izgubil navidezno superiorno pozicijo, zato se mu raje odpoveduje.
Mit o genialnem filozofu majav
Velik del knjige je seveda namenjen Jugovemu filozofskemu oziroma spoznavnoteoretičnemu delu. Virk bralca že v uvodu opozarja, naj se tisti, ki jih ne zanimajo filozofsko-tehnične podrobnosti, zadovoljijo z branjem uvodnih ali sklepnih poglavij, ali pa jih kar preskočijo, saj »osnovne poante knjige to ne bo okrnilo«. Napotek velja upoštevati, saj v nobenem pogledu ne gre za zanimivo branje, pravzaprav je primerno zgolj za tiste, ki jih izrecno zanimajo Jugova stališča in teze, saj tudi Virk neprizanesljivo konstatira, da je tudi mit o genialnem filozofu na precej majavih temeljih. Še več, med vrsticami je mogoče razbrati, da njegovo delo ni plod ostrega intelekta, temveč predvsem izjemne marljivosti, ambicioznosti in vneme, zato se že po logiki kvantitete tu in tam najde kakšna žlahtna misel ali observacija.
Kakorkoli že, s padcem (ali skokom) iz severne stene Triglava pri šestindvajsetih letih je Jug pri nas pridobil legendarni status, ki ga Virk dodobra načne. Avtor opozarja, da njegov namen nikakor ni bil demitizirati Juga, ne nazadnje je značilnost mita prav ta, da se ne ozira na banalno življenjsko empirijo, temveč v ljudeh nagovarja globlje, nezavedne sfere. Vendar je – ko potegnemo črto – končni učinek prav takšen. Verjetno tudi upravičeno.
Virk ne uporablja spekulativnih, arbitrarnih ali tendencioznih izpeljav in lahkomiselnih sklepov, vse je argumentirano dovolj prepričljivo. Vendar je ob Jugovih pomanjkljivostih, nekonsistentnostih in razkoraku med propagiranimi ideali in realnim ravnanjem ta razkorak še vedno veliko manjši kot pri večini tistih, ki danes figurirajo na slovenski družbeni sceni. Pri večini tudi nikoli ne bo potrebna demontaža mita, saj ta nikoli ne bo niti vzpostavljen.
Peter Rak