Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Moč iz vere, da smo vsi božji otroci

PLUS 50: 2. marec 2015

sreda, 1. april 2015, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2884

Plus 50 - Gorazd Suhadolnik: Težko je, ko naredimo po medicinski plati vse, kar lahko, življenje pa vseeno odteka, pravi Jurij Gorjanc, zdravnik in gorski reševalec.

Jurij Gorjanc je zdravnik. Ne le splošni kirurg v bolnišnici, ampak tudi letalec gorski reševalec, zdravnik na visokogorskih odpravah, zdravnik raziskovalec, zdravnik na humanitarnih misijah. In človek na zelo iskreni duhovni poti.

Zadnjih nekaj let ste zaposleni v bolnišnici na avstrijskem Koroškem. Kaj vas je zaneslo tja?
V dvanajstletnem delovnem obdobju sem v slovenjgraški bolnišnici kot splošni kirurg pridobil samostojnost, da lahko sam - seveda s kirurško ekipo - oskrbim določena stanja v trebuhu pa tudi tumorje dojke in ščitnice. Pred štirimi leti sem sklenil, da bi rad naredil še en korak nekje drugje. Vleklo me je v tujino, in ker je moja notranja usmerjenost tudi neka duhovna pot, se je »narajmalo«, da sem našel prostor v avstrijski redovni bolnišnici v Šentvidu na Glini, ki je bil do 17. stoletja središče Koroške in Gosposvetskega polja. Za to bolnišnico je poleg vrhunske kirurgije (na primerljivi ravni kot v ljubljanskem UKC in na onkološkem inštitutu) značilen etični kodeks usmiljenih bratov in s tem sem se kar precej poistovetil. Pogoj za zaposlitev je bil tudi, da vpišem visceralno (abdominalno) kirurgijo, ki se še bolj poglablja v tumorje prebavil, in to licenco pridobivam ob rednem delu.
Nikoli ne bom Avstrijec, vedno bom Slovenec, to čutim in Avstrijci se tega tudi zavedajo. Če se pokažeš s tem, kar znaš, je dovolj, te cenijo, in tako imamo v šentviški bolnišnici zelo zdrave odnose.

Ob delu v bolnišnici ste zelo dejavni tudi kot zdravnik letalec gorski reševalec, v tej vlogi delate v Sloveniji in Avstriji in imate za sabo že skoraj 400 intervencij.
Od konca lanske helikopterske reševalne sezone imam glede tega dela sobotno leto, saj pripravljam doktorat. Priznam, da mi je malo težko, in ob vikendih to delo kar pogrešam. Po študijskih obveznostih se nameravam vrniti, tako k helikopterskemu reševanju v Sloveniji kot na vzhodnem Tirolskem, pod Grossglocknerjem.

Kje je helikoptersko reševanje z vidika zdravnika bolje organizirano, pri nas ali v Avstriji?
V Avstriji je delo utečeno, na dan je treba opraviti dve ali tri akcije, včasih kakšno več, lahko na mestnih ulicah, lahko v gorah nad 3000 metri nadmorske višine. Vsako akcijo analiziramo v ekipi, se pohvalimo, tudi dobronamerno pokritiziramo.
Tudi v Sloveniji je delo na posameznih helikopterjih vrhunsko, posamezniki so zelo dobro izšolani, helikopterji ustrezno prostorni, trpi pa medsebojna organizacija, na koncu lahko tudi bolnik. Sezona GRS Brnik traja od junija do septembra, jeseni in pozimi, ko je lahko v gorah veliko akcij, pa dežurnega zdravnika ni na Brniku. Center za obveščanje ne najde najbližjega zdravnika, helikopter GRS pa ne more oziroma ne sme poleteti, dokler ne najde zdravni-ka GRS. Ob tem je na Brniku pogosto v službi helikopterske nujne medicinske pomoči (ki rešuje povsod razen v gorah) zdravnik, ki je tudi gorski reševalec (takšnih hibridov nas je že skoraj deset), a v gore ne sme, ker ga pogodba veže, da sedi v sobici in v pripravljenosti čaka na akcijo. Četudi je morda ne bo. To je prvo, kar bi spremenil oziroma izboljšal ta hip, in sicer s spretno napisanimi pogodbami, tako da bi pridobil poškodovanec.

Smo alpinistični narod z bogato zgodovino osvojenih vrhov pa tudi amputiranih prstov.

Kaj je pri delu zdravnika letalca gorskega reševalca najnapornejše?
Najnapornejša je priprava, živeti, delati, se izobraževati, kondicijsko trenirati, tako da je reševalno delo zgolj rutina oziroma da na posebnosti gorskega sveta, vreme, ropot helikopterja, veter ... med akcijo ne mislim in se lahko posvetim le bolniku.

Je med reševalno akcijo zdravniško delo zelo drugačno kot v bolnišnici?
Delo v primarnem zdravstvu in na terenu je popolnoma drugačno od dela v bolnišnici. Jaz imam srečo, da mi je oboje blizu. V bolnišnici smo kralji na svojem terenu, pokličemo sestro, internista, radiologa, kogar pač potrebujemo. Na terenu si prepuščen sam sebi oziroma minimalni ekipi. Z vidika tistega, ki potrebuje pomoč, pa ni razlik - biti mora v središču pozornosti. Za katerega koli zdravnika je najpomembnejše, da ima nenehno pred očmi poškodovanca ali obolelega, da mora hitro priti do njega in ga spraviti v bolnišnico. Seveda ne sme pozabiti na lastno varnost, na medicinsko oskrbo in na varnost drugih.

Je v kritičnih trenutkih težko paziti na lastno varnost?
Biti moraš toliko v tem delu, da na lastno varnost ne misliš več aktivno. Rutina je nujna, določene zadeve morajo priti v kri. Tako mi ne pade več na pamet, da bi na primer stopil preblizu repnega rotorja helikopterja, v glavi se kar sproži alarm, podobno je tudi v drugih okoliščinah. Zahvala gre našim inštruktorjem letalskega reševanja, ki nas na vsaki vaji vztrajno opozarjajo na nevarnosti. Se pa včasih zgodi, da zavestno narediš kak gib pri prenosu poškodovanca, ki je improviziran, ampak daleč od izpostavljanja nevarnosti. V hribih ni standardnih okoliščin in varnost je najvišja šele takrat, ko se v gorskem svetu dobro počutiš.

Kateri primeri se vas pri gorskem reševanju osebno najbolj dotaknejo?
Pravzaprav vsaka akcija. Imam morda neko sposobnost, da se vživim v akcijo in v doživljanje poškodovanca, in potem si kar nekako predstavljam, kaj potrebuje, kje je treba poprijeti najprej. Zato je tudi težko, ko naredimo po medicinski plati vse, kar lahko, življenje pa vseeno odteka ... Hudo je, ko so huje poškodovani otroci ali nič hudega sluteči ljudje v nesrečnih okoliščinah. Težko mi je doživljati hudo poškodovane v prometnih nesrečah, ki so jih zakrivili drugi. O tem razmišljam, ko se po službi z avtom vračam domov.

Ali delajo ljudje, ki se ponesrečijo v gorah, veliko neumnosti?
Zelo redke so nesreče, ki jim botruje čista šlamparija. Seveda je neustrezno, če gre kdo v gore neopremljen ali nepripravljen. Zame je nepripravljenost tudi, če greš v gore ali smučat v tujino brez ustreznega zavarovanja. Celoletna premija bi stala 40 evrov, eno reševanje pa vsaj stokrat več.

S krutim gorskim okoljem je povezana tudi vaša raziskovalna dejavnost, saj pripravljate doktorat iz omrzlin.
S temo doktorata se ukvarjam že od magistrske naloge, gre pa za diagnostiko, zdravljenje in poskus napovedi nastanka omrzlin. Pred leti sem se zelo našel v raziskovalni ekipi profesorja Igorja Mekjaviča, okoljskega fiziologa z Instituta Jožef Stefan, ki ima do svojih študentov zelo sproščen odnos. V sklopu študije za doktorsko disertacijo raziskujem predvsem mikrocirkulacijo oziroma kaj se dogaja z drobnim ožiljem periferije na velikih nadmorskih višinah in v mrzlem okolju.

S tem imajo alpinisti kar veliko težav.
Slovenci smo alpinistični narod z bogato zgodovino osvojenih vrhov pa tudi amputiranih prstov, zato menim, da mora tudi medicina iti v korak s tem. Redno se udeležujem kongresov gorske medicine in lahko rečem, da Slovenci na tem področju ne zaostajamo. K sreči - in obenem žal - imamo dovolj preiskovancev, ki so z veseljem privolili v sodelovanje pri naših testih simulacije odzivanja na mraz. Na podlagi pridobljenih rezultatov pišemo zgodbo, ki nakazuje, da bomo lahko pripravili test, s katerim bo na primer odpravi v visoko gorstvo omogočeno, da za vsakega posameznika preveri, kako močno je nagnjen k omrzlinam in kako naj se pripravi na morebitne zaplete.

Zima v goram je nekaj čudovitega, sneg, ki pobeli
vrhove, mi razveseli pogled in nasmeji dušo.

Tudi sami ste bili že večkrat v Himalaji, stali ste na vrhu osemtisočaka Broad Peak, spremljali ste Dava Karničarja pri smučanju z Everesta.
Kot zdravniku mi je bilo vselej v veliko čast, da sem lahko sodeloval pri takšnih projektih, po drugi strani pa sem imel neznansko dilemo: zdravnik je zdravnik, plezalec pa plezalec. Čeprav je seveda dobro, da je zdravnik čim bližje plezalcu, in toliko bolje, če je to mogoče združiti z osvajanjem vrhov. Seveda pa je zame primarna vloga zdravnika. Moram reči, da sem na Everestu zaradi višine zelo trpel, na drugem višinskem taboru, 6400 metrov visoko, sem imel hudo noč, moral sem vstati in odtavati do prvega višinskega tabora, v katerem sem se potem uspešno aklimatiziral. Takšna izkušnja je pravzaprav nujna, da dobi človek spoštovanje do višine.

Boste sodelovali z Davom Karničarjem, ki pripravlja odpravo, na kateri naj bi smučal z razvpitega K2?
Odprava je načrtovana za leto 2016, počasi se oblikuje ekipa, v bolnišnici še nimam povsem zelene luči, seveda upam, da se bo izšlo. Smučanje s K2 je objektivno celo težje oziroma nevarnejše od smučanja z Everesta. Podvig je povezan z velikim tveganjem, vendar če se človek optimalno pripravi, je subjektivno tveganje, ki ga ljudje včasih jemljejo kot nerazumno, že eliminirano.

Kako gledate na smiselnost »osvajanja nekoristnega sveta«?
Med sabo smo bolj povezani, kot si mislimo, drug za drugega smo soodgovorni, še posebno če so v ozadju družina in otroci. Sam sicer nimam družine, ko poslušam alpiniste, pa je to prva stvar, ki jo morajo razčistiti in urediti - v svoji glavi in v medsebojnih odnosih. Vse uspehe črpamo iz medsebojnih odnosov. Drugače pa je nevarnost odvisna od zornega kota, Davo je profesionalec in se pri smučanju z nevarnih gorskih vrhov počuti zelo v območju varnega.

Lani jeseni ste en teden operirali bolnike v Indiji. Kaj je privedlo do tega?
Včasih se mi zdi, da mi gre predobro. Eni nimajo kaj jesti, jaz pa imam več služb in lahko zraven še študiram. Menim, da sem dolžan vsaj malo, kolikor je mogoče, pomagati tistim, ki nimajo potrebne oskrbe. Zato sem se že pred leti pridružil mednarodni organizaciji Hernia International iz Velike Britanije. Sami si krijemo stroške in hodimo operirat po tretjem svetu. Tako sem bil v Mongoliji, na Madagaskarju, v Gani, lansko jesen pa v Indiji, v Rairangpurju, rudniškem mestu s 15.000 prebivalci. Na indijskem podeželju je revščina še večja kot v najbolj razvpitih afriških predelih. Oskrbeli smo veliko bolnikov, nekateri, tudi otroci, so imeli kile, bule, celo do kolen.

Omenili ste svojo duhovno pot, lahko kaj poveste o njej?
Moja duhovnost izvira iz prepričanja, da smo v bistvu božji otroci. Že od malega me je spremljalo, da Bog je, in če je, je zagotovo nekdo, ki nam želi srečo in dobro ter nas sprejema takšne, kot smo, s šibkostmi, napakami in seveda z dobro voljo, da gremo vselej v nov dan. Vsak dan v svojem življenju vidim, da »ima največjo ljubezen ta, ki da življenje za svoje prijatelje«, da takrat, ko svoje težke situacije darujem za to, da bi se neka situacija mojega bližnjega (ali pa pacienta, kolega) rešila - večje poteze od te preprosto ni.

Menda ste v zelo prijateljskih odnosih s patrom Rupnikom v Rimu?
Po medicinski fakulteti sem se vprašal, kaj zdaj. Bom šel v poklic in ga opravljal, dokler ne bom umrl? Kaj je tisto, v čemer bom res srečen? Tako sem odšel za pol leta v skupnost patra Rupnika v Rimu in zaslutil, da je v skupnosti bratov jezuitov in sester (seveda ločeno) lepo prijateljstvo, tudi med moškimi in ženskami, na povsem aseksualni osnovi. Ko postaneš del take skupnosti, vidiš, da so mogoči pristni odnosi.
Po drugi strani bi težko živel naprej brez kirurgije, toliko sem bil predestiniran v tem poklicu, da sem hotel videti rezultate svojega dela. V skupnosti jezuitov te možnosti takrat ni bilo, a vseeno smo ohranili silno lepe odnose. Moja duhovna pot je to, da se v tej drži, kot zdravnik v bolnišnici, še vedno počutim duhovno podprtega, čeprav živim ločeno od oblike skupnosti, kot sem jo opisal.

Tekst Gorazd Suhadolnik
foto Mavric Pivk, Arhiv

eXTReMe Tracker