Tine Orel: DRŽAVNA RAZSTAVA V LAUSANNI (Exposition nationale de Lausanne), ...
... ki so jo v l. 1964 šteli med najatraktivnejše prireditve na svetu in jo primerjali z olimpijado in Shakespearjevim letom, je tudi švicarske planinske organizacije postavila pred pomembno nalogo, kako predstaviti planinstvo v sektorju »Šport in telesna vzgoja«. Predstavljal je naslednje teme : Šport, vir in izraz fizične vitalnosti; šport šola življenja ; šport kot element družabnega povezovanja ; šport kot vir in izraz veselja do življenja, radoživosti. Ta tema je vključevala vrnitev k naravi, fizične in moralne vrline, vrednost naporov, zadoščenje, ki jo nudi izjemna sposobnost, tovarištvo. To temo sta prikazala CAS in CSFA (ženski klub). Vodilne misli planinske teme so bile: Idealna gorska pokrajina ; tovarištvo, pomoč; evakuacija ponesrečenca; zaščita in varstvo narave ; rezervati; favna (gams, kozorog, svizec); flora ; geologija; navezava (fant z dekletom) na vrhu; koče in reševalne postaje na karti, označene s svetlobnimi točkami. Razstava je bila urejena tako, da je obiskovalec dobil sintetičen pogled na švicarski šport in telesno vzgojo. Stalno so tudi vrteli film, ki ga je dala na razpolago zvezna gimnastična in športna šola.
PIZ BADILE je zadnje čase stopil nekam v senco, čeprav je dalj časa pomenil vzpon preko njegove severovzhodne stene vstopnico v vrste svetovnih alpinistov. Pokojni Buhl je storil enkratno dejanje, ko je to smer zmagal sam in to za weekend s kolesom (iz Innsbrucka v Švico v soboto zvečer, v nedeljo ponoči nazaj v Innsbruck). Zdaj je našel posnemovalce: Italijanski alpinist iz Lecca, kjer je doma Ricardo Cassin, Aldo Anghileri je to 1000 m visoko steno preplezal v pet in pol urah.
WATZMANN je mogočna gora nad skrivnostnim Kraljevskim jezerom (Konigsee) nedaleč od bleščečega alpskega turističnega centra Berchtesgadna. Prva sta jo preplezala Dunajčana Schück z vodnikom J. Grill-Kederbacherjem (po njem se smer še danes imenuje ) l. 1881. L. 1930 so jo decembra prvič pozimi preplezali. L. 1963 je bilo od 26. decembra do novega leta, torej v petih dneh v steni 56 plezalcev in vsi so srečno izplezali. Pravcati množični zimski vzpon! Seveda — zima je bila kot nalašč za to: malo snega, nič plazov, kamenje primrznjeno, mraz ne prehud, svetle noči, tako da je bilo plezanje možno tudi v luninem svitu, smeri ni bilo mogoče zgrešiti, ko jo je prvi prav prehodil in utrl v srenec. Poročevalci pravijo, da so bile vse naveze disciplinirane, obzirne in da so po pravici naredile nekaj reklame za množični vzpon. — To pa je vprašanje , če ima reklama tu kaj opraviti. Kaj pa, če bi namesto vsega dobrega zima postregla z vsem svojim zlim registrom?
MEDVEDOV PREMALO, ORLOV PREVEČ, tako pravijo lovci in varuhi divjadi v Alpah. Trentinskih medvedov bo kmalu zmanjkalo, baje jih je samo še četvero ali pet. Osnove medvedove eksistence v Alpah so se zožile, volkov in risov ni več. Čeprav je Italija od l. 1951 do 1960 izdala za »medvedjo škodo« 6 milijonov lir, je padlo 17 medvedov in bodo zdaj zdaj izumrli. Tudi medvedje v skupini Brenta se komaj drže. Poslednja pribežališča medveda v Evropi so Karpati, Pireneji, Skandinavija in seveda naše gore. Gustav Renker, znani planinski pisec, reporter iz prve svetovne vojne, po rodu Korošec, zdaj v Švici, je pripisal zadnjega medveda Triglavskemu pogorju, v Trento in Koritnico. Renker je v naših Julijcih mnogo plezal in se za alpinistično dogajanje v njih še zdaj zanima — kljub svojim 75 letom.
V avstrijskih Alpah pa so se zadnja leta močno namnožili orli. Naredili so toliko škode, da je zdaj lov nanje odprt.
STEZE, markirane in nemarkirane , so nenadoma spet dobile svojo vrednost v Alpah. Spričo cest, žičnic, vlečnic, sedežnic in drugih potegavščin je bilo zadnja leta gibanje v gorah precej odrinjeno, športna substanca množičnega planinstva pa je s tem resno ogrožena. Prvi so začeli na to opozarjati Švicarji. V l. 1964 je bilo slišati iz več letoviških centrov, da so uredili mrežo izletniških poti, izdali prospekte, vodnike in celo značke za tiste, ki steze prehodijo. Za Švicarji je povzela Avstrija . V Feldkirchnu na Koroškem oznanjajo, da so uredili kar 60 km takih poti in jih opremili s 120 klopcami. Tako je zdaj okolica Osojskega jezera in Št. Vida na Glini (Ossiacher See in St. Veit a. d. Glan) en sam sprehodni raj.
RIMLJANI so »foeditas Alpium« (grde Alpe) na več krajih zmagali z dobrimi prometnimi žilami čez prevale in sedla. Eden takih prelazov je radstattski Tauernpass, ki veže salzburško dolino Aniže s 1100 m visokim Lungauom in preko tega s Koroško in Italijo. Na prelazu je nastal zimskošportni center Obertauern z mnogimi modernimi hoteli. Poseben ambient mu dajejo kamnite priče nekdanje rimske ceste preko tega prelaza. Pred kratkim so našli 6 rimskih miljnikov na enem samem mestu, vse iz 3. st. n. e. Najdbo bodo primerno vgradili na prometnem kraju .
PIRELLI, svetovno znana znamka je prodrla tudi v smučarsko opremo — firma Pirelli je vrgla na trg gumijaste smučarske čevlje, po zunanjosti elegantne, lahke, lažje od usnjenih. Ker so nepropustni, so bili nekateri v skrbeh zaradi transpiracije. Vendar uporabniki nič ne tožijo, da ta čevelj ne diha, da se noga v njem bolj znoji. Čevelj dobro sedi, posebno v peti, se nogi prilega in je elastičen, se seveda sploh ne premoči in je izdelan tako, da dobro greje še pri —25° C. Poleg tega ni potreben nobene nege. Stane pa v Avstriji 700 šilingov, kar ni malo. Če pa pomislimo na to, da se ne premoči, bi se kar odločili.
CAF (Club Alpin Français je po število članstva narasel na 46 000, med temi je 40 % mladine pod 25 leti. Sekcija Francoska Ekvatorialna Afrika je bila razpuščena . Obisk koč pa v istem razdobju ni porastel. V plezalni šoli CAF so našteli 28 000 aktivnih dni, v alpinističnih taborih 22 000. Imeli so tudi tečaje za »tout-jeunes« (od 11 let naprej); Našteli so 30 000 aktivnih dni v smučarskih tečajih in 4000 dni v smučarskih raillyih. XIV.
Mednarodni smučarski railly, ki ga prirejata CAF in CAJ, je bil na Monte Rosa l. 1963, l. 1964 na Haute Vésubie. Redakcija najuglednejše planinske revije »La Montagne et Alpinisme« se je odločila, da bo skušala posvetiti sorazmerno enak prostor za ekspedicije, za ekstremni alpinizem, za množično planinstvo, za dokumentacijo francoskih in tujih vzponov, za znanstvene članke, smučarstvo in za koče. Torej nekako omnibusno načelo, ki je bilo naznanjeno že z združitvijo obeh revij »La Montagne« in »Alpinisme«, v praksi pa to ne gre lahko, saj Francozi ob istem obvestilu sami pravijo, da je njihovo glasilo doseglo prvo mesto na svetu prav s članki o ekstremnih dosežkih v alpinizmu. Zanimivo je tudi, da se redakcija pritožuje nad literarno jalovostjo smučarjev.
CAF se je izrekel zoper gradnjo žičnic na Trélaporte, na Mt. Blanc du Tacul, na Aiguille du Goûter in Dome du Goûter. V Haut Dauphinée organizirajo narodni park.
Znani geolog l'Abbé Bordet, o katerem smo pred leti poročali, je vodil dolgotrajno geološko ekspedicijo v območju Annapurne.
In končno med drobtinami s skupščine CAF še to, da je CAF v finančnih težavah: Okrepili so sekretariat, tare jih povišanje cen za tisk in vse druge stvari, tudi zavarovalnina , članarina pa kljub večjemu številu članstva podražitve ne pokriva, ker gre pri porastu članstva večji del za znižano mladinsko članarino. Pravijo, da se CAF vedno bolj razvija v »klub za usluge«, servisni klub. Manjka mu sredstev, da bi izpolnjeval delovni program, kakršnega ima za vso republiko in po sekcijah.
ANGLEŠKA SMER v Aiguille de Blaitière je postala neprehodna zaradi velikih podorov. Amerikane c J. Harlin, ki že nekaj sezon pleza v Alpah težke smeri, in Pierre Mazeaud sta v zahodni steni Aig. de Blaitère preplezala junija 1964 novo smer, levo od angleške.
Ogromen podor so v l. 1964 zabeležili tudi v La Meije, z vrha južne strani vse do zavetišča Chatelleret. Podor je v celoti spremenil profil škrbine Zsigmondy, okoliščine v južni steni so zdaj precej drugačne. Krajevne oblasti so za l. 1964 odsvetovale plezalcem tudi prečenje la Meije.
AIGUILLE DE VANOISE v masivu Vanoise ima od junija 1964 v severni steni ekstremno težko smer, ki sta jo potegnila vodnika André Bertran d in Réné Desmaison. Ima več mest VI + , A3 in je visoka 400 m.
V Mont Aiguille sta v 18 urah izvršila prvenstveni vzpon J. P. Paris in Y. Seigneur. Ta vzpon v severni steni Mt. Aiguille je, tako pravita plezalca, zadnja velika smer v tej gori v skupini Vercors. Ista dva plezalca poročata tudi o klasični smeri v Paroi de Glandasse, večji del preplezljivi brez umetelnih sredstev.
PIZ PALÜ v skupini Bernina, nekoč bolj slovita gora, je v l. 1964 zabeležila prvi in drugi zimski vzpon v severni steni po tako-imenovanem grebenu Bumiller. Plezali so Nava, Pizzacolo, Taldo, Calegari in Perejo v februarju 1964. Avstrijci Dreschler, Holzer in Larcher sta ponovila Ertl — Schmidovo smer v Ortlerju, prav tako pozimi, Avstrijci so tudi izvedli prvi, drugi in tretji vzpon preko severne stene Gran Zebru.
GROSSGLOCKNERJEVO severozahodno steno sta pred desetletji preplezala Welzenbach in Wien, znamenita naveza. Zdaj je bila ta smer preplezana tudi pozimi, 2. do 4. febr. 1964, uspeh je v ledenem mrazu z dvema bivakoma zabeležila avstrijska naveza Nagy - Thaler. Zimski vzponi preko slovitih klasičnih in najtežjih smeri izpred vojne so zdaj na dnevnem redu: Rebitscheva direktna smer v severni steni Lalidererspitz e v Karwendlu , znamenita poč prav tam, zahodni steber v Totenkirchlu, vzhodni greben v Fleischbanku, vse te smeri so bile ponovno preplezane pozimi 1963—1964.
Drugače je z vzhodno steno Watzmanna , ki je od l. 1930 do l. 1960 zabeležila 20 vzponov. Zato pa jo je v pretekli zimi na en sam zimski dan preplezalo 60 plezalcev.
Tudi severna stena Dachla je bila v pretekli zimi večkrat preplezana, gostje so bili seveda Avstrijci, ki jim je Gesäuse pravi plezalni vrtec, ne ravno daleč od Dunaja.
DR. TOM LONGSTAFF, najstarejši himalajec na svetu, pravi doyen himalaizma, je 26. junija 1964 v starosti 89 let umrl.
L. 1900 je stopil v Alpine Club. L. 1904 je potoval na Kavkaz , kjer je brez vodnika dosegel več prvenstvenih vzponov. L. 1905 je z vodnikoma Alexisom in Henryjem Brocherelom odšel v Himalajo, premagal mnoge prelaze in prodrl v »notranje svetišče« Nanda Devi. Pri vzponu na Nanda Kot je prišel do višine 6300 m.
L. 1907 je predlagal, da bi za 50-letnico Alpine Cluba poskusili priti na Everest. Politične težave so to preprečile. Isto leto je prišel na 7120 m visoki Trisul, prvi doseženi sedemtisočak v zgodovini himalaizma. Spremljala sta ga brata Brocherel. 6000 čevljev so zmogli v enem dnevu in to od zadnjega tabora do vrha! Kasneje se je obrnil v Karakorum, prvi prekoračil prelaz Saltoro in ledenik Siačen ter mnogo kartiral.
L. 1910 je delal vzpon e v Britanski Columbiji. L. 1921 je sodeloval pri pripravi za prvo ekspedicijo na Everest, tiste v l. 1922 se je udeležil Nato je bil v dveh ekspedicijah na Spitsberge, v treh na Gronlandijo in še v eni v Garhval-Himalajo.
Bil je visok funkcionar v kraljevi geografski službi in bil za to večkrat odlikovan. L. 1947—1949 je bil predsednik AC, čast, ki »se primerja imenovanju za lorda ali izvolitvi za premier — ministra«.
Knjiga »This my voyage« je njegova alpinistična biografija , ki se lahko primerja kvečjemu s Conwayem ali Freshfieldom. Po postavi ni bil velik, pa dobro razvit. Zunanjost ni kazala energij, ki so bile potrebne za tako življenje. Bil je svetovno znan ljubitelj in oboževalec naših Julijcev. Njegove besede o Triglavu in njegovem kraljestvu so šle po vsem svetu tudi s Kugyjevo knjig o »Petsto let Triglava« in jih radi citiramo. Kaj bi jih tudi ne, saj je Longstaff od blizu poznal gore vseh kontinentov. Na Nand a Devi se bo njegovo ime ohranilo za vse čase, v geografskem pojmu »Longstaff Col«. Na Triglavu je bil l. 1957. Njegove vtise prinašamo pod črto spodaj.
DOLOMITI so v lanski »lahki« zimi imeli tudi pogoste plezalske obiske: Prvo zimsko smer so zabeležili celo v Campanile Basso v Brenti in sicer v Grafferjevi smeri, preplezali so jo Mastellaro, Mazzenga in Ribaldone iz Padove . V Catinaccio, Cima Sud dei Mugoni so pozimi zmogli jugovzhodno poč Anghileri, Burini in Cattaneo, eno najtežjih dolomitskih smeri v južnem stebru Marmolade sta preplezala 12. in 13. jan. 1964 Hog in Malsiner. Bivakirala sta pri vstopu , največje težave sta imela z znanim zagvozdenim blokom. Jugovzhodni greben Torre Trieste so uspešno pozimi 1964 načeli štirje mladi plezalci iz Cassinove domačije, sami 17 do 18 letni fantje: Anghileri, Arcelli, Cattaneo, Negri. Carlessova smer v Torre Trieste pa je doživela svoj drugi zimski vzpon.
PILASTRO DA ROZES ima mogočno jugovzhodno steno, v kateri je zelo znana smer Constantini-Apollonio. L. 1963 so v tem ostenju cortinske »veverice« desno od Constantinijeve smeri naredile novo smer in jo imenovale po papežu Pavlu VI. 5. do 7. januarja sta to smer ponovila mladinca Anghileri in Ferrario, oba iz Lecca. Stena je visoka 550 m, v smeri so pustili 350 klinov, primerjajo jo direttissimi Brandler-Hasse v severni steni Velike Cine. V Zahodni Cini so poskusili pozimi ponoviti smer Cortincev, pa se je poskus tragično končal. Poljaka R. Redzivskega je rešila reševalna ekipa šele po treh dneh. Helikopter alpinske brigade iz Bolzana ga je poiskal v steni, 70 m pod vrhom in se pri pristanku oprl samo na eno »nogo«. Drugo ponovitev pa je doživela direktna smer v severni steni Velike Cine, izvršila sta jo znana Bonafede in Menegus.
In še v Cimi Una: V severni steni obstoji smer »Mladost«, ki sta jo naredila Steger in Wiesinger. 4. do 6. februarja 1964 so jo prvič ponovili pozimi Hilber, Renzler in Steger.
UŠBA še vedno pridobiva na ugledu in popularnosti. V l. 1963 je V. Jakovin s tovariši prvi preplezal jugozahodno steno južnega vrha v 12 dneh. Porabili so 150 svedrovcev in 350 normalni h klinov. Rusi so plezali tu tudi s Francozi v mešanih navezah (Baudry iz Pariz a in Crétin iz Grenobla).
NEPALSKA GEOLOŠKA ZGODOVINA kmalu ne bo več skrivnost, pravijo Francozi, potem ko je njihov himalajski geolog l'Abbé Bordet izdal o tem knjigo po raziskovanju, ki ga je opravila geološka ekspedicija FFM (Fédération Français e de la Montagne). Delala je v dolini Kali Gandaki, poleg Bordeta so bili na delu še l'Abbé Mouterde, Krummenacher in Rémy, sirdar pa je bil Lobsang, brat sirdarja Wangdhija. Njegovi dosežki so važni za stratigrafijo Takhola in vsega Nepala.
DORDJE LAKEA (6998 m) je gora v masiv u Ganeš Himala, ki ji je pred 30 leti skušal stopiti na teme Tilman, pa brez uspeha . L. 1964 so Angleži spet poskusili s švicarskimi vodniki, med katerimi je bil tudi M. Darbellay, pa niso uspeli. Zavrnil jih je težaven greben v višini 6300 m in slabo vreme.
ŠIŠA PANGMA (8013 m) je torej res padel v naročje kitajski ekspediciji 10 mož, med katerimi jih je bilo osem l. 1960 na Mt. Everestu. Vodil jih je Hšiu-King, člani so bili Čang-Kuin-jan , Vang-fu-čou, Vu-Cong-ju, Čen-san, Čeng-Tien-biang, Sodnam Doje, Migmar Trashi, Doje, Jontan. Bazo so imeli v višini 5000 m, ostale tabor e pa na 5300 m, 5800, 6300, 6900, 7500 in 1. maja so postavili tabor na višini 7700 m. Od tu je vseh deset Kitajcev doseglo vrh v 4 urah. Pekinška agencija ni javila nobenih podrobnosti. Zdi se, da posebnih težav Kitajci niso imeli.
UPPER YOSEMITE FALL ima slovito vzhodno steno, 21.—23. junija sta jo preplezala Mr. Cracken in Royal Robbins in porabila 235 klinov. Bek, Kor in Roper p a so 18. do 20. maja 1963 preplezali zahodni greben El Capitana, ki smo ga kot torišče ameriških ekstremistov že nekajkrat omenili.
JUŽNO STENO FOU je opisal John Harlin in opis opremil z nenavadno uspelimi posnetki plezalskih prizorov v steni, nedvomno višek dinamične fotografije s tovrstno tematiko. Dolomite primerja z Yosemite in začenja z ugotovitvijo, da je masiv Mt. Blanc a glede direttissim v zamudi, ker terja od avtorjev direttissim skrajno sposobnost v kopni skali, v snegu, ledu, v tehničnem in prostem plezanju. Južna stena Nore gore je od 1. 1952 mikala najboljše naveze, vendar s številnimi lesenimi zagozdami niso prišli dalj od dveh raztežajev v poševni poči, ki veže steno. Pa to niti ni bila prava smer za direttissimo. L. 1961 sta Gary Hemming in Harlin prvič slišala govoriti o Fouju. Ko sta bila onadva v Requinu, sta se Payot in Martinetti dajala s steno Fouja . Amerikanca sta se odločila, da se je bosta lotila. Ko sta jo preštudirala, sta si bila na jasnem, da bo direktna v njej težja od katere koli smeri v Mt. Blancu, težja od Drujev in Capucina. Vzpodbujale so ju izkušnje iz ekstremne plezarije v Yosemite in tamkajšnje umetelne tehnike z najnovejšimi ameriškimi klini iz kromiranega molibdena. Prvi poskus v steni je Harlin naredil v družbi s Konradom Kirchom, pa sta odnehala še pred vstopom zaradi snežne mečave in plazov. Naslednji dan sta bila na vrsti Hemming in Stewart Fulton, pa je spet zmagalo slabo vreme. Nekaj dni nato je Harlin mislil vstopiti s Frostom, ki se je vrnil iz Himalaje naravnost na mednarodno srečanje ENSA in je velik tehnik a la Yosemite. Še prej je s Fultonom poskusil priti po drugi smeri in sta komaj ušla plazovom, toči in vsemu registru elementarnih sil, s katerimi se je »Norec« branil pred vsiljivci. Po tem poskusu so poskusili Hemming, Fulton, Frost in Harlin ponovno, opremljeni z vsem asortimentom ameriških specialnih klinov, ki se prilagajajo skali in njenim razčlenitvam. Izbiti zlahka dobe prvotno obliko, so odporni in se lahko uporabljajo do 200-krat, tanki kot britvica so še za rabo. Neverjetno, ampak tako nam poroča Harlin. Prvi je plezal Frost in bil kmalu v takem previsu, da je vrv kmalu visela 10 m od stene. V poševni poči so bivakirali v stremenih, ujel jih je dež in zjutraj so zatrobili k umiku, pustili pritrjene vrvi in nekaj opreme za prihodnji poskus. Tudi naslednji poizkus je šel dobesedno po atmosferski vodi, čeprav so hitro napredovali po fiksnih vrveh s Prusikovimi zankami. Končno je nastopil dan zmagovitega poskusa , ki se ga je do nenevarnega mesto udeležila tudi Mara, Harlinova žena. Pri tem poizkusu je Frost uporabil najmanjši ameriški klin, komaj 2 cm dolg, sicer pa je imel na razpolago celo »industrijo« železja, s katero je premagal nekaj ključnih mest in prišel do dobrega bivaka pod črnim previsom. Fulton je tedaj preplezal po Harlinovem mnenju najtežje akrobatsko mesto v Zahodnih Alpah. V bivaku jih je dobil dež, zasula jih je toča in preizkušala »nevihta vsega poletja«.
Naslednji dan so jih še čakale težave, štirje previsi VI +, vendar so fotografirali tudi v najtežjih položajih in sicer srednji plezalec, ker je prvi spremljal vrv s Prusikovimi zankami. Dve mesti V sta jim nudili prosto plezanje, kakršnega niso doživeli še nikjer drugod. Ko so plezali proti vrhu, so jih zavile megle, ki so se držale temena Nore gore. »Spreminjali so se kakor življenje, kakor da se norčujejo iz Norca«.
Če pravi Harlin, da ima južna stena Fouja najtežjo smer v Zahodnih Alpah, bo težko najti koga, ki bi mu oporekal. V zadnjih petih letih si je Harlin v tem delu Alp pridobil nesporno avtoriteto.
VISOKO ŠOLO SESTOGRADOV imenuje George Livanos svoja doživetja v Dolomitih, t. j. »Ameriki plezalcev, temu eldoradu šeste stopnje«, ki ga je odkril l. 1951, ko je prvi č prišel v kočo Vazzoler. Naj povzamemo, kaj pravi: Dvanajst let potem sem prevzel od predsednika Deviesa nalogo, da tu vodim tečaj v najtežjih smereh, da vodim druge. Dobro se mi je zdelo, obenem pa skrbelo, saj sem doslej odgovarjal le zase, vodil le sebe. Priskrbel sem si dva najboljša italijanska vodnika, kar jih je zdaj, Bepija de Francescha in Marcella Bonafede. Prvega smo krstili za »Bika«, zaradi njegove moči in neverjetne odpornosti, drugi pa je upanje italijanskega alpinizma, pravi antipod de Francescha , vendar imata eno skupno lastnost: izjemno sposobnost za plezanje, osebnost. »Bil sem direktor tečaja,« pravi, »pa mi je bilo ob tem naslovu nerodno.« Plezali so s tečajniki smer Andrich-Tissi v Torre Venezia, Carlessa v Torre Trieste, Valgrande, Solda v Babele, Da Roita v la Busazza, Rattijevo smer v Cima Su Alto, Philippovo zajedo in se končno znašli pred Cima de Gasperi, na katero je že dalj časa mislil zaradi njene klasičnosti in višine (750 m). Toliko gostov naenkrat v tej steni še ni bilo. Vstop je nesoliden, krušljiv, moker, sem in tja snegovi. Šele opoldne so se spogledali s pravo steno, ki se Livanosu zdi podobna velikanskim antičnim razvalinam, nagnjenim nadnje. Plezalski entuziazem mu je kar kopnel, posebno ko je v daljavi videl megle, on, eden od »veteranov Civette« ve, kaj pomenijo. Livanos predlaga bivak, »Bik« pa kot jurišant in »bobneči ogenj« vstopa kot buldožer (s takimi epiteti obklada Livanos de Francescha) in v kratkem preko dveh previsov doseže 100 m višine. Veteran iz Civette pa je slutil prav. Neurje jih je prisililo k bivaku, ki je bil pravi »festival slabega vremena,« son et lumière (grom in blisk), fontane i. dr., borili so se z njim kot »črnci v predoru«, jutranji svit pa jih je našel v podobi pravcatih brodolomcev. Šklepetali so z zobmi sredi razmetanega skladišča opreme, preko katere je pljuskalo vso noč. Strategija umika je bila edino pametna in ne ravno lahka, saj je bilo treba spraviti 150 m navzdol šest premražencev in to pod kanonado kamenja, ki je sekal z vrha stene v njihovo smer. 297 takih projektilov je Livanos naštel pred nosom, če mu lahko verjamemo, če pa jih nekaj prištejemo gaskonjskemu ali galskemu pretiravanju, jih še vedno ostane dovolj za dramatično napetost umika . Povrh je bila zraven še Livanosova žena, Sonja . — Kdor se je kda j spuščal z vrvjo v neurju, bo razumel, kako gre to preko Civettinih previsov, Livanos pa zna to nazorno, plastično pripovedovati in v nobeni vrsti ne manjka tistega »esprita«, ki plezalskemu početju jemlje nimbus izjemnega, prekočloveškega naprezanja. Če na koncu imenuje vse to heroizem, zveni to tako, da natančno veš, saj to ni heroizem. In končno »bouquet«, ki so ga dobili že blizu koče Vazzoler: noro nevihto s snegom, drsne drni, nato grmičevje, ki jim premaka hlače — povrhu še čestitke v Vazzolerju. Čestitati pa je treba le Bepiju de Franceschu, pravi Livanos.
TONI KINSHOFER se je konec oktobra 1964 smrtno ponesrečil v plezalnem vrtu (Bockgrat v Falkenwandu blizu Baden — Badna), v lahkem svetu, nekako tako kakor Comici, Wellenkamp in prvi samohodec direktne v Veliki Cini. Devet jih je bilo v pečevju III—IV, plezali so po dežju, sami dobri plezalci. Kinshofer je zdrsnil, plezalcu za njim je vrv ušla, najbrž je bil prav tak o premalo pozoren kot Kinshofer, in ko jo je povzel, je bilo že prepozno. Kinshofer, po poklicu mizar, ki je plezal, kakor da bi se igral, kakor da bi bil brez teže, je zdrsnil preko stene v smrt. V omedlevici so ga pripeljali v bolnišnico, rešiti ga niso več mogli, čeprav je bila akcija izvedena, da hitreje ni mogla biti. Še prejšnji večer so mu izkazali vso čast kot udeležencu v Herrligkofferjevi ekspediciji. Star je bil 30 let in je spadal že več let v prvi razred nemških alpinistov. Jorg Lohne ga je štel za najboljšega moža z Nanga Parbata 1962 (ekspedicija Diamir). Največ je plezal z Anderlom Mannhardtom, med drugim Bonattijev steber v Petit Dru, v zimi 1960/61 od 6. do 12. marca je bil vodilni mož v zimskem vzponu preko severne stene Eigerja (Kinshofer — Mannhardt — Almberger — Hiebeler). L. 1961 je bil s Herrligkofferjem v Nanga Parbatu. Ko so rešili problem Diamirja, je bivakiral z Lehnerjem in Löwom v višini 7150 m pod škrbino Bazin. L. 1962 je bil z Mannhardtom in Löwom na vrhu Nang a Parbata. Naslednji dan je pod Bazinom zdrsnil Low in umrl Kinshoferju v rokah. Sam je nato sestopal ponoči do tabora IV in takoj nato še do tabora III, 56 ur na nogah, gotovo dejanje , ki spada k največjim podvigom v zgodovini himalaistike, blizu Buhla . L. 1963 je bil Kinshofer v pobočju Rupal v območju Nanga Parbata. Brez prstov na nogah!
Z AVTOM IN SMUČMI V ALPE se glase naslovi najnovejši h vodnikov v raznih jezikih. Ta moderna vodniška literatura obravnava najlepše smučarske predele v Nemčiji, Švici, Avstriji, Italiji in Franciji. Vse je seveda bogato ilustrirano, opremljeno s seznami žičnic, hotelov itd.
ELBSANDSTEIN je zanimivo pečevje ob Labi, imeniten plezalski vrtec za plezalce Vzhodne Nemčije. Bil je dolgo časa skrit, v srednjem veku skrivališče roparskih vitezov, ki so plenili trgovske karavane , ki so hodile iz Češke v Nemčijo. L. 1864 je Elbsandstein stopil v alpinistično zgodovino, ko so preplezali Falkenstein. Smer so ponovili l. 1868 in 1875 in jo imenovali »telovadno« (Turnerweg). Največ je plezalski vrtec pomenil za plezalce iz Dresdna. Tu so se učili od l. 1890 do l. 1910 Oskar Schuster, Friedrich Meurer in H. Sattler, ki so naredili mnoge prvenstvene vzpone v Kavkazu, Alpah in na Norveškem, in vrsta drugih, ki so si naredili ime med obema vojnama. Po vojni je tu začel plezati Dietrich Hasse, eden od štirih avtorjev »direttissime« v Cini.
SUPERDIRETTISSIME žal niso samo izraz časa, ampak tudi jezikovne »integracije«, ki se kaže v izvozu in uvozu novih pojmov, ki gredo preko vseh lokalističnih, lokalno patriotskih, nacionalnih in državnih meja. Kakor supermarket si je tudi »superdirettissima« priborila svoj prostor na soncu, če je to prav ali ne za tistega, ki je zaverovan v stare idilične čase in njihove tradicije. Nič ne pomaga očitati, da je izraz tipičen za »južnjake«, ki ne zmorejo brez primitivnih pretiravanj in ki s tem samo dokazujejo revščino svojega besednega fonda. Če to očitajo Nemci Italijanom, je to izjemen, a razumljiv izbruh romantičnih apetitov, ki pa imajo svoje razloge v sodobni antagoniji v gorah. Ta je kljub neokozmopolitizmu v gorah še vedno živa.
NORVEŽANI so bili po dolgi pavzi spet v Hindukušu, kjer so pred poldrugim desetletjem zabeležili upoštevanja vreden uspeh na Tirič-Miru. L. 1964 jih je kakor takrat vodil Arne Naess, člani ekspedicije pa so bili Vigerust in Opdal, uspešna plezalca v zadnji h letih, Hôibakk in dr. Kjell Fris-Baastad. To pot so si za cilj izbrali vzhodni vrh Tirič - Mira (7692 m).
AIGUILLE DU GÉANT ima zanimivo zgodovino. L. 1821 je slavni angleški astronom John Herschel kot drugi stal na zermattskem Breithornu in imel Aiguille du Géant za Monte Roso. Anglež George Gade je bil prvi angleški turist, ki je iz Val Tournanche preko Théodula prišel v Zermatt (l. 1800). Vse naokrog je videl večni led in sneg, veliko neznanko, vabljivo in vzvišeno obenem, morda tudi avanturizem in romantiko: duha nastajajočega alpinizma. 30 let kasneje je na sedlu Théodul J. P. Meynet zgradil zavetišče in ga imenoval »Hotel Bouquetin« (Hotel Kozorog). Postalo je izhodišče za psevdo-Mont e Roso (1851). Bil je čas prvih vzponov na vrhove Alp, nekaj podobnega kakor za Himalajo od l. 1950—1960. 14. julija 1865 je bilo to desetleje končano z Whymperjevim vzponom na Materrhornom in prav letos bomo obhajili 100-letnico te »zmage in poraza« v Alpah, vendar neosvojenih vrhov je bila še cela vrsta, še za 20 let in več. V osemdesetih letih je T. G. Bornet, predsednik AC dejal članom svojega kluba : »V Alpah, ki so naravni dom našega kluba, je padel zadnji velik vrh Dent du Géant«. Ta vrh je zamikal Mummeryja in vodnika Aleksandr a Burgenerja l. 1880. Dva poskusa pa sta propadla že l. 1871 in l. 1875, nato še en italijanski l. 1876. Giuseppe de Filippis je prišel na idejo, da bi z grebena Rochefort na jugovzhodni strani z raketo izstrelili 100 m dolgo vrv preko grebena na severozahodno stran in po tej speljali pot na vrh. Idejo, vredno Julesa Verna, je uresničil Bertinetti l. 1878. Bilo je treba mnogo naporov, pa tudi mnogo denarja , 12 nosačev, 2 muli itd. Pomagali so domačini in angleški lord Wentworth, lafeta z raketo je končno prispela na strelno linijo, vendar 400 m dolga vrv ni šla in ni šla preko grebena, tudi pri tretjem strelu ne, ko je šlo za las. Nenaden sunek vetra čez greben je vrv pognal spet na južno stran. Filippisova ideja je bila pozabljena ali vsa j njegova strelna naprava za vrv. Mummery je l. 1880 dosegel Grand Charmoz. Tudi on je za Dent du Géant zapisal: »absolutely inaccessible by fair means«. Sledi še poskus obeh Knublov, vendar trofeja pripade J. J. Maquinazu iz Val Tournanche , hladnokrvnemu drznemu vodniku, plezalcu prvega reda. 18. julija 1882 sta začela z vzponom, on in Alessandro Sella, 29. julija sta ga imela za seboj, ne brez pomočnikov, saj je bilo treba vrvi, klinov, lestev in brašna. Pomagali so Daniele in Battista Maquignaz, nečakinja in sin Jeane Josepha, Corradino in Alfonso Sella, Alesandrova brata in nečak Gaudenzio Sella, torej dve družini, ki jih je združil »en zob« za skupen cilj. A najtežje je pri vzponu opravil Jean Joseph Maquignaz, ki je malo pod vrhom zaklical: »Viva l'Italia!«, kar ni najmanj značilno za odmeve risorgimenta v alpskem svetu. Stali so na jugozahodnem vrhu (4009 m), na pravi vrh se niso upali, ker je bila ura že preko poldne. Zasadili so italijansko trikoloro, likof pa je bil v Courmayeuru, kjer so vzpon slavili kot častno zadevo Italije. Tri dni nato je Maquignaz peljal na vrh dva italijanska oficirja, nekaj dni kasneje pa še Trombetto. CAJ je Maquignaza vključil v trozvezdje z obema Carreloma. Znan je s prilastkom »Le fameux « (Slavni). S svojim nacionalizmom, ki ga težko opredeljujemo kot patriotizem, je v bistvu drugačen, kot so znameniti švicarski vodniki.
22 dni po Maquignazu so bili na Dent du Géantu Angleži, ki jim je pripadlo največ lovorik v desetletjih odkrivanja Alp. Angleški alpinist W. W. Graham z vodnikom Alphonseom Payot in Augustom Cupelinom iz Chamonixa je bil 20. avgusta 1882 na tem dolgoletnem »kriteriju« pionirskega alpinizma. Graham si je izbral težjo pot kot Maquignaz, sledil je italijanskim poskusom iz l. 1875. Zanimivo je, da se dane s Grahamove variante ne ponavljajo. Zdaj je nastalo vprašanje, kdo je bil prvi na vrhu, saj je Graham stopil na škrbino, ki je za 4 m višja od one, na kateri je obrnil Maquignaz. Alpine Journal XI/1882 str. 425 je začel polemiko, ki je marsikaj zmešala, vendar danes vsi prisojajo prvenstvo Maguignazu, ki je utrl pot do vrha najprej sebi, nato svojim pomočnikom in ki si je zapisal v vodniško knjižico še 2. in 3. vzpon.
4. julija 1883 je z vodnikoma H. in L. Lanierom bil na vrh u Aig. du Géant J. W. Hartley. Istočasno sta brata Cupelin vodila na vrh Angležinjo F. Main, ki si je vpisala 6. vzpon na ta imenitni vršak. Še v istem poletju je bil izvršen tudi 7. in 8. vzpon.
Prvi nemški opis v DuÖA V je napisal l. 1893 Gustav Becker. Ob koncu pravi s Schopenhauerjem: »Truditi se in se boriti s težavami, je človeku taka potreba, kakor mora krt riti — premagovati ovire je polni užitek bivanja — boj z njimi in zmaga nad njimi osrečuje.«
Kmalu nato (18. avg. 1892) je bil Mummery s prijatelji na Aiguille du Grépon brez vodnika in je s tem odprl dobo alpinizma brez vodništva. Tik za njim je bil l. 1892 na Vrhu Aig. du Géant Ludiwig Purtscheller sam, v resnici veliko dejanje za tisti čas! Peterka, ki piše to zgodovino Aig. du Géant, pravi o Purtschellerju: »Morda prvi samohodec in prvi brez vodnika na vrhu Aiguille du Géant.« Ta pristavek je toliko bolj čuden, ko je ravno Purtscheller v svojih opisih razglašal našega Staniča (v nemški literaturi še dane s vselej samo — Stanig) kot prvega samohodca in prvega alpinista brez vodnika. V Aiguille du Géant se je smrtno ponesrečil l. 1895 slavni Emile Rey. Skoraj istočasno, ko je po bleščeči alpski karieri segel po Nanga Parbatu, je zasul plaz še Mummeryja. Aiguille du Géant je še dolgo nato ostal modna gora, »lev med iglami (aiguilles)«, ovešen z vrvmi na mestih, ki jih je na ta način premagal legendarni vodnik Maquignaz. Samo o Mt. Blancu in Matterhorn u se je toliko pisalo kot o Aig. du Géant. Pa govorilo še več! Predvsem to, da je ta skalnati zob ves v vrveh in železju, da je to telovadba po vrvi, ne pa hoja, da je prav a »akrobatika«, da je to razvrednotenje gorniških idealov. To so govorili tisti, ki so goro prav s temi pripomočki zmogli. Le zakaj se niso pri prvem umetelnem stopu ali pri prvem klinu obrnili, kakor je to storil Mummery, ki na to goro ni mogel ali ni hotel stopiti — brez takih pripomočkov? Ali ni v tem zabavljanju čez razmere v Aig. du Géant neka j strašno nelogičnega, posebno če to govore ljudje , ki se vzpenjajo na stotine drugih vrhov z najrazličnejšimi tehničnimi pripomočki? Ob fin de stèclu sta Italijana Allegro in Dayné prišla na Aiguille du Géant pozimi (12. apr. 1900), isto poletje pa so Avstrijci gori izkazali čast in ji stopili na teme, ne da bi uporabili en sam tehničen pripomoček. Bili so Pfannl, Maischberger in Zimmer, zadnji nam dobro znan po eni od najbolj uhojenih plezalskih potov v severni steni triglavski.
Z vsem tem seveda alpinistična zgodovina Geanta ni končana, ka bi se moralo napisati o slavni južni steni, v kateri so se dajale najboljše italijanske in francoske naveze! L. 1956 sta E. Frachey in Lonsa izvedla 12. ponovitev smeri, ki sta jo izbojevala znamenita turinska vodnika A. Ottoz in Sergio Viotto l. 1950 in pri tem porabila 66 klinov za 120 m visoko slabo razčlenjeno steno pod vrhom. Dvakrat j e bil v njej Rebuffat, sicer pa je niso mnogo ponavljali. Zadnja leta pa je stena skoraj iz mode.
REŠEVANJE IZ ZRAKA je možno v stenah z naklonino 75°. Poskuse dela major Fritz Berger (Gebirgs — Heeresfliegerstaffel VIII) od Bundeswehra s helikopterjem Sikorski tipa 58, ki tehta 4200 kg in ima 1535 PS, doseže brzino 150 km in lahko rešuje še v višini 3500 m. Na levi strani krova ima vreteno s 30 m dolgo vrvjo. V 40 minutah je ta heli v kateremkoli delu nemškega alpskega prostora. Rotor helikopterja s premerom 16 m se približa steni tudi na 2 m! Majhna nerodnost in že je po aparatu, ki stane 1,6 milij. DM. Reševalec se po jekleni vrvi spusti k ponesrečencu, ga posadi v specialne oprte iz pasov in z njim vred ga vreteno oz. vitel potegne v letalo. V 2 urah je ponesrečenec že v bolnici, 20 ur prej kot s klasičnim reševanjem.
V Nemčiji so prepričani, da je to reševanje bodočnosti. Major Hans Hintermeier se tudi posveča temu — bil je pred vojno odličen alpinist in je glavni pobudnik za to, da se tako reševanje pospešuje tudi v civilu. Hintermeier trdi, da bo morala reševalna vrv biti dolga 80 do 100 m, s tako bo možno reševati s helijem tudi iz navpičnih sten. Kaj pa bi to stalo? Ura leta stane 1200 do 1400 DM, to je ca. četrt milijona dinarjev. Seveda to ne sme igrati vloge, če gre za rešitev življenj. In če že heliji motijo tišino gorskega sveta, naj se odkupijo s tem, da modernizirajo gorsko reševalno službo.
EPIKTET, grški filozof, rojen l. 50 n. e. v Frigiji, je prišel kot suženj v Rim in tu postal kmalu osvobojenec in učitelj filozofije. L. 94 je moral kot vsi filozofi na ukaz cesarja Domicijana zapustiti Rim in je nato do smrti učil filozofijo v Nikopolu v Epiru. Pravijo, da je učil marsikaj takega, kar pride v poštev za alpiniste, čeprav gotovo ni mislil nanje. Npr. »Vse, kar počenjaš, dobro premisli, šele potem se loti dela; če ne boš preudaril vseh možnih okoliščin, boš sicer z navdušenjem začel, pa boš moral delo opustiti in se osramočen vrniti. Če se lotiš naloge, ki ji nisi kos, ne boš dovršil niti te, niti tiste, ki bi jo zmogel.« Torej: Spoznaj meje svojih sposobnosti, katekizem in brevir vsega alpinističnega početja. Ali: »Lahko boš ostal nepremagan, samo ne spuščaj se v boj, v katerem zmaga ni odvisna od tebe.« To je stoična filozofija, ki velja za vse čase. In še: »Če piješ samo vodo, se ne hvali pred vsakomer, da si antialkoholik. Če uriš svoje telo za napore, delaj to zase in ne za gledalce«. Opozorilo za vse, ki rinejo v kočljivi malin slave! »Išči srečo v samem sebi, samo nekulturen človek pričakuje vse od zunaj«. Ali ni tako s pravim alpinistom?
»Dve napaki moraš premagati, domišljevanje, da ti do sreče nič ne manjka, in malodušje, kot da v tem svetu ni mogoče biti srečen«. Res je, grški modrosti je težko kaj dodati, le na drug način lahko ponovimo.
TOM G. LONGSTAFF O JULIJSKI H ALPAH
Dr. Julius Kugy, pesnik teh južnoapneniških lepotcev in lepotic, je posvetil Triglavu edinstveno knjig o »Funf Jahrhunderte Triglav« v času, ko je s svojimi zavarovanimi potmi Triglav že postal »lahka modna gora«. Kljub temu, pravi Kugy, je ostal bajesloven, mračen, skrivnosten, kakor nekoč. Ni samo lep, velik in ponosen vrh, Triglav je čarobno kraljestvo lepote in čudes, še več, prestol bogov, svetel simbol, za slovenski narod sveta gora. Vse, kar je narod v svoji domišljiji pripisal tej gori, je kakor skrivnostna muzija, ki tiho prepaja njene sive stene in sončne boke, zdaj kot nežna melodija z zvenečimi dolgimi akordi zdaj kot skrivnosten glas zvona, ki odmeva v temnih breznih. Zahvalim se ti za vse, kar si in kar si mi bil, zahvalim se ti za to, da lahko pripovedujem o tebi,« zaključuje Kugy svoj slavospev Triglavu.
»Klanjam se pred tvojo silo in sijajem, pred tvojim vzvišenim veličastvom. Pozdravlja te moje življenje, moja ljubezen, tebi in tvojemu kraljestvu, od začetka do konca, vroča in zvesto privržena, mogočni, staroslavni vladar in kraj Triglav.« Kaj je nagnilo lepodušnega Kugyja k tako patetičnemu izrazu občudovanja in čustvene navezanosti na kralja Julijcev, ki jim je posvetil vse svoje alpinistično življenje ? Morda je del odgovora v pismu dr. Toma G. Longstaffa iz Londona, ki ga je Kugy objavil v isti knjigi. Težko bi našli boljšega.
Takole pravi Longstaff, alpinist svetovnih dimenzij: Vprašujete me, kakšen vtis so name naredili Julijci. Ni mi lahko odgovoriti. Res pa je, da so Julijci, potem ko sem štirideset let oboževal gorski svet — ostali cilj mojega hrepenenja. Bolj kot katerokoli drugo alpsko skupino si želim obiskati nje, bolj jih želim spet videti kakor ledeni Kavkaz, Himalajo, gore v Kanadi in na Aljaski, bolj kot nepopisno nežno žolto zahajajoč sončno luč na fantastičnih vrhovih Arktike. Mislim, da sem na Julijce navezan zaradi njihove čudno skrivnostne posebnosti. Kdo bi spravil v sklad odprto, miru polno južno stran Prisojnika nad Trento z nagrbančeno divjino njegovih severnih sten? Kdo pogled, ki te iznenadi brez vsakega prehoda na Slemenu? In še drugo presenetljivo nasprotje: izvir Soče — spet v Trenti — in izvir Save v boku Jalovca nad zatrepom Planice, tako sta v osnovi različna, da ne bi mogli sklepati, kako sta si blizu. Ali je še kje v Alpah, tudi v Julijskih, kar bi se moglo primerjati tajinstvenemu čaru Martuljka ? Dvakrat sem prenočil pod pečino Za Akom in se počutil, enak puščavniku, dobro skrit in daleč od sveta. Nič se ne čudim, če je Triglav, ki nad vsem kraljuje, ozaljšan z bajkami in pravljicami kakor noben drug alpski vrh, pravi brat Olimpu. Čeprav zdaj v tehničnem oziru ne šteje več, je vzpon po grebenu še vedno veliko doživetje. Razgled, ki sem ga zajel s Triglava po slovenski deželi, po Krasu, Benečiji in Jadranu je bil prav tako lep kot s Cima di Mercantour in še čarobnejši v svoji učinkovitosti. Noben smrtnik ne bi mogel prav preceniti tak večer, kakršnega sem tam gori užil! In še eno presenečenje te gorske krajine: Če sestopaš s Triglavske koče na Velo polje, stopaš po tipično tibetanski pustinji. Mogočno vzbočene pečine in izobljene vrtače spominjajo na gola rebra pokrajine na Mesecu: Nobenega drevesa koma j kako rastlinje — nikjer življenja! Nato na Hribarice in spet navzdol k Jezerom, pa si lahko domišljaš, da si nekje v Rocky Mountains v Kanadi. Pustinja, a vendar čudovito lepa; valoviti apnenčasti svet je porasel z redkim burjem. Kdo bi pričakoval košček Zahodne Amerike tu v Evropi? Ves naslednji dan skoraj nisem verjel očem, ko sem gledal s Tičarice proti zahodu. Sledil je grandiozni sestop čez Komarčo, preko stene, iz katere bruha izvir Savice in dere v hudourniku vse tja do Bohinjskega jezera. Ne morem pojasniti, zakaj je to jezero name naredilo tak vtis. Ali so to skrite vode Triglava , ki se končno tu le pokažejo? Naj že bo, da ječar Triglava deloma v njegovi sorazmerno skromni razčlenjenosti, kar vzbuja neutemeljeno misel, da boš vse skrivnosti njegovega sveta do kraja spregledal. Pa to je varljiv sklep. Toda pravi užitek je, v tako zapletenem in težkem gorskem sestavu, v takem blodnjak u izgubiti se, užitek je tu uiti samemu sebi in biti prost. Drevesa, rože, skale in sneg, vse razkazuje nekaj novega, kar ni moč razjasniti, novo razodetje lepote. V primeri s tem so Dolomiti enostavni. Triglav vlada nad sanjskim svetom, zmagovalec nad časom, poln neslutenih skritih kotov in nepričakovanih prizorov, ki jih oblikujejo tvorbe skalovja in pečin, prizorov, ki se komaj zde resnični. Res je, ni ga gorstva , ki bi bilo temu enako!
PV 3/1965