Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nova žrtev planin

23.04.1935

dLib.si


Jurjevčeva dolina - pomladi 2009

Foto: Boris Štupar

 

torek, 23. april 1935, ob 19:25, Boris Štupar, ogledov: 643

Jutro: Na veliko noč se je v Kamniških planinah ponesrečil ljubljanski akademik Mirko Gombač — Reševalci so ga reševali v temni in deževni noči, sami v smrtni nevarnosti — Ponesrečenec je včeraj popoldne umrl v ljubljanski bolnišnici

Kamnik, 22. aprila
Naše planine so spet zahtevale žrtev. Včeraj zjutraj se je napotil 22 letni akademik g. Mirko Gombač iz Ljubljane s svojim prijateljem iz Kamniške Bistrice preko Kokrškega sedla proti Grintovcu. Med potjo sta se pa premislila in sta izpremenila smer. Krenila sta čez Mala vrata v smeri proti Skuti. Pot po Kokrškem sedlu proti Velikim podom je bila na novo zasnežena, v senčnih straneh pa poledenela, da sta si morala sproti delati stopinje. Prišedši s svojim spremljevalcem na Mala vrata, kjer se pot prečka s potjo na Mlinarsko sedlo, mu je zdrsnilo, da se je prevalil čez pečino kakih 20 m na mehko snežišče, od koder je zdrsel po snegu in po poledenelem žlebu proti dolini Jurjevcu, kjer je obležal. Njegov spremljevalec videč, da mu sam ne more pomagati, se je brez oklevanja vrnil v Kamniško Bistrico, kjer je alarmiral prvo reševalno ekspedicijo.

Brata Erjavška, ki sta zlasti ob praznikih vedno pripravljena za pomoč ponesrečencem, sta takoj odrinila na pot. Istočasno je bila obveščena o nesreči tudi reševalna postaja v Kamniku, ki je organizirala drugo ekspedicijo, sestoječo iz šestih mož: Ulčarja Franca, Sajca Janeza, Breskvarja Jožeta, Punčoha Maksa in bratov Balantičev iz Stranj. Ta je eno uro za prvo ekspedicijo krenila v planine z nalogo, da počaka na prvi polici prvo ekspedicijo.

Izletniki so v Kamniški Bistrici lahko ves čas opazovali ponesrečenca, ki je od časa do časa dajal znake življenja. Okrog 17. se je ponesrečenec nenadno dvignil in se opotekajoč premaknil do prve pečine, kjer se je zgrudil in spet obležal. Kmalu so razburjeni opazovalci zagledali ekspedicijo bratov Erjavškov, ki sta v rekordnem času z veliko požrtvovalnostjo in naporom prispela iznad police, kjer je ležal ponesrečenec. Z vriskanjem sta dajala ponesrečencu pogum, da ne bi obupal.

Okrog 17.50 sta pogumna reševalca prispela na mesto. Ranjenega Gombača, ki je dobil hude poškodbe po glavi, sta za silo obvezala in mu dala okrepčila. Medtem je nastala noč. Začelo je deževati in med burjo in viharjem snežiti. Brata Erjavška, ki sta v zadnjih letih vodila vse reševalne ekspedicije, ne pomnita, da bi v lepih planinah doživela tako strašne ure. Z velikim naporom sta spravila ponesrečenca čez prvi ledeni žleb pri Jurjevcu med Malo polico in Malim žlebom, kjer je bilo treba večkrat počakati zaradi vdirajočega se snega in se zavarovati proti padajočemu kamenju in plazovom. Tu je nastala največja nevarnost za vse tri, da ne zdrknejo preko stene proti Žagani peči. Rešila jih je medtem druga ekspedicija, ki je prispela ob pravem času in jih našla.

Začela se je borba na življenje in smrt. S ponesrečencem so morali v noči čez strme prepade. Skoro bi se zgodila še druga nesreča. Pri spuščanju z ene police na drugo se je ponesrečenec zapletel med skalovje, odpel se mu je pas in obvisel je samo na vrvi, ki mu je zdrknila pod pazduho. Z nadčloveškim naporom se je Erjavšku posrečilo, da je sam viseč na vrvi v zadnjem trenutku spet privezal ponesrečenca toliko, da so ga lahko spustili do druge police. Slednjič so reševalci s popolnoma izčrpanim Gombačem prispeli na glavni plaz pod Kalško goro, kjer so čisto izgubili orientacijo. Tema je bila kakor v rogu, a svetilke niso gorele zaradi silne burje in dežja, pomešanega s snegom. Mraz je segal do kosti in ubogi reševalci so tu v besnečem viharju, spremljanem od grmenja plazov izgubili vsako nado na rešitev.

Edini Erjavšek, oskrbnik koče na Kokrškem sedlu, je ostal miren. Njemu kot dobremu poznavalcu vseh sten in prepadov se je po dolgem iskanju naposled vendarle posrečilo najti pot, tako da so reševalci do smrti izmučeni prispeli okrog 24. ure v Kamniško Bistrico, odkoder so ranjenega Gombača odpravili v bolnišnico v Ljubljani.

Ob tej priliki je pohvaliti skrajno požrtvovalnost in vztrajnost bratov Erjavškov in tudi drugih reševalcev. Zahvaliti se je dalje g. Koželju, ki je v tako kratkem času organiziral drugo reševalno ekspedicijo iz Kamnika, in pa g. Kramarju, ki je dal na razpolago svoj avto.

Ljubljana, 22. aprila.
Davi okrog 2. zjutraj je reševalni avtomobil iz Kamnika pripeljal smrtno-nevarno ranjenega Mirka Gombača v ljubljansko bolnišnico. Zdravniki so se zelo zavzeli za nesrečnega mladeniča, a so kmalu spoznali, da so njegove ure štete. Ponesrečencu ni pomagala niti najbolj brižna nega. Vso noč in vse dopoldne je ležal v globoki nezavesti, iz katere se ni več prebudil. Ob 15. ga je smrt rešila trpljenja.
Pokojnik g. Mirko Gombač je bil sin policijskega stražnika g. Ivana Gombača. očeta štirih otrok, stanujočega v Rožni dolini. Za očeta, ki je sam nekoliko bolehen, je tragična sinova smrt strašen udarec, saj je bil pokojni Mirko kot izredno marljiv akademik velika njegova nada. Udarec je toliko hujši, ker je Gombačeva rodbina šele nedavno, decembra lani. izgubila dobro mater, ki jo je bila zadela kap.

Jutro, 23. april 1935

eXTReMe Tracker