Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Lahko si stokrat ateist, da pa so gore svete, veš

Jutarnji list - Dobroslav Silobrčić: Človek, ki je bil več kot 25-krat v Himalaji, dvakrat na Everestu, najvišjem vrhu sveta, govori o svoji strasti, težkih odločitvah, smrti … Stipe Božić

Dvakrat je splezal na vrh planeta, 8850 metrov visok in strašen Everest. Osvojil je najtežji in najbolj nevaren himalajski vrh K2, zasadil zastave na najvišje vrhove vseh sedmih kontinentov. Spustil se je 1395 m globoko v Lukini jami na Velebitu. Bil je na Severnem polu. Potapljač, učitelj smučanja, oče treh otrok, mož zveste Vere. To je Stipe Božić. Napisal je knjige, posnel fantastične dokumentarne filme, vodja gorske reševalne službe, novinar ... Stipe Božić smatra, da je vse to povsem normalno ... Vendar ni. Stipe je poseben človek, podoben Supermenu. Stipe Božić se je rodil pred 64 leti v vasi Zavojane, zaselek Božići, blizu Vrgorca. Živi v Splitu. Ko sem ga pred nekaj dnevi poklical na mobilni telefon, se mi je oglasil v Dolomitih, kjer je smučal in plezal ... Stipe Božić eden od najboljših alpinistov sveta, od Big Banga do danes. Hraber, pragmatičen, pravi Dalmatinec.

Prihaja pomlad. To je dober čas za odhod v gore ...
- Da, to je čas za smučanje, za obisk vrhov Dinare, Velebita ... To je super.

Naš Velebit je nevarna planina ...
- Pravzaprav ni ...

Kako ni? Pogosto tam rešujete ljudi, ki se izgubijo ... Nevarno je.
- Pa dobro. Nevarno je vse. Ljudje se izgubijo na ravnem, v gozdu, tudi v hišah, stanovanjih ... haaahaaaa ... izgubijo se tudi v politiki.

Od kje prihaja plezalni nagon?
- Človek se rodi s prirojenimi pred dispozicijami. Ko sem prišel z vasi v mesto, šolo, sem pogrešal naravo, svobodo gibanja čez moje skalovje. V šoli v Splitu sem spoznal fante, ki so bili taborniki in se jim pridružil. To so bili pravi časi. Živeli smo pod šotori, ob rekah, šli smo v Gorski Kotar, v Slovenijo … plezali na hribe. Privlačilo me je jadranje, vendar še bolj vrhovi gora. Prijetno mi je stopiti na vrh. Hoja po skalah mi ni bila neznana ... V Zavojanah sem se naučil skakanja s kamna na kamen. Na DIF-u sem obvladal smučanje. Sem tudi učitelj smučanja. Sanje vsakega alpinista so, da postane dober smučar. Smuči so prevozno sredstvo. Veste, spust z vrhov gora je izreden užitek in izziv. Spust z antarktičnega vrha Mount Vinson je nekaj, kar je nadnaravno lepo.

Kateri je bil vaš prvi veliki vrh?
- Matterhorn v Alpah. Šla sva z bratom Tonka Maroevića, Vinkom. Prišla sva 100 metrov pod vrh, ko so naju pričeli tolči in stresati strele. Odnehala sva in se vrnila, ne da bi dosegla vrh. To je bila strašna lekcija, ker sva se naučila in dojela, kdaj je treba odnehati. Kasneje sem ga osvojil in to sam samcat, po strašni severni steni. Je najtežja. Tisoč metrov je visoka, ogromna, granit in led se menjavata ... Matterhorn je v zadnjih 60 letih vzel veliko človeških življenj.

O čemu razmišljate, ko plezate?
- To je največja dobrobit plezanja: imam čas za razmišljanje. To je igra misli.

Govorite pri tem sam s seboj? Prepevate?
- Vsega po malem. Zabavam se. Pojem, zavpijem, če je zelo težko, se prepiram sam s seboj, z Bogom, z naravo ... Stokrat se je zgodilo, da sem ob tem, ko sem zašel v težave, sam sebi zaklical: »Stipane, kaj ti je bilo tega treba …« In nadaljeval sem s plezanjem ali s spuščanjem. Hud sem ob misli: »Kateri vrag me je silil, ko je tako težko?« To je večslojna borba.

Vendar ste vedno premagali naravo in sebe.
- Imel sem srečo ...

Ste najboljši na svetu?
- Ne morem tega reči. Reciva, da sem eden od boljših. Dolgo se držim ... Veliko alpinistov ni preživelo. Če bi, bi verjetno bili boljši od mene ... Dejstvo je, da okrog 50 odstotkov vrhunskih alpinistov ne preživi. Umrli so v gorah, stenah, zmrznili, padli, pokopali so jih snežni plazovi ...

Strašno.
- To je statistika. To je resnica.

Kako se uspete temu izogniti?
- Tudi sam ne vem. Mi mislimo, da to zmoremo. Dobro se pripravimo, izberemo smer vzpona, se ustrezno fizično pripravimo, plavamo, tečemo, dvigujemo uteži ... Če pa nekoga zasuje plaz, je vse to zaman. Krivi smo sami, da smo se znašli v tej situaciji. Lahko bi šli v gostilno in ne na Mont Everest ali K2.

Veste, kaj vas žene v to nedvomno nevarno pustolovščino?
- Izziv. Človek hoče dokazati, da lahko premakne meje svojih zmožnosti, zdržljivosti, moči in sposobnosti. Ne želim se dokazati pred drugimi. Želim napraviti to, kar mislim, da lahko, čeprav je skrajno nevarno. Človek se toliko ‘navije’, da postane nevaren sam sebi. Silimo v največje nevarnosti, v največje strmine. Nad mojo voljo je neka druga volja, ki me potiska naprej, da grem dalje in vse višje ...

Razmere so strašne ...
- Razmere so nemogoče. Ne da se jih predstavljati. Nepredstavljivo človeku, ki mirno živi na vasi ali v mestu z obema nogama na ravnih in čvrstih tleh. Mraz, strmina, pomanjkanje kisika, sneg, orkanski veter, pogosto mrak ... Ko se je v teh okoliščinah človek sposoben premikati s svojimi mišicami, je to fantastičen občutek moči in zmage. Včasih se nam zdi, da smo nesmrtni.

Dejstva govore, da niste ...
- ‘Še slabše za dejstva’, je rekel Hegel. Mi alpinisti verjamemo vase.

Omenil ste fizično pripravo. Imate tudi psihično pripravo?
- Seveda. Psihična in motivacijska komponenta sta še važnejši od fizične. Ljudje, ki se samo fizično pripravijo, so podobni Rambu in so desetkrat močnejši od mene, običajno pokleknejo pred silo gore. Moč je važna, vendar ne poglavitna. Volja je gonilo z razumom, ki ti kaže, kdaj moraš odnehati, če želiš preživeti kot Vinko in jaz na Matterhornu.

Ko uspete priti na blaženi vrhunec, kakšen je občutek?
- Najlepši občutek je, da ni treba več v klanec. Na vrhu sem. To je splošen občutek sreče, to je spoznanje, jaz to zmorem.

Zakaj ste šli dvakrat v Himalajo, na Mont Everest?
- V Himalaji sem bil več kot 25-krat. Na Everestu dvakrat. Prvič leta 1979, po Zahodnem grebenu do vrha, kjer se pred menoj ni nihče povzpel. Mnogi so umrli pri poskusih v tej smeri. Tedaj je bila to jugoslovanska odprava sestavljena iz 20 Slovencev, dveh Hrvatov in dveh Bosancev. Posnel sem vzpon s filmsko kamero in pisal za časopise. Ko plezamo, nimamo publike, ki bi navijala, zato sem snemal, da to pokažem svetu. Nadaljnjih deset let po tem uspehu smo bili najboljše alpinistično moštvo na planetu. Povsod so nas vabili ... Preplezali smo neverjetne gore.
Drugi Everest smo organizirali leta 1989. Makedonci, nekaj Slovencev in jaz smo takrat poskušali osvojiti čim več vrhov nad 8000 metri v Himalaji. Šli smo z Makedonci, plačali svoj del stroškov in najprej osvojili Lhotse, ki je Everestov sosed. Potem sva z mojim slovenskim prijateljem, Vikijem Grošljem, splezala na Everest. Jaz drugič.

Nadaljevanje intervjuja v tiskani izdaji časopisa Jutarnjega lista
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
BIO HR novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti