Revija Lovec - Miha Marenče st.: Med gamsi in ruševci

Bil je eden tistih dni, ki so novembru dali pregovorno ime o pustem, deževnem in meglenem mesecu, zato obiskovalcev gora ni bilo prav veliko. Čas gorskega miru in samote je bil; tako zelo drugačen od poletnih, pa tudi septembrskih in oktobrskih sončnih dni. Zato pa so toliko bolj oživeli pravi prebivalci gorskega sveta, gamsi.

Po stezi, ki so jo že pred desetletji zgradili poklicni lovski čuvaji v tako značilno speljanih okljukih in že kar lepo število let ni več služila le Tončku, lovskemu čuvaju in naravovarstvenemu nadzorniku Triglavskega narodnega parka (TNP), ampak vedno bolj planincem in rekreativcem, ki so v gore zahajali zaradi doživetij v neokrnjeni naravi ali pa s pogledom, uprtim v tla in na uro, ki je kazala čas in število srčnih utripov, je stopal samotni popotnik. Da steza že dolgo ni bila več lovska, so pričale številne bližnjice, ki so ustvarjale vtis neurejenosti in neučakanosti, priti čim hitreje na izbrani vrh in še hitreje z njega ter brez občutka za lepo in spoštovanja do graditeljev poti. Stopal je počasi, se ustavljal, prisluhnil v rahel dež, med katerim so naletavale posamezne snežinke, s pogledom v nasprotni breg, ki ga je veter vsake toliko časa obrisal megle. Stezo in okolico je dobro poznal še iz mladih let. Kot planinec in alpinistični začetnik je po tej stezi hodil na severno stran gore, kjer se je vzpenjala mogočna stena, ki so jo s svojimi smermi zaznamovali znameniti plezalci tiste dobe.

Prispel je na sedelce, na katerem je bila na levi strani velika skala in ob njej na grobo stesano že razpadajoče macesnovo deblo, na desni vzpenjajoč greben, porasel z rušjem, nižje doli pa melišče. Na njegovem robu je še stala solnica, vrezana v staro macesnovo deblo, pod njo pa ogolela tla in številni gamsji iztrebki. Čeprav je bila solnica opuščena, saj tod že več kot dve desetletji niso lovili, so sveži sledovi pričali, da so gamsi solnico še vedno pogosto obiskovali. Tod se je namreč razprostiral narodni park, in to v območju najstrožjega varstva, kjer je bila »narava prepuščena naravi«. Kadar koli je popotnik slišal govoriti o »prepuščanju narave naravi«, se je vedno znova vprašal, kaj to pravzaprav pomeni. Zagovorniki »prepuščanja« to razlagajo z izključevanjem tistih človekovih dejavnostih, ki naravo spreminjajo, ji nekaj odvzamejo ali dodajo. Iz lastnih izkušenj pa je vedel, da hoja, zlasti po brezpotjih v najbolj vitalnih življenjskih okoljih prostoživečih živali v katerem koli času leta in uri dneva, nikakor ni dejavnost, ki ne bi nič vplivala na živalski svet. Enako velja za druge vedno množičnejše rekreativne aktivnosti, kot so gorsko kolesarjenje, turno smučanje, preletavanje … Že res, da te dejavnosti naravi ničesar ne odnesejo ali dodajo, jo pa gotovo spreminjajo. Navade nekaterih živalskih vrst, da dnevne aktivnosti opravljajo ponoči ter se pogosteje premikajo, kar je stresno in povezano z večjo porabo energije, s tem pa posledično potrebo po hrani, so zanesljivi kazalniki sprememb. Samo zelo omejena človekova prisotnost lahko ohranja navade, ki so jih živali razvile skozi evolucijo. To pa so naravni rezervati na dovolj (zelo) velikih površinah.

Popotnik je sedel v rob na nahrbtnik. Za njim sta bili dve uri hoje. Privoščil si je nekaj dolgih požirkov čaja in kos kruha z zaseko. Zagledal se je v steno vseh sten in nad njo v najbolj občudovan in zaželen cilj, simbol in mit Slovencev, Triglav. V Steni je poiskal smeri, ki jih je v svojem večdesetletnem gorniškem udejstvovanju tudi preplezal: Slovensko, Kratko in Dolgo nemško, Bavarsko, Gorenjsko z Ladjo, Skalaško, Zlatorogove police … Doživetja, za vedno zapisana v spominu. Po malici se je naslonil na skalo in zaprl oči. Čeprav je bil na zunaj videti kot nepremično deblo starega macesna, je v njem vse živelo. Spomnil se je srečanja s planinskim orlom pod Frdamanimi policami, ko sta s Stankom, skrita pod skrivenčenim macesnom, opazovala trop gamsov. Orel se je prepeljal nenadoma čez nasprotni skalni rob in strmoglavil v strmo travišče pod njim, kjer se je pasla koza in ji odnesel kozliča, trop pa je brezglavo odvihral v zavetje manjšega gozdiča. Bilo je v času, ko je orlič na robu skalne police, kjer je bilo veliko gnezdo, spleteno iz dračja in vej, zbiral pogum za svoj prvi polet. V tem gnezdu se je že vrsto let valila orlova mladež, vendar ne prav vsako leto. Planinski orel ima namreč lahko več gnezdišč, ki jih po potrebi menja.

Iz globoke zamaknjenosti ob obujanju spominov na Stanka, nepozabnega prijatelja, in njuno srečanje s planinskim orlom, ga je prebudilo padajoče kamenje. Megla se je razkadila, postalo je svetlo, kot bi sonce hotelo skozi oblake, spodaj na melišču pa so na kratko tekali gamsi. Sedemnajst jih je naštel. Med njimi je takoj prepoznal starejšega kozla - prskača in dva mlajša, ki sta se poskušala približati tropu. Enemu je uspelo, potem pa se je začela gonja. Starejši je pognal mlajšega in prej kot v minuti sta bila na grebenu. Do tja gor bi potreboval najmanj pol ure hitre hoje, je razmišljal, gamsa pa sta v še krajšem času privihrala nazaj k tropu, ki se je začel premikati po stezi proti sedelcu. Popotniku je pihal veter v obraz, torej ga gamsi niso mogli dobiti v nos. Gams namreč odlično voha, vidi pa le premikajoč se predmet in če ga ne prepozna, se mu rad zvedavo približa in pri tem udarja s prednjo nogo ob tla. In res, trije kozli so prišli prav na sedelce in le nekaj metrov stran meketaje prešli na drugo stran, ne da bi se zmenili za nepovabljenega gosta. Trop je ostal na stezi nedaleč pod sedelcem. Kozli se očitno niso menili za okolico, opraviti so imeli le sami s seboj in kozami.

Potegnil je zahodnik in z njim je v kosmih začelo snežiti, vendar se popotniku zato ni nič bolj mudilo. Takšnega vremena je bil vajen. Napolnil ga je neskončen mir. Zopet se je potopil v zanj tako značilno premišljevanje. Spomnil se je neštetih razgovorov s potomci slavnih Trentarjev, zdaj naravovarstvenih nadzornikov v TNP, ki so opravljali tudi lovskočuvajske naloge. V njih je prepoznal globoko navezanost na gorski svet in lov, zlasti na gamse. So se pa časi zelo spremenili. Dandanes je lov za mnoge nesprejemljiv. Trdijo, da je le pobijanje živali, nekdaj pa je pomenil preživetje (hrano). Vendar pri branju planinskih knjig, na primer Kugyjevih, hitro ugotovimo, da je tudi stare lovce gnala predvsem nerazložljiva strast. Tudi zdaj se v domačinih pod gorami, potomcih nekdanjih gorskih vodnikov, divjih ali zapriseženih lovcev, pretaka »gamsja kri«. Pri tem ne razmišljajo, zakaj tako, tako pač je. Spomnil se je besed Franceta Avčina, zapisanih v svoji znameniti knjigi Kjer tišina šepeta: »Od mladih nog sem tudi lovec. Tak, ki z odprtimi očmi gleda, a malo strelja. Lov mi je bil vselej mnogo več kot strel, čeprav nikdar nisem prav vedel, kaj lov pravzaprav je. Niti nisem hotel vedeti. Kar ti je najdražje, najlepše, tega ne razčlenjuj. Bolje je, da ne veš vsega.«

Čeprav je imel pogled ves čas uprt v solnico na melišču, jo je šele zdaj prav zagledal. Ob njej se je namreč pojavila mlajša koza. Po suhem debelcu se je postavila na zadnje noge in iskala ostanke soli. Kakšna huda nuja mora biti, je pomislil, da živali tako vztrajno iščejo sol ali vsaj tisto, kar diši po njej. Spomnil se je kozorogov na Kriških podih. Večkrat jih je opazoval na istem kraju, med skalovjem v neposredni bližini planinske poti, ki je peljala čez Gamsovec k Pogačnikovemu domu, kako so na skalovju nekaj objedali. Pa na skalovju ni bilo nobenega rastlinstva! Kaj torej? Naključje je hotelo, da je prav dognal. Marsikateri gorski popotnik se je tu, pred prihodom v Pogačnika, olajšal. Seveda, sol! Vsaj okus po soli …

Ker je prenehalo snežiti, se je odločil, da se bo povzpel še na greben. Zopet se je po svoji stari navadi večkrat ustavil, prisluhnil in se razgledal. Ali je res ali se mu le zdi? Zaslišal je pihajoči »ču – uš«. Čez greben ga je prinesel veter. Nagonsko se je priklonil in zlezel na greben. Zagledal ga je na izpostavljenem grebenčku, ki je kot nekakšen spodmol visel v strmini pod njim. Veter mu je vrtinčil krivce, on pa je pel prihajajoči zimi v pozdrav in oznanjal, da je tu doma. Popotnik se je spomnil prezgodaj preminulega Joze, ki je rad slišal na to ime, ki je povsem trentarsko, čeprav je bil pravi Dolenjec. Joza je svojo strast do lova želel povezati tudi poklicno. Tako ga je pot pripeljala v divji gorski svet Trente. Eno od pomladi sta Joza in popotnik preživela med ruševci v Starem Utru. V koču, napravljenem iz ruševih vej in prislonjenega k staremu macesnu, sta že v trdi temi zmrzovala, čakajoč jutranje zarje, ko so v snežno kotanjo pod njima prileteli ruševci, grulili in pihali, vozili kočije in se pretepali. Bili so kot prikazni iz davnine, tako neresnični v resničnem svetu.

Z Jozo sta se dogovorila, da bosta vztrajala, dokler ruševci ne bodo odleteli na prehranjevanje, ko bo sonce v celoti presvetlilo gorsko pokrajino. Ruševci so imeli pogosto navado, da so v soncu poleteli na bližnje macesne in tam nadaljevali s petjem, Joza pa je imel navado, da je v tistem času zadremal. Nekaj bo treba storiti, si je rekel popotnik; fotografski navdušenci ruševce vse pogosteje zalezujejo kar sredi rastišč in jih tako vznemirjajo. Pa tudi navdušencev, ki jih želijo le opazovati, je vedno več. Na nekaterih rastiščih se to dogaja skoraj vsak dan. Tako motijo njihov naravni cikel razmnoževanja. Nekdaj, ko je bil lov na ruševca še dovoljen, je prišel le lovec, ruševca uplenil in za tisto leto je bil mir. Seveda s tem obstoja ruševcev še zdaleč ni ogrozil, saj jih je na rastišču pelo več. Popotnik se sicer ni strinjal s to navado, ker je bil načelno proti streljanju ptičev, ki so končevali le kot preparat na steni. Zanj je bil lov upravičen le na vrste, ki niso bile ogrožene in so povzročale gospodarsko škodo. Omejiti in nadzirati bo treba obisk, si je dejal, nekatera rastišča pa izločiti kot rezervate. Ob tem je pomislil še na druge domorodne prebivalce gora, kaj se ob tako množičnem in stalnem obisku gorskega sveta, zlasti po brezpotjih, v resnici dogaja z njimi. Dobro bi bilo, da bi ljudje imeli nekaj osnovnega ekološkega znanja in zavedanja, da v gorah, pa tudi sicer drugje v naravi, niso sami! Spomnil se je petja belk, snežnih jerebic, v maju, tam okrog Hribaric. Bilo je še veliko snega in pravi čas za turne smučarje. Večja skupina takih navdušencev je smučala s Kanjavca čez Hribarice v dolino Triglavskih jezer. Belke so takoj utihnile, se spreletele ali pritajile. Kmalu po odhodu smučarjev pa so spet ponovno oživele. Očitno so bolj prilagodljive in jih trenutno vznemirjanje manj moti. To pa nikakor ne velja za divjega petelina, ki sodi med najbolj ogrožene vrste ptic, morda tudi zato, ker je pri nas najbolj proučen. Od nekdanje splošne razširjenosti vztraja zlasti v višjih gozdovih našega alpskega sveta. Vsaj delno strnjena še živa rastišča so na Peci in Smrekovcu, na Raduhi in Mozirskih planinah ter Jelovici in Pokljuki, drugod pa se ohranjajo bolj ali manj med seboj ločena posamezna rastišča. Na Pohorju so bila še pred tridesetimi leti znana številna strnjena rastišča, ki jih zdaj ni več oziroma so opuščena. Tudi v našem dinarskem svetu se je v zadnjih treh desetletjih število aktivnih rastišč divjega petelina več kot prepolovilo.

Od zelene rege do alpskega kozoroga
Ko je popotnik v mislih razglabljal o ogroženosti oziroma zaskrbljujočem zmanjševanju številčnosti divjega petelina pri nas, se je spomnil nočnega oglašanja zelene rege, male simpatične žabice, ki barvo kože lahko prilagaja barvi okolice.

Bilo je v drugi polovici septembra. Na Mežakli je sedel na visoki preži in doživljal čas jelenjega ruka, ko so jeleni s svojim mogočnim, kar grozljivim oglašanjem tekmovali med seboj za naklonjenost košut. Jelenjad se je v zadnjem desetletju dodobra udomačila prav na Mežakli. Iz leta v leto postaja številčnejša in so na jezo domačinov pravi »nebodigatreba«, saj s prehranjevanjem povzroča škodo na travinju, poljščinah ter sadnem in gozdnem drevju. Sicer pa jelenjad postaja stalna in vse pogostejša tudi drugod v našem visokogorskem svetu, v katerega širi svoj življenjski prostor iz osrednjih, to je kočevskih in notranjskih gozdov. Vedno bolj se zadržuje na zgornji gozdni meji, tudi v strnjenem ruševju, torej v tradicionalnih prebivališčih in zimovali- ščih gamsov. Jelenjad je vrsta, ki se lahko hitro prilagodi spremembam v okolju; torej prav nasprotno od divjega petelina. Zaradi stalnega vznemirjanja se vedno bolj prehranjuje pretežno ponoči, čez dan pa počiva v mirnih predelih gozda. Sicer pa je jelenjad, če ni vznemirjena, dnevno aktivna.

Ob opazovanju starega rukajočega jelena, tik pod prežo, ga je spomin zanesel na doživetje visoko nad dolino zgornje Soče. Prav takšen čas je bil, v ruku, pred leti, ko sta z Bertijem sredi sončnega dne poslušala in opazovala jelene v Dolu za bajerjem, košuta s teletom in enoletno junico pa se je pasla nad 2.000 metri, pod samim vrhom Kuka. Berti mu je pozneje potožil, da tega ni več, da tudi tam jelenjad postaja nočna divjad. Obiskovalci gora namreč iščejo nova, manj obiskana območja in takšna je postala tudi Travniška dolina z okoliškimi dvatisočaki. Čeprav je Berti lovec z »dušo in telesom«, kot rečemo, prepovedi lova v osrednjem delu TNP razume, ne razume pa, da starega gamsa, ki ga bo zanesljivo vzela prihajajoča zima ali je celo ves garjav, ne sme upleniti. In kaj dobrega so za divje živali storili, če so lov prepovedali, »spustili« pa vanj množičen nenadzorovan obisk ter nove rekreativne dejavnosti? Bertijev rod je ukoreninjen v čudoviti gorski vasici Na Skali in verjetno najbolje ve, kaj in kako je najbolje tam gori za živali in gorjance.

Ura se je potegnila že pozno v noč, na nebu se je pojavilo pol lune, ko se je po travnikih Za Srpjem oglasila pesem zelenih reg. Oglašanje je bilo presenetljivo glasno, presenetilo pa ga je, kje vendarle so, ko sta kmeta, ki tod zgoraj kosita in paseta živino, prejšnje leto zasula dve manjši mlaki, ki sta bili očitno ovira košnji in navozu gnojevke. Zdaj sicer ni bil paritveni čas, ko rege odlagajo mrest v vodo, sicer pa se zadržujejo v grmovju, mejicah in na travnikih z visokim rastlinjem, splezajo celo na drevo nekaj metrov visoko. Vendarle mora biti nekje v bližini mlaka, kjer se lahko razmnožujejo, saj je znano, da se med letom ne oddaljujejo prav daleč od vode. Verjetno so še »posledica« lanske prisotnosti obeh mlak. Kako pa bo prihodnje leto? Naslednje leto je popotnik prišel že maja in nato še v času jelenjega ruka, a reg ni bilo več slišati.

Proti jutru se je jelenjad premaknila v višje ležeče senožeti. Rege pa so še kar pele. Popotnik je tiho zapustil prežo in se korak za korakom bližal kraju regljanja. In kje je našel male žabice? Ob kolesnicah, polnih vode, ki so nastale na poljski poti pod traktorskimi kolesi. Se bodo rege zjutraj, ko bo kmet pripeljal vodo za napajanje živine, poskrile v travo ali bodo prestrašene skočile v mlakuže, kjer jih čaka zanesljiva smrt?

Dvoživke so, poleg zelene rege, v gorskem okolju, zlasti gorskih dolinah, še navadni in planinski močerad, navadni in planinski pupek, sekulja (rjava žaba), navadna krastača in hribski urh, med najbolj ogroženimi živalskimi skupinami. Prizadene jih zlasti izginjanje in (ali) zastrupljanje vodnega življenjskega okolja ter smrtnost na cestah.

Če so med najmanjšimi živimi bitji, ki jih ljudje še opazijo, zelena rega in pisani metulji na cvetočih visokogorskih traviščih ter snežna voluharica, ta majhna »miš«, ko se hitro smukajoč med skalovjem ustavi, pograbi plod pritlikave jerebike in prav urno izgine v skalno razpoko, je rjavi medved največji in najmogočnejši prebivalec, bolje rečeno obiskovalec našega gorskega sveta.

Popotnik, ki mu je sodelavec Jure, odličen poznavalec divjadi in navdušen fotolovec, prejšnji dan povedal, da je v Streseni dolini na sveže sledil medveda, je sklenil, da še sam pogleda, kako je s tem. V zgodnjem jutru, ko je sonce pozlatilo vrhove od Kukove špice do Škrlatice, se je odpravil na mesto, ki ga je opisal Jure. In res, v blatu na gozdni vlaki, ki se je že posušilo, je zagledal odtis medvedove šape. Po velikosti odtisa šape je sklepal, da gre za starejšega medveda. Verjetno je bil tisti, ki je že vse poletje »strašil« od Bohinja, prek Pokljuke do Radovne. Morda se je tokrat odpravil čez Kosmačev preval in za Črno goro v Vrata in naprej čez Luknjo v Zadnjico ali pa za Grančišem nad Mojstrano v Martuljške gore ali celo v Karavanke, ko je pri Tabrah pred Gozdom Martuljkom prečkal glavno cesto. Kdo ve!? Takšna potovanja za medveda niso nič posebnega. Znane so stoletne selitvene poti medvedov, ki jih občasno uporabijo ali kot povratne ali pa za novo (staro) poselitev. Naš gorski svet, zlasti Julijske Alpe in Karavanke, je prepleten s selitvenimi potmi, ki seveda niso poti, kot jih poznamo ljudje, ampak ljudem nevidne, medvedom pa dobro znane stečine in prehodi. Pred desetletji so takšne poti pogosto vodile tudi v Zasavsko hribovje, na Menino in naprej v Kamniško-Savinjske Alpe ter na Koroško. Kako medved prepozna svojo pot, je zapletena uganka. Že res, da za seboj vsaka žival pušča vonjave, sledove razkopanih mravljišč, opraskana debla in podobno, vendar to počne občasno. Se ti sledovi ohranijo? Jih medvedi obnavljajo pravočasno? Takšne in podobne misli so spreletavale popotnika, ko je skušal dognati, v katero smer se je odpravil medved iz Stresence.

Ob teh vprašanjih se je spomnil še drugih dveh iz trojice velikih zveri pri nas: volka in risa. V naš gorski svet volk zaide le priložnostno. Zadnja leta pa je vedno več primerov, ko se posamezni volkovi trajneje naseljujejo v naš osrednji alpski svet, kjer so nekoč že živeli. Pisatelj Janez Jalen v svojih povestih opisuje prisotnost volkov kot veliko nadlogo pod Karavankami, ko so po cestah tovorili še s konjskimi vpregami. Volk namreč pleni tudi domače živali na paši, zato ga kmetje ne marajo in zahtevajo njegovo popolno izločitev, kar ne pomeni nič drugega kot odstrel. In prav puška, past in strup so v preteklosti volkove skoraj iztrebili. Le zaradi velike iznajdljivosti in še večje previdnosti je volk preživel. Njegov naravni sovražnik je le človek, zato se mu na daleč izogiba in mu ni nevaren.

Ris je bil na Slovenskem iztrebljen pred več kot sto leti. Leta 1973 so ga lovci ponovno naselili na Kočevskem. Po dvajsetih letih je ris strnjeno poselil predvsem južni in jugozahodni del Slovenije. Tako so se posamezni risi trajno naselili tudi v Julijske Alpe. V tem stoletju pa so začeli spet izginjati, za kar je verjetno več vzrokov. Zdaj so se pri nas začela prizadevanja za ponovno doselitev.

V našem gorskem svetu živijo predstavniki še ene ogrožene živalske skupine, ki jo ljudje, žal zaradi predsodkov in strahu, bolje poznamo, to so kače. Navadni gad in modras sta tisti vrsti, na kateri lahko naletimo pri hoji v gorah. Pogosteje je to navadni gad, nemalokrat popolnoma črne barve. Obe vrsti sta strupenjači. Nevarni sta le, če ju presenetimo ali nanju celo stopimo. Zato hodimo po nadelanih in preglednih poteh.

Na naših planinskih potepanjih nas nemalokrat preseneti ostri žvižg alpskega svizca. Popotnik je imel s svizci kar precej doživetij. Dodobra jih je spoznal v meliščih pod Stogi. Alpski svizec je sicer prvobitni prebivalec Alp, Karpatov in Visokih Tater, v naše apneniške Alpe pa smo ga naselili, saj je iz njih izginil ob umikanju ledenikov po koncu ledenih dob. Če želimo svizce opazovati, se moramo pritajiti. To pa ni potrebno še pri eni, k nam naseljeni vrsti: alpskem kozorogu.

V preteklosti je bil alpski kozorog zaradi zaupljivosti in mogočnih rogov skoraj iztrebljen; ohranil se je le v italijanskem Gran Paradisu. Od tam so ga v prejšnjem stoletju začeli ponovno naseljevati drugod po Alpah. Tako je prišel tudi k nam. Prve kozoroge so naselili konec 19. stoletja v Karavanke nad Tržičem, po drugi svetovni vojni pa še v Kamniško Bistrico, dolini Zadnjico in Bavšico. Kot kaže, so gamsje garje za kozoroge pri nas usodnejše. Zato je popolnoma izginila znana kolonija kozorogov pod Ljubeljem. Dandanes so omembe vredne manjše kolonije kozorogov v Julijskih Alpah na območjih Pihavca, Lepih Špic, Mlinarice, Bavšice in v Kaninskem pogorju, v KamniškoSavinjskih Alpah pa na Brani. Zaradi svoje pojavnosti in strpnosti pri približevanju je alpski kozorog vsekakor najzanimivejša žival naših gora.

Sem in tja je popotnik zašel tudi malo čez mejo, v sosednje alpske dežele. Pri vzponu na Gran Paradiso je v narodnem parku obiskal alpske kozoroge v njihovem osrednjem življenjskem prostoru. Po trideset in več živali je počivalo ena ob drugi. Stari samci z mogočnimi rogovi, ki so pri posameznikih tehtali tudi do 15 kg, so ležali z glavami na tleh in tako vsaj občasno razbremenili neverjetno težo na glavi in vratu. Nekateri so spali in pri tem smrčali kot kakšen star dedec na skupnem ležišču v planinski koči. Za popotnika se niso niti zmenili, čeprav je sedel tik ob njih. Ni čudno, je razmišljal, da so te plemenite živali skoraj iztrebili…

Vsa doživetja, spomini in razmišljanja so popotnika tako zaposlili, da se sploh ni zavedel, kdaj se je znašel v dolini, kjer ga je čakal prevoz. Pa toliko bi imel še povedati, si je dejal, o: kragulju, ki mu je tik pred nosom odnesel navadno veverico, uralski sovi ali kozači, ki ga je navidezno napadala, ko je našel njeno leglo v razpadajočem štoru, gamsu, ki mu je »poletel« dobesedno čez glavo nad skalno polico, orlu in orlici, ki sta lovila gamsa v visokem snegu na Jezercih, krivokljunih, ki so se v zimskem soncu obešali po smrekovih storžih, zaupljivih planinskih kavkah in dragulju med ptiči: skalnem plezalčku.

»Da,« si je dejal, »takšna doživetja bi morali ohraniti tudi zanamcem. Zato pa se bo treba v naših dejavnostih samoomejevati in spoštovati etična načela, ki živalskim vrstam zagotavljajo obstoj in evolucijsko preživetje.«

Miha Marenče st.
Foto: Jure Kočan