Majda Gašperin: Samotna divjina nad Jesenicami
Po razdrti grapi se sliši žuborenje potoka. Bližava se mostičku, a še pred njim zavijeva levo. Stezica je v rahlih okljukih na novo speljana in markirana. Ni potrebno po starem razdrapanem kolovozu.
Da le ni potok Ukova ob tem zadnjem dežju preveč narasel, me malo skrbi. Sedemkrat naj bi prečili vodo. Pot skozi gozd je lepo označena. Spodaj pod nama se sliši žuborenje vode. Tudi slapovi se vidijo skozi drevje. Do njih se ne spuščava. Vedno več rdeče obarvanih skal je ob poti. Tud najtežji prehod se že vidi. Skale so mokre in spolzke. Psička Ira noče naprej. Vzamem jo pod roko in jo odnesem čez. Stopim na skobe in jo potisnem proti vrhu. Vrnem se nazaj po palice. Občudujem pršenje vode, ki se igrivo pomika med skalami in čeznje brzi proti dolini.
Nadaljujeva po klinih in skobah. Brez njih danes pot čez te skale ne bi bila prehodna. Ko je vode malo, je to zelo prijetna pot. Nikogar ne srečaš, samotna divjina le malo stran od Jesenic. Tolmunčki, slapovi, brzice, vso pot.
Stara lesena hiška ob vodi, osamljen zvonček ob poti in žvrgolenje ptic. Raj za samotnega popotnika.
Voda je narasla in iščeva lažje prehode. Štejem jih: ena, dva, tri, pa se kmalu zamotim in ne vem več. Ni brvi, ki je lani pomagala čez potok tam ,kjer je voda bolj deroča. Verjetno se je razbila ob naraslem potoku. Še zadnji prehod čez vodo in Skavarjev Rovt se že vidi.
Vleče me še proti Španovemu vrhu, pa nimam časa. Proti Pejcam greva in po stari rudarski poti nazaj v dolino.
Kmalu sva pri domačiji, ki ima zraven še star lesen skedenj. Čas ga je že močno načel. Zanimiva lovska opazovalnica je ob poti. Letve so pribite kar na drevesu. Ne bi si upala tja gor, ne zgleda preveč varno.
Sva že pri hišah na Prihodih. Stara rudarska pot vodi skozi gozd in mimo dveh kapelic, posvečenih sv. Barbari, zaščitnici rudarjev. Postavljeni sta na pričetku in ob koncu najbolj strmega dela rudne poti. Pri zgornji kapelici so se vozniki odpočili in pregledali vprego. Pri spodnji kapelici pa so naredili postanek za popravilo vprege. Častili so tudi sv. Florjana, zaščitnika pred ognjem. Oba dneva, 4. december-god sv. Barbare in 4. maj-god sv. Florjana, so rudarji imeli praznik, dela prost dan. Takrat so se veselili in prepevali zanimivo pesem:
»Sveta Barbara nam varje
knape v jam,
svet Florjan pa z golido
v rok njih imetje bran.«
Sva pri prvi, večji kapelici. Poleg so lepo urejene klopce in na novo postavljen voziček za prevoz rude v dolino. Vozove so imenovali žlajfe. Vlekli so jih majhni voli-terci. Na strmih delih so na vozu odstranili zadnja kolesa, da je drsel po tleh in s tem tudi zaviral. Nastali so sledovi zaviranja, »glajžni« kolesnice. Še marsikaj zanimivega piše na tablah ob kapelicah.
Pot je zelo strma, kamnita. Pri drugi, manjši kapelici, strmina popusti. Pod nama se že kažejo s soncem obsijane Jesenice. Še skozi ozke prehode starejših hiš na Murovi in sva doma.
Majda Gašperin