Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gostujoča razstava


Vabilo na razstavo (PDF, 747 kB)
Zloženko izdalo Prosvetno društvo Soča
Odprta bo do vključno 12. aprila 2015
Informacije: 051 636 930


»Zakaj ne napišeš knjige o Makaluju?« poskušam vzpodbujati Aleša po njegovi vrnitvi s tako zelo zmagovite odprave, kot je bila Makalu leta 1975. »Nimam časa. Knjige in filme bova ustvarjala na stara leta, sedaj pa je treba še kaj narediti,« odgovarja Aleš, ki v tistem času ves svoj energetski naboj usmerja v odpravo Everest in gradnjo alpinistične šole v Nepalu, ob tem pa še konstruira nov letalski motor, skicira šotore, cepine, opremo za gorske reševalce, razvija napravo, ki bi preprečila trk dveh letal ... Vsi listi in lističi v naši hiši so polni njegovih skic. Službena pota komercialnega direktorja tovarne Avtomontaža ga vodijo od Skandinavije do Egipta, po vsej Evropi predava o naših himalajskih odpravah in to v angleščini, nemščini, francoščini in italijanščini. Ko se peljeva z enega takih predavanj, se naš stari fičo ustavi sredi avtoceste.
Potreboval bi navaden žebelj, da bi ga popravil. Ozre se okoli, zagleda v bližini lesen most, preskoči ograjo ob avtocesti, se vrne z žebljem in popravi avto. Po tem vzorcu (naredi sam, popravi sam) deluje celotna naša hiša, tudi vzgoja otrok, čeprav so prvi sadeži take vzgoje včasih še zelo kisli. Nekega dne najdeva v garaži dve mali zasopli mehaničarki, ki sta otroško kolo razstavili na prafaktorje v želji, da bi ga popravili. Če ima še toliko obveznosti, Aleš zvečer nikdar ne zamudi »pravljičnega in pogovornega večera«. Iz otroške sobe je slišati glasno čebljanje, dokler vsi trije otroci z očkom vred ne zaspijo kot polhi.
Sobote in nedelje so rezervirane za družinske izlete po gorah. Otroci imajo najraje »neandertalščino« – to pomeni spanje v gorski votlini, od koder je treba najprej pomesti gamsje bobke. Za poletne družinske počitnice pa je Aleš narisal barko, naredil model, vlil plastiko in sešil jadra. Z enako, po Aleševih načrtih narejeno barko, je Jure Šterk srečno preplul Atlantik. Mnogo manj srečno gre meni šofiranje od rok. »Aleš, zaletela sem se!« telefoniram Alešu, potem ko sem se zaletela v avto, ki je na križišču ustavil pred menoj ob rdeči luči. Ko se zvečer Aleš vrne iz službe, dobim darilo v drobni škatlici: »Za prestani strah!«
Skoraj trideset let, ki sem jih preživela ob Alešu, je minilo kot trenutek – ob otrocih, ob himalajskih odpravah ... »Jugoslavija v svetovnem alpinističnem vrhu!« – to je bil cilj Aleševih prizadevanj. Z odprave na Lhotse 1981 se je Aleš vrnil globoko utrujen. Zaspal je za mizo, z žlico v roki, ali na cesti pred semaforjem (»Zbudi me, ko bo zelena!«). A naslednje leto je že bil v Manangu, v slovenski alpinistični šoli, ki jo je ustanovil ob tisočerih urah dela. Ta šola že 35 let ob požrtvovalnem prostovoljnem sodelovanju slovenskih alpinistov prinaša domačinom znanje, ki jih iz nosačev in kuharjev dviga v gorske vodnike.
Trideset let je minilo, odkar Aleša ni več med nami, a dolžnost (»Na stara leta bova ustvarjala knjige in filme.«) je ostala … Sedaj skupaj z Aleševimi prijatelji – alpinisti ter z muzeji, arhivi in drugimi ustanovami, ki hranijo Aleševo alpinistično gradivo, nastajajo knjige, filmi in razstave.
Tudi sedanja razstava v Muzeju novejše zgodovine Slovenije je del prizadevanj ohraniti spomin na pionirsko obdobje našega himalajizma, kar je naši deželi prineslo mednarodno veljavo in velik ugled. Vsem sodelavcem, ki so se tako vneto in prizadevno vključili v to veliko nalogo – v Aleševem imenu – hvala!

Dušica Kunaver, soavtorica razstave

četrtek, 19. marec 2015, ob 05:29, Peter Podgornik, ogledov: 1416

Muzej novejše zgodovine Slovenije: Himalajski vodja Aleš Kunaver
Vabilo na odprtje, ki bo v petek, 20. marca, ob 18.30 v Galeriji Rika Debenjaka - Kanal ob Soči


Soorganizator razstave v Kanalu Peter Podgornik, ki jo je še nekoliko razširil (napram prvi v Ljubljani), bo imel ob otvoritvi kratko foto predavanje o Aleševi alpinistični poti in - predvajali bodo film o prvi jugoslovanski odpravi v Himalajo Vzpon na Trisul.


Razstava, ki jo je Muzej novejše zgodovine Slovenije pripravil ob 30-letnici tragične smrti Aleša Kunaverja, je nastala v sodelovanju z njegovo ženo Dušico Kunaver in ob pomoči njegovih prijateljev alpinistov. Njen namen je obuditi spomin na Aleša Kunaverja, odličnega himalajskega vodjo, prvega slovenskega snemalca himalajskih filmov, gorskega reševalca, pisca in predavatelja.
Razstava želi predvsem poudariti njegove zasluge, da je v pionirskem obdobju slovenskega himalajizma kot vodja šestih himalajskih odprav naše alpiniste iz himalajskih začetnikov popeljal v sam svetovni vrh. Od leta 1960 do 1975 (le v petnajstih letih) so naši alpinisti dozoreli v najboljše alpinistično moštvo na svetu. V svetovni alpinistični zgodovini ta dosežek nima primerjave. "Bilanca" pionirskega obdobja slovenskega himalajizma je neverjetna: tri prvenstvene smeri v stenah treh osemtisočakov, ki med alpinisti veljajo za "tretji Zemljin pol" – Makalu, Everest, Lotse. Aleš je vodil odprave v južno steno Makaluja in Lotseja ter bil načrtovalec odprave v zahodni raz Everesta. Tri prvenstvene smeri v treh osemtisočakih pomenijo veliko dejanje majhnega naroda. Če ob tem dodamo še misel, da je bilo pionirsko obdobje osvajanja himalajskih sten v svetovnem merilu čas velikih, težkih in dragih odprav, so dosežki naših alpinistov v mnogo, mnogo skromnejših razmerah še toliko večji. Slovenci smo res gorski narod. Že vsak Slovenec nosi v sebi tiho željo, da bi vsaj enkrat v življenju stal na vrhu Triglava. Aleš Kunaver pa je zapisal: »Nikdar ne bi dosegli svetovnega alpinističnega vrha, če ne bi imeli za seboj sto tisoč aktivnih planincev in desetine alpinističnih odsekov, iz katerih novačimo vrhunske alpiniste. Nikdar tudi ne bi zmogli vrhunskih dosežkov, če ne bi imeli za seboj industrije z izdelki vrhunske kakovosti. Za vse naše odprave od leta 1960 dalje je vsa oprema domača, dopolnjujejo jo morda le posamezni uvoženi predmeti, na primer kisikove maske.«
(Makalu: prvič prvi v Himalaji (Aleš Kunaver s prijatelji himalajci, ur. Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek), samozal. D. Kunaver, 2006, str. 161)

Fotografije, predstavljene na razstavi, so bile izbrane predvsem iz zbirke približno 5800 barvnih diapozitivov Aleša Kunaverja iz obdobja med 1959 in 1984, ki jo je z darilno pogodbo družina Kunaver podarila Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Izbor fotografij želi podati utrinke iz življenja v Nepalu, iz šestih jugoslovanskih odprav v indijsko in nepalsko Himalajo in iz ene odprave v Hindukuš, iz Šole za nepalske vodnike v Manangu, prav tako pa želi prikazati Aleša Kunaverja kot človeka, obdarjenega z mnogimi sposobnostmi, ki jih je razvil do take mere, da je bil vzor alpinistom mlajšega in starejšega rodu. Avtor večine posnetkov na razstavi je Aleš Kunaver, nekaj posnetkov pa so naredili člani omenjenih odprav. Fotografije povedo več kot besede, a tudi fotografije ne povedo dovolj, saj ponoči, v sneženju, viharju in v najtežjih trenutkih fotografiranje ni možno. Aleš je dejal o odpravi na Lotseju: »Dvomim, da bo kdaj kaka zgodba, slika ali film zmogla prikazati to, kar se je na Lotseju zares dogajalo. Ta del zgodbe ostane samo nam, ki smo jo doživeli.« (Aleš Kunaver, Lotse – južna stena, 2008, str. 98). Tega se zavedamo, posebej še zato, ker na razstavi lahko predstavimo le majhen delček iz bogate zbirke Aleša Kunaverja, a upamo, da bo razstava uspela podati vsaj del vtisa o tem, koliko so morali Aleš in njegovi prijatelji pregarati in žrtvovati, da so dosegli cilje, ki so zapisani tudi v zgodovini svetovnega alpinizma. Žal so mnoge izjemne osebnosti, med njimi tudi Aleš Kunaver, ki so bile tako uspešne v izpolnjevanju svojega poslanstva, morale umreti prezgodaj. Aleš Kunaver je umrl veliko prezgodaj za vse, ki so z njim živeli in ga poznali ter za vse ostale, ki nam to ni bilo dano. Upamo, da bo ta razstava izpolnila enega od dolgov slovenskega naroda njegovemu spominu.

Jožica Šparovec, soavtorica razstave
Muzej novejše zgodovine Slovenije
 

Oznake: HIM
eXTReMe Tracker