Muzej novejše zgodovine Slovenije: Himalajski vodja Aleš Kunaver
Vabilo na odprtje, ki bo v petek, 20. marca, ob 18.30 v Galeriji Rika Debenjaka - Kanal ob Soči
Soorganizator razstave v Kanalu Peter Podgornik, ki jo je še nekoliko razširil (napram prvi v Ljubljani), bo imel ob otvoritvi kratko foto predavanje o Aleševi alpinistični poti in - predvajali bodo film o prvi jugoslovanski odpravi v Himalajo Vzpon na Trisul.
Razstava, ki jo je Muzej novejše zgodovine Slovenije pripravil ob 30-letnici tragične smrti Aleša Kunaverja, je nastala v sodelovanju z njegovo ženo Dušico Kunaver in ob pomoči njegovih prijateljev alpinistov. Njen namen je obuditi spomin na Aleša Kunaverja, odličnega himalajskega vodjo, prvega slovenskega snemalca himalajskih filmov, gorskega reševalca, pisca in predavatelja.
Razstava želi predvsem poudariti njegove zasluge, da je v pionirskem obdobju slovenskega himalajizma kot vodja šestih himalajskih odprav naše alpiniste iz himalajskih začetnikov popeljal v sam svetovni vrh. Od leta 1960 do 1975 (le v petnajstih letih) so naši alpinisti dozoreli v najboljše alpinistično moštvo na svetu. V svetovni alpinistični zgodovini ta dosežek nima primerjave. "Bilanca" pionirskega obdobja slovenskega himalajizma je neverjetna: tri prvenstvene smeri v stenah treh osemtisočakov, ki med alpinisti veljajo za "tretji Zemljin pol" – Makalu, Everest, Lotse. Aleš je vodil odprave v južno steno Makaluja in Lotseja ter bil načrtovalec odprave v zahodni raz Everesta. Tri prvenstvene smeri v treh osemtisočakih pomenijo veliko dejanje majhnega naroda. Če ob tem dodamo še misel, da je bilo pionirsko obdobje osvajanja himalajskih sten v svetovnem merilu čas velikih, težkih in dragih odprav, so dosežki naših alpinistov v mnogo, mnogo skromnejših razmerah še toliko večji. Slovenci smo res gorski narod. Že vsak Slovenec nosi v sebi tiho željo, da bi vsaj enkrat v življenju stal na vrhu Triglava. Aleš Kunaver pa je zapisal: »Nikdar ne bi dosegli svetovnega alpinističnega vrha, če ne bi imeli za seboj sto tisoč aktivnih planincev in desetine alpinističnih odsekov, iz katerih novačimo vrhunske alpiniste. Nikdar tudi ne bi zmogli vrhunskih dosežkov, če ne bi imeli za seboj industrije z izdelki vrhunske kakovosti. Za vse naše odprave od leta 1960 dalje je vsa oprema domača, dopolnjujejo jo morda le posamezni uvoženi predmeti, na primer kisikove maske.«
(Makalu: prvič prvi v Himalaji (Aleš Kunaver s prijatelji himalajci, ur. Dušica Kunaver in Brigita Lipovšek), samozal. D. Kunaver, 2006, str. 161)
Fotografije, predstavljene na razstavi, so bile izbrane predvsem iz zbirke približno 5800 barvnih diapozitivov Aleša Kunaverja iz obdobja med 1959 in 1984, ki jo je z darilno pogodbo družina Kunaver podarila Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
Izbor fotografij želi podati utrinke iz življenja v Nepalu, iz šestih jugoslovanskih odprav v indijsko in nepalsko Himalajo in iz ene odprave v Hindukuš, iz Šole za nepalske vodnike v Manangu, prav tako pa želi prikazati Aleša Kunaverja kot človeka, obdarjenega z mnogimi sposobnostmi, ki jih je razvil do take mere, da je bil vzor alpinistom mlajšega in starejšega rodu. Avtor večine posnetkov na razstavi je Aleš Kunaver, nekaj posnetkov pa so naredili člani omenjenih odprav. Fotografije povedo več kot besede, a tudi fotografije ne povedo dovolj, saj ponoči, v sneženju, viharju in v najtežjih trenutkih fotografiranje ni možno. Aleš je dejal o odpravi na Lotseju: »Dvomim, da bo kdaj kaka zgodba, slika ali film zmogla prikazati to, kar se je na Lotseju zares dogajalo. Ta del zgodbe ostane samo nam, ki smo jo doživeli.« (Aleš Kunaver, Lotse – južna stena, 2008, str. 98). Tega se zavedamo, posebej še zato, ker na razstavi lahko predstavimo le majhen delček iz bogate zbirke Aleša Kunaverja, a upamo, da bo razstava uspela podati vsaj del vtisa o tem, koliko so morali Aleš in njegovi prijatelji pregarati in žrtvovati, da so dosegli cilje, ki so zapisani tudi v zgodovini svetovnega alpinizma. Žal so mnoge izjemne osebnosti, med njimi tudi Aleš Kunaver, ki so bile tako uspešne v izpolnjevanju svojega poslanstva, morale umreti prezgodaj. Aleš Kunaver je umrl veliko prezgodaj za vse, ki so z njim živeli in ga poznali ter za vse ostale, ki nam to ni bilo dano. Upamo, da bo ta razstava izpolnila enega od dolgov slovenskega naroda njegovemu spominu.
Jožica Šparovec, soavtorica razstave
Muzej novejše zgodovine Slovenije