Slovenec: V 9. zvezku belgrajskega »Glasnika geografskog društva« je znani češki geograf V. Dvorský napisal v francoskem jeziku članek o vlogi, ki jo igra gorovje v današnji politiki;
... članek se v dolgih odlomkih peča tudi z geografsko-strategičnim položajem naše države in je tudi zgodovinsko zanimiv, ker nam podaja razlage, zakaj so nam močnejši vsilili one meje, ki jih danes imamo.
S prašanjem samim se bavi znanstvana literatura že dolgo. Gorovja so naravne meje političnega razvoja, kot take iz razlogov komunikacije bolj motivirane kot pa morska obal. Ta motivacija je posneta po zgledu onih držav, ki so se razvijale v zaprtih dolinah in je za vse druge tipe držav neporabna. Države, ki so se ustvarile na podlagi pomorske baze, se imajo za to zahvaliti komunikacijskim možnostim in so se lahko vzdržale samo tako dolgo, dokler je bila komunikacija na morju možna in intenzivna, po kopnem pa težavna, počasna in draga. Dokaz temu so stara grška mesta, Benetke, Danska v XI. in Švedska v XVII. stoletju. Moderna komunikacijska sredstva pa so v mnogih slučajih vzela gorovju v bližini morja pomen strategičnih mej. Tedaj lahko postane morska obala trdna meja, ki se uspešno ubrani napada še tako močnega brodovja; dokaz temu je neuspeli napad na Dardanele v svetovni vojski.
Na kopnem, ki nima izrazitega tipa pomorske meje, ki je dane s najpopolnejši, ima gorovje dve večkrat si nasprotni državnopolitični funkciji: ali so meje ali pa so države. Romunija, Bolgarska in Švica so tipične države drugega tipa. Gorovje kot os države je igralo veliko vlogo pri tvorbi čehoslovaške države in kraljevine SHS; ravno tako v zapadni Nemčiji in v srednji in južni Italiji. Olajša se tvorba države, če ima tako gorovje obliko planote, kar se vidi na Franciji in Španiji in višinah med Češko in Moravsko. Tak razvoj se harmonično konča ob morski obali. Ker je mogoče, da je gorovje meja države ali nje os, se prav pogosto zgodi, da se križata pri razvoju sosednjih držav dva taka sistema, ki si nasprotujeta. Eden najbolj gigantskih primerov takega nasprotstva so brez dvoma Vogezi. Tukaj se stoletja že bije boj med dvema močnima tendencama: Nemci se skušajo polastiti vse doline Rena od Bazla pa do pritoka Lanter, Francozi hočejo Ren za mejo svoje države. Skozi zarezo, v kateri ležita Belfort in Saverne, je francoski element že zmagovito prodrl na vzhod Vogezov. Francoska tendenca je z doseženim Renom saturirana, Nemci pa morajo že iz svojih vojaških ozirov delati na to, da postanejo Vogezi os in ne meja.
Karavanke in Drava na Koroškem so slučaj, ki je podoben Vogezom in Renu, samo da jo slovenski etnični značaj na severu Karavank bolj izrazit kot francoski na vzhodu Vogezov. Tudi tukaj imamo dve zarezi, proti Štajerski ob Dravi in proti Kranjski ob Zilici, ki pa je v rokah tretje stranke. Na Koroškem je princip zaprte kotline triumfiral predvsem zaradi svojih prednosti v administrativnem in ekonomskem oziru. Drava na Koroškem nima lastnosti obmejne reke, zato se končna usoda Koroške ne bo odločila ob Dravi, ampak ob gorovju, ki gre vzporedno z njo. V nasprotju s Karavankami pa so Savinjske Alpe, spadajoče k hidrografičnemu sistemu Save, ohranile z malimi izjemami svojo funkcijo osi. Popolnoma različen pa je konflikt med tendencami zaprte kotline in doline kot os v loku, ki ga tvorijo Karpati. Ves dolgi hrbet Karpatov je bistvena črta za formacijo dveh držav, kraljevine Romunije in Čehoslovaške republike. Kakor hitro bi postali periferija, bi izginila Češkoslovaška in ostala bi samo Češka, izginila bi Romunija in ostala bi samo Valahija-Moldavija.
Sledovi nasprotja dveh tendenc v razvoju, ogrske dolinske in češke ob osi, se opažajo v zapadnem loku Karpatov in v nekaterih detajlih moravsko slovaške meje. Enak boj dveh tendenc ob periferiji se kaže tudi med Jugoslavijo in Italijo v Julijskih Alpah, kjer je problem kompliciran še zaradi tega, ker Julijske Alpe niso samo periferično gorovje za kraljevino kot celoto, ampak tudi osredje slovenstva.
Kjer hoče kakšna politična tvorba, ki ima za svojo osnovo dolino, zavzeti kot novo bazo kako os na periferiji, se s tem skuša ali utrditi ali pa s tem začenja novo veliko ekspanzijo, kar se godi pred vsem tam, kjer sta si neposredna soseda dva politična sistema v zaprtih kotlinah. Za prvi slučaj nam lahko služi kot primer — ki pa v ostalem nikakor ni redek — borba Italijanov, da dobijo Kranjski Snežnik v roke. Pomembna pa je taka sprememba periferično za velike komplekse. Ne glede na vojaško pomembnost so gorati kraji zelo ugodni za politične atake. Z malim številom kolonistov se dajo zasesti velika ozemlja, tako da se kolonizacij v višini vrši mnogo hitreje ko v nižavi. Prebivalci višin so tudi navezani na velikost ozemlja, ki se ne da tako intenzivno izrabljati kakor v nižavi. Ker jim postane prav kmalu pretesno, se začne iz takih naselbin kmalu ekspanzivna kolonizacija. To se je vedno videlo in se še danes vidi na vsem pogorju, ki oklepa češko kotlino.
Kraji, v katerih se važne komunikacijske smeri cepijo, dobijo posebno v gorovju še prav poseben političen pomen. Navadno so to zaprte kotline, ki ločijo dvoje nižav ali pa pokrajine, v katerih se bližnjo razni sistemi rek. Če postane tak teritorij političen centrum, pokaže prav kmalu silno ekspanzivnost, kar vidimo n. pr. na Sredcu. Ali pa se ustvari zveza med skupinami, ki so geografsko bolj ali manj neodvisne. V tem je važnost ne samo okolice Sredca, ampak tudi Kosovega polja, v Čehoslovaški pa n. pr. kotline Poprada. Za vsako državo je neizmerno dragoceno, če ima take pozicije na svoji periferiji. Tako je n. pr. Italija s tem, da je dobila v roke Trbiž, pridobila lokalno pozicijo, s katero dominira nad dvema sosedoma.
Kako pa se pripravlja izprememba v politični posesti gorovja? V centralno ležečih gorovjih, ki imajo funkcijo državne osi, so take spremembe zelo težavne in večkrat niti tisočletno tuje gospostvo ne zadošča v ta namen. Prej se kaj takega lahko posreči in večkrat se tudi poskuša v obmejnih in periferičnih gorovjih. V primitivnih razmerah igra v prvi vrsti vlogo paša in pašno gospodarstvo, planšarstvo; manj pomembno je rudarstvo, ki je vse prevečkrat lahko samo prehodnega značaja. Agrarna in industrijska kolonizacija je že mnogo bolj napreden in moderen tip. Moderni časi pa so v gorovju zanesli metodo, ki je bolj preprosta in bolj uspešna; politična pot se skuša utreti s pomočjo turistov in športnikov, kar je zelo uspešna politična metoda. Boj med »Slovenskim planinskim društvom« in »Alpenvereinom«, spor med »Società degli alpinisti tridentini« in istim nemškim društvom, vse to so bile izrazito politične akcije in brez pretiravanja se lahko reče, da bi bila današnja usoda Koroške popolnoma drugačna, če bi se bilo »Slovenskemu planinskemu društvu« posrečilo zavzeti postojanke tudi na severu Karavank. Tudi po vojski kažejo stremljenja raznih korporacij, kakor n. pr. v Čehoslovaški Beskidonverein, Karpathenverein zelo jasne lokalne cilje bodočih atak in doba dozdevnega miru se nam odkrije kot perijoda žilavih priprav.
Slovenec, 11. marec 1925