Jana.si - Dejan Ogrinec: Nekajkratni Humarjev soplezalec v Himalaji Aleš Koželj ima namreč precej prizadete noge, manjka mu nekaj prstov. Zmrznili so mu v steni Matterhorna in rane si je pozdravil sam.
Februarja smo lahko v alpinističnih novicah na internetnem portalu Gore & Ljudje prebrali zanimivo novico: v Loški steni sta ob legendarni spominski smeri Nejca Zaplotnika markantno prvenstveno smer izvedla Aleš Koželj in Matjaž Plemeniti. Posvečena je spominu na Aleševega soplezalca in prijatelja Tomaža Humarja, po naključju pa je bila preplezana natanko na Tomažev rojstni dan. Podatek bi bil verjetno zanimiv le za alpinistično srenjo, če človek ne bi poznal ozadja te zgodbe. Nekajkratni Humarjev soplezalec v Himalaji Aleš Koželj, član alpinističnega odseka Kamnik, ima namreč precej prizadete noge, manjka mu nekaj prstov. Zmrznili so mu v steni Matterhorna in rane, kjer so mu jih odščipnili, se niso hotele zaceliti. Pozdravil si jih je sam.
Aleš Koželj, zdaj star 40 let in oče dveh hčera, Ajde ter Ive, je začel plezati šele pri petindvajsetih. Njegov alpinizem je šel precej hitro navzgor. Med drugim je bil član kontroverzne odprave Janak 2002, ko se je omenjalo grožnjo z napadom Maoistov na člane odprave, po njej pa je bilo precej hrupa v medijih. Končalo se je sicer srečno, a naslednje leto je šel raje s Tomažem Humarjem na »nezahtevno« Aconcuago in leta 2005 spet z njim na Cholatse, kot pripravo na osemtisočak Nanga Parbat. V navezi treh (Humar, Koželj, Oprešnik) so preplezali ameriško smer in potegnili še del prvenstvene. Še preden pa ga je pretresla smrt prijatelja Tomaža Humarja, je med zimskim plezanjem čez severno steno na goro Matterhorn v Švici doživel eno najhujših nočnih mor vsakega alpinista.
Prsti so mi zmrznili. Plezati so začeli v precej dobrem vremenu, popoldne pa se je to spremenilo. Pri minus 25 stopinjah Celzija in ob vetru, ki je pihal s 70 kilometri na uro, je bilo trem slovenskim alpinistom, ki jih je noč ujela 150 metrov pod robom stene, jasno, da toplo ravno ne bo. Soplezalec in alpinist Tine Cuder je o tisti usodni noči takole zapisal na svojem blogu: »Primorani smo bili bivakirati na ozki polički, tam smo vso noč bedeli. Razbesnel se je vihar, tako da smo si nad glavami držali bivak vrečo, da smo vsaj malo ublažili orkansko moč vetra. Zjutraj je Aleš rekel, da ima občutek, da je pomrznil v noge. Poklicali smo reševalce v Zermatt, vendar zaradi vetra in megle helikopter ni mogel poleteti.« Tako so se odločili nadaljevati s plezanjem proti vrhu, čez katerega vodi najhitrejši sestop. Ob štirih popoldne so prispeli v kočo Hornli in poklicali helikopter. Aleš je imel prste na obeh nogah že čisto modre. Na srečo je imel Tine Cuder pri sebi telefonsko številko našega verjetno najboljšega zdravnika za zdravljenje ozeblin Jurija Gorjanca. Aleš ga je poklical, kaj naj stori z nogami. Še predobro je vedel, da če jih enkrat potegne iz čevljev, jih ne bo več spravil nazaj.
V tretje ni več šlo ... Ko so mu doma slikali kosti obeh nog, kajti če je kost zmrznjena, tudi za tkivo ni več rešitve, saj nastopi gangrena, je Aleš prvič dobro videl vseh svojih deset prstov popolnoma črno-modrih. Takrat je pomislil, da bo ob prav vse. Spomnil se je dveh prejšnjih podobnih alpinističnih pripetljajev s Tomažem, ko je za las manjkalo, da se ni zgodilo podobno. Prvič je dosegel svoje telesne meje, ko so januarja vsak z enim sendvičem in stekleničko vode tri dni plezali v gorah nad Chamonixom. Vzpon so končali ob sončnem zahodu, se vso noč spuščali in tudi drugo noč brez česarkoli preživeli v bivaku Leschaux pri minus 25 stopinjah. Naslednjič se je zgodilo na Aljaski. Na vrh gore Denali je prišel na smrt utrujen sredi noči in tam ga je mraz izpil do kosti. Oboje mu je verjetno načelo organizem, da v tretje podhladitve ni več tako dobro prenesel.
Kmalu po prihodu z nesrečnega Matterhorna se mu začeli ščipati mrtvo tkivo. Okončine so postajale čedalje krajše, domača hiša zaradi presežka časa vse lepša, veliko plezalne opreme se je prodalo in energija je šla namesto v gore k družini. Lepo, a nekaj ni bilo prav. Pomrznjeno tkivo se tudi po dveh letih in pol zdravljenja in šestkratnem ščipanju ni in ni zacelilo. Aleš je preizkusil tako rekoč vse, kar se je dalo: namakanje v kamilicah, v morju, zdravilne roke … Potem pa je dobil v roke rusko knjigo o postu (Gladovanje, Genadij Malahov). Prvič je tudi slišal za suhi post, ko niti vode ne piješ.
Več preberite v tiskani Jani (št. 11, izid: 17.3.2015),