Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V kraljestvu Pirenejev

31.03.1935

dLib.si

nedelja, 31. marec 1935, ob 19:26, Boris Štupar, ogledov: 1512

Jutro: V risalnici deške meščanske šole v Celju je predaval pod okriljem SPD v Celju znani celjski alpinist g. Andrino Kopinšek o centralnih Pirenejih, ki jih je lani v avgustu s Celjanom g. Francem Zanggerjem preplezal.

Gg. Kopinšek in Zangger sta gotovo prva Jugoslovena, kl sta premagala visoke Pireneje.

V Pirenejih leži ena najlepših dolin sveta, dolina Gavarnie. Že l. 1832. je omenil znameniti francoski prirodopisec Ami Bue to dolino v svojem potopisu o Savinjskih Alpah. V tem potopisu pravi, da dolina Gavarnie sliči naši Logarski, da pa je vendar samo kopija prelepe Logarske doline.

Gg. Kopinšek ln Zangger sta se odpravila zadnje dni avgusta iz Celja. Pot ju je vodila skozi Trst. Po tridesetih urah vožnje z brzim vlakom sta prispela na francosko rivijero. Izstopila sta v Nizzi, nato sta se peljala skozi Cannes v Marseille. Nato sta se vozila vso noč z brzim vlakom in prispela zjutraj v staro mesto Toulouse. Odtod sta nadaljevala pot z električno železnico in kmalu zagledala ponosne vrhove vzhodnih Pirenejev. Na grebenih ždijo temne razvaline plemiških gradov, priče starih albigenskih vojn, bedni ostanki uničene kulture. Nekaj ur pozneje sta bila v Lourdasu, odkoder sta nadaljevala pot proti jugu h končni postaji Pierefitte-Nestales. Tudi sta prvič zagledala glavni greben Pirenejev. Dolžina gorskega grebena Pirenejev znaša 450 km, širina pa nad 100 km. Na jugu in severu režejo ta greben soteske in široke doline. Po geološkem sestavu je to gorovje granit, gnajs, apno in kreda. Meja večnega snega je na strani v višini 2700 m, na suhi južni strani pa v višini 3000 m. Zapadni del Pirenejev ima vlažno oceansko, vzhodni del pa suho podnebje. Na severnih obronkih so goste šume, južna stran pa ima le malo vegetacija.

Ker so najvišji vrhovi v centralnih Pirenejih in sicer na Španski strani, sta celjska turista sklenila naskočiti to skupino iz južne Francije in določila kot glavni cilj Mont Perdu. Od končne železniške postaja Pierefitte-Nestales sta se peljala z avtobusom preko Luza do Gavarnieja po krasni široki, asfaltirani cesti. Proti večeru sta prispela v planinsko vasico Gavarnie, pirenejski Chamonix, ki leži 1350 m visoko in kjer stojijo planinske koče poleg elegantnih hotelov. Proti jugu se razprostira svetovno znana dolina Cirque de Gavarnie, ena najveličastnejših planinskih krasot na sveto. Ta dolina je takorekoč sestra naše Logarske in je sličnost zares čudovita. Zlasti strmine na koncu doline zelo spominjajo na Logarsko in ko zagledamo vrh Astazou, se nam zdi, da imamo Ojstrico pred sabo. Na strminah so ledeniki, ki jih križajo nešteti slapovi, izmed teh je eden visok 422 m.

Ko sta celjska turista Gavarnieju prenočila, sta drugo jutro krenila v notranjost doline in se nato povzpela k Breche d´ Alanz. Pot ju je vodila skozi Cirque d´ Estaube in vzdolž strmega grebena, ki veže Pic Pineda s Astazoujem. Pri Borne de Tuqueroya neha pot. Pol ure kasneje sta dospela po snegu in kamenju na spodnji konec tega velikega snežnega kuloarja. Na vrhu, na ozkem prelazu Tuqueroye stoji v višini 2700 m kamnita, predoru podobna, zanemarjena planinska koča Refuge Lourdes. Na prelazu je meja med Francijo in Španijo. Turista sta jo mahnila na špansko stran. Pred njima se je dvigal divni Mont Perdu iz leda proti nebu. V 10 minutah sta prispela do izredno lepega planinskega jezera. Prenočila sta v razdrapani koči na južnem brega jezera.

Drugo jutro je nastalo po viharni noči najlepše vreme. Celjska turista sta zavila k Perdujevemu ledeniku, nato sta plezala po visoki skalnati steni ter prišla po zaledenelem skalnatem kuloarju po ledeniku na sedlo Col du mont Perdu z divnim razgledom proti jugu daleč notri v Španijo. Vse pa prekaša po svoji lepoti dolina Arazas, širok prepad, tvorijo ga stene, ki so zgoraj ravne in se v treh ogromnih navpičnih stopnicah spuščajo v dolino. Barva kamenja ima izredno nežne rumeno, rdeče zelene in rožnate odtenke. Pa če si se tudi navžil vseh lepot Švice in prehodil vse Alpe — tu ti vendar zastane sapa.
Preko zadnjega ledenika sta prispela brez težkoč na greben in po ledenih stopnicah na vzhodni strani na 3352 m visoki vrti Mont Perduja, kjer sta se vpisala v knjigo.

Na vrhu sta ostala deset minut, potem pa sta krenila nazaj do malega jezera in po ogromnih kamnitih kolobarjih k Španski koči de Gaulis in nato v dolino Arazas, španski nacionalni park. V hudem nalivu sta prispela skozi lepe gozdove v edino gostilno v dolini, kjer sta prenočila. Zjutraj sta se napotila proti začetku doline in proti severu v lepo dolino Cotatuero, odtod pa po klinih na skalnati steni na skalnati plato. Nekaj ur pozneje sta dosegla 2804 m visoki Breche de Roland na državni meji in se vrnila po ledeniku in proti severu preko sten Cirque de Gavarnie v silnem viharja s točo v dolino. Z avtobusom sta se peljala v Pierefitte-Nostales in nato z vlakom v Lourdes.

Z Rivijera ekspresom sta krenila skozi cvetočo južno Francijo ob Pirenejih skozi Pan in Bayonne v svetovno znano kopališče Biarritz ob sinjem Atlantskem oceana.

Jutro, 31. marec 1935

Oznake: VTG
eXTReMe Tracker