Kamniški občan - Jasna Paladin: Letos mineva štirideset let od legendarne jugoslovanske odprave na 8463 metrov visoki Makalu, peto najvišjo goro na svetu in prvi jugoslovanski osemtisočak, ki je slovenske alpiniste zapisal v zgodovino svetovnega alpinizma. 
V odpravi je bil tudi Kamničan Bojan Pollak, ki je pred dnevi z drugimi člani obujal spomine na ta izjemen podvig.
Kamnik – Prvi vzpon na Makalu so ob njegovi štirideseti obletnici člani odprave pred številnimi poslušalci obudili pred dvema tednoma v Cankarjevem domu, in sicer v okviru 9. festivala gorniškega filma Domžale. Od enaindvajsetih članov odprave jih je danes živih še sedemnajst, dogodka v Cankarjevem domu pa se jih je udeležilo devet – tudi Bojan Pollak, ki je bil na odpravi eden od pomembnih članov podporne ekipe in zadolžen za prehrano.
Takrat je bil kot 32-letni alpinist že precej izkušen, saj je le leto pred Makalujem dosegel višino okoli sedem tisoč sto metrov in skupaj z Janezom Gradišarjem in Mihom Smolejem splezali kot prvi na svetu na 6812 metrov visoki Ramtang Čang (Wedge Peak). Do odprave na Makalu je opravil tristo dvajset alpinističnih tur, od tega enajst prvenstvenih in trinajst prvih zimskih ponovitev. V Nepal se skupaj z drugimi člani odprave vrača spet jeseni, ko bodo obiskali grob Nejca Zaplotnika na Manasluju, še prej pa je z nami obujal spomine na peto najvišjo goro sveta, kakor jo je doživel pred štiridesetimi leti, čeprav se zaradi spleta okoliščin na vrh ni mogel povzpeti.
Ste bili na odpravi Makalu 1975 edini Kamničan oz. član PD Kamnik?
»Da, edini. Je pa ob koncu odprave do baznega tabora prišel tudi treking, v katerem je bila Biserka Žerjav Klekla oz. Bisa, tudi članica AO Kamnik, ki se je povzpela na 6157 m visok treking vrh v okolici Makaluja in bila s to višino do leta 1982, ko je Irena Markuš prišla na 7494 m visoki Vrh komunizma, najvišja članica AO Kamnik.«
V odpravi ste bili zadolženi za prehrano. Kaj natanko je bila vaša naloga? Kaj ste jedli?
Kaj ste pripeljali s sabo in kaj ste kupili pri domačinih? »Zadolžitev za prehrano je pomenila izbor in količino hrane, ki smo jo vzeli s seboj, in hrane, ki smo jo kupili tam, izdelavo jedilnikov in nadzor nad izvajanjem. Jedli smo več ali manj domačo hrano, seveda pa tudi veliko riža, ki smo ga kupili tam. S seboj smo imeli predvsem razne konzerve, instant polento, žgance in podobno. Kupovali smo pa riž, krompir, zelenjavo, sadje (tega je bilo v bazi bolj malo, zato pa več ob vrnitvi v dolino), meso (koze, jake). Vodja odprave Aleš Kunaver je na koncu naredil torto iz pudinga in keksov. Vmes smo pa jedli klobase, zelje, razne juhe, kosmiče, rižev narastek, purije, čapatije, jajca, med, marmelado, tudi jabolčni zavitek, češpljeve cmoke, pekli smo kruh in podobno. Na pristopu in sestopu do baze in v sami bazi je bil en jedilnik za vse, po taborih so si pa fantje pač sami kuhali in jedli tisto, kar jim je ugajalo. V bazi pa je bil tudi samopostrežni bife – razni prigrizki, ki so jih lahko člani odprave jedli med obroki. Pripravili smo posebne višinske obroke z lahko hrano, vendar se niso obnesli. Dokler nismo bili aklimatizirani, nam ni nič prijalo, razen tekočine. Ko smo se aklimatizirali, pa ni bilo težav. Spomnim se Šraufa, kako se je na okoli sedem tisoč metrih dobesedno naslajal z budžolo in česnom ... Hrane je bilo dovolj, celo preveč. Vendar je hrana ena od zadev, ki je lahko zelo problematična, če je preveč enolična in še posamezniki imajo zelo različne okuse. Zelo hitro je lahko povod za razne spore.«
Gotovo ste si tudi sami želeli na vrh, a vas je ustavila poškodba. Kako se danes, štirideset let kasneje, spominjate tistih dni?
»Bil sem v skupini, ki je dosegla prostor za tabor 5, okoli 8020 metrov visoko. Belak in Manfreda sta ostala v taboru in naslednji dan nadaljevala proti vrhu, drugi smo se pa vračali v nižje tabore, da bi spet prišli na vrsto. Žal mi je na skalnem razu spodrsnila dereza in sem se zapeljal kakšne štiri metre čez plati, strgal protektor, drugih posledic pa takrat nisem čutil. Sestopil sem do tabora 4 in naslednji dan do enke. Takrat sta me začeli boleti glava in pa noga. Zato me je v roke vzel zdravnik. Glavo je pozdravil, noga pa ni in ni hotela prenehati boleti. Na peto sem lahko stopil, na prste pa ne. Upal sem, da se bo stanje popravilo, saj naj bi šli Be- šlin, Dovžan in jaz skupaj gor. Vendar je nato trajalo dobrih deset dni, tako da so bili višinski tabori pospravljeni in smo se pripravljali že na odhod, ko se je stanje izboljšalo. Sem pač imel smolo – tako kot Boris, ki mu je kamen ali kos ledu prebil čelado, ali pa Den, ki mu je poškodovalo koleno.«
Ste bili zelo razočarani?
»Takrat sem bil sicer razočaran, pravzaprav žalosten, ampak bistveno je bilo, da smo kot odprava dosegli vrh. To je odločalo in odločilo, da ni bilo kakšne bistvene grenkobe ob izgubljeni priložnosti. Ko smo nekateri v bazi čakali na nosače – večina se je spustila na planino Ne, kjer je bilo okolje bistveno bolj zeleno – smo si lahko privoščili vzpone na okoli- ške vrhove. Bil je to obliž , vendar je še vedno takrat prevladovalo in tudi danes prevladuje veselje in zavest o skupnem uspehu.«
Kaj posebnega vam je še ostalo v spominu?
»Spominjam se opečene deklice, ki ji je naš zdravnik nudil vso možno pomoč, ko so mu jo prinesli v košu nekaj ur daleč. Žal ne vem, ali je preživela. Spominjam se tudi malih maškar, ki so me spomnile na moji hčeri. Pa vasi, v kateri je vse, kar si odložil in umaknil oči, izginilo. Ampak niso kradli, sploh ne. Tistega, kar so sahibi odložili, prav gotovo niso več potrebovali, in da se ne bi delala škoda, je bilo to pač treba pospraviti, da ne bi onesnaževalo okolice ... Tudi pes Balu je bil nekaj posebnega. Zanimivo je, da se je to dogajalo tudi večkrat pozneje, ko sem bil v Nepalu. Med potjo se je odpravi priključil tudi pes, prijazen, ki je nato bil član odprave vse do njene vrnitve nazaj v dolino, kjer se je vrnil domov. Ko smo na koncu proslavljali uspeh, smo tudi pokali s plinskimi bombicami, ki smo jih metali v ogenj. Kurili smo tudi odvečni toaletni papir, kar v rolah ... Ker sem bil nepazljiv, mi je enkrat ob eksploziji bombice buhnila cela gora pepela v obraz in v oči, tako da nisem ničesar videl. K sreči je zdravnik Damijan takoj ukrepal in naslednji dan sem bil že v redu. Spomine na to odpravo so prekrili drugi spomini, tako da bi moral kar nekaj časa brskati, da bi se še kaj našlo.«
Ste bili v Kamniku ob prihodu domov deležni kakšne posebne pozornosti?
»Ne spomnim se, da bi bilo kaj posebnega v Kamniku, ko sem se vrnil. Je pa odprava prejela veliko priznanj – zlate značke PZS, ZTKJ, Bloudkovo nagrado in še kaj.«
Jasna Paladin