Delo, 17.06.04, Znanost - Željko Kozinc: Volovja reber je gorski greben, ki se kakor krilo velikanske ptice razteza od vrha gore Velika Milanja proti zahodu
Volovja reber
Žrtvovana gora
Željko Kozinc
Volovja reber je gorski greben, ki se kakor krilo velikanske ptice razteza od vrha gore Velika Milanja (1099 m) proti zahodu ter se s svojim nadaljevanjem, goro Milanko (948 m), pne nad Pivskim podoljem.
Najbližje vasi, po nekaj kilometrov zračne črte oddaljene od vrha Volovje rebri (975 m), so Šembije (597 m), Knežak (578 m) in Koritnice (623 m). Sijajni razgled z Velike Milanje daje prišleku občutek, da stoji na mogočni kraški planoti, delu snežniškega pogorja, ki je tu, na svojem zahodu, v posameznih delih različno visoko in različno široko; iz planote se dvigujejo grmadaste gore z zanimivimi imeni, kot so Devin, Lunjevica, Bele ovce, vmes pa so izdolbene poševne in prečne globlje zareze, veliki zakraseli doli in drage. Površje je nepregledno od obilice kotličev in vrtač, drag in dolov ter med njimi brezštevilnih skalnih osamelcev, rogljev, čokov, kolkov in brd. Pravi park zoomorfnih skal! Morda je zaradi nekaterih, ki so na videz posebno izrazito podobne počivajočim govedom, del tega pogorja - Volovja reber - tudi dobilo ime. Še verjetneje je, da je bila reber imenovana po svojih širnih senokosih in pašnikih, ki še danes vztrajajo v svoji goloti, vendar jim preti zaraščanje.
Pred opazovalcem se razprostira ostanek očarljive, tisočletja stare sredozemske kulturne krajine, iz katere pa se je umaknil vsakršni agrarni interes. Lastniki so večinoma voljno sprejeli kupce tega »nekoristnega« sveta in si prizadevali, da bi se čim prej, čeprav po nizkih cenah, znebili širnih zemljišč, po katerih je - da bi bila odtujenost še večja - dolga leta gospodarila tudi vojska, italijanska in jugoslovanska. Pa še zveri.
Turistično oziroma planinsko ta suhi milanjski svet nikoli ni bil posebno čaščen ali oblegan. Šele v zadnjem času čedalje bolj privlači izletnike in zlasti naravoslovne sladokusce. Njegova znatna nadmorska višina in poseben položaj med dvema zalivoma severnega Jadrana vlečeta naše izredno obilico moče, ki se preceja skozi apniško notranjost gora in planot. Oboje ustvarja bogate naravne habitate, pretežno nemoteno življenjsko okolje številnih živih bitij, ki so v evropskem merilu redka in vse bolj ogrožena. Na teh širnih samotah je dobrodošel tudi človek, ki želi doživljati naravo, se družiti z vetrom in soncem, opazovati drzne oblike skalovij, ki so mestnim ljudem znane pretežno le s televizije.
Cest je okoli Milanje in Volovje rebri čez in čez dosti; in ob njih kolovozov in nekakšnih širokih dvojnih poti, ki se uvijajo okoli grebenov, se križaj o med seboj pa tudi kar na lepem končujejo; ker so pač posledica vojaške logike zasedanja prostora. A ti neprijetni občutki si podajajo roko s prvinskostjo narave, z vse večjo prvinskostjo. Tiste razstreljene in skoraj preraščene italijanske utrdbe iz časa med obema svetovnima vojnama, potuhnjeno čepeče po vzhodnih pobočjih Milanje, se zdijo le kot docela nesmiselna, v času pozabljena bizarnost iz 20. stoletja. Naj take ostanejo, seveda. Kar tukaj bolj šteje, je obraz Slovenije, ki ga šele spoznavamo, je vznemirljivo popotovanje k živim bitjem, ki imajo pravico, da sobivajo z nami, so dušo očiščujoče planjave in goljave, je gnezdišče beloglavega jastreba, ki se hrani z mrhovino, je zaradi vetra skuštrana dolga trava in so drevesa, ki rastejo v smeri vetrov, se pravi v vse smeri; najbolj, resda, na jug, pač po volji burje, ali na severovzhod, zaradi toplejših sap od morja. Ki so okleščena od strel, a tudi požagana, ker so zastirala poglede posebnih prišlekov.
Tistih prišlekov, ki načrtujejo po rebri v dveh vrstah postaviti 47 vetrnih elektrarn. V ta namen nameravajo zgraditi okoli rebri in po njej 9 km cest, širokih po 4 m, dovolj utrjenih za montažne na¬prave, ki bodo dvignile 20-tonske turbine na 80-metrske kovinske kolose; da ne govorimo o elektrovodih za to samo po sebi zaželeno obnovljivo energijo. Volovja reber naj bi postala naše prvo - tudi poskusno - vetrno energetsko polje. Je precedenčen primer, ki bo vplival na odločitev, ali je postavljanje vetrnih elektrarn na našem Krasu potrebno oziroma smiselno. Zato mnenja za in proti včasih in ponekod presegaj o okvire civiliziranega dialoga, še zlasti potem, ko so se v razpravo o gradnji VE vključile ustanove civilne družbe.
Volovja reber je žrtev na oltarju paradoksalne, po slovensko edinstvene mešanice skrbi za varstvo narave in spolitiziranega, kapitalskega varstva okolja. Celo znotraj ene glave marsikaterega strokovnjaka se pojavljata razcepljeni mnenji za gradnjo VE in , proti njej. Tudi zato površju Volovje rebri žuga neizogibna usoda, da bo kmalu razmesarjeno, nabodeno s predimenzioniranimi industrijskimi objekti. Če bo tako, bodo posledice za njen živi svet uničujoče in nepopravljive. Posledice premalo premišljene, kratkovidno načrtovane gradnje bi bile na tem neponovljivem, enkrat danem območju vidne še dolgo potem, ko bi spoznali in si priznali, da vetrne elektrarne na Volovji rebri niso bile dober odgovor na naše energijske zadrege in tudi niso koristile razvoju občine Ilirska Bistrica.