Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Z gorenjskimi planinci na Durmitor (4.)

   Železar

 

 10.04.1975

Jlib.si

četrtek, 10. april 1975, ob 20:25, Boris Štupar, ogledov: 764

Železar - Valodi Stojan: Spustili smo se vanjo in presenečeni smo zagledali čudovito sliko. Dno jame je pokrito z ledom, iz katerega rastejo ledeni kapniki, ki so na vrhu odprti v obliki čaš, v katere kaplja voda.

Podobna je Postojnski jami. Povsod stalagniti in stalaktiti, razne ledene zavese in zvonovi ter kipci. Tako smo krstila kipec »mati z otrokom, svečnik, katedrala«. Vsi smo se čudili materi naravi, da lahko v tako majhen prostor ustvari ambient veličine in lepote. Sončni žarki dajejo le toliko svetlobe, da ledene sveče ožive v vsej svoji lepoti in enkratnosti.

Po ogledu te naravne lepote smo odprli svoje nahrbtnike in privoščili še našim želodcem nekaj dobrot. Zdenka se je spet izkazala s svojim okusom. Ponudila nam je suhih marelic, ki so nam ob drugih dobrotah zelo teknile. Vedno bolj se je krepilo tovarištvo med nami. Drug drugemu smo hoteli dati nekaj, kar smo smatrali, da je najboljše. Po krepki malici je padla odločitev, da se vrnemo po drugi strani v dolino. S tega mesta smo se še razgledali po okolici. Levo pred nami je bil hrib Medjed, pred nami Terzin Bogar, za njima pa hrbet Sljemena, na desno pa Bandjerna in Minin Bogaz. Spustili smo se v kotanjo in pri tem prepodili edinega gamsa, ki smo ga videli v Durmitorju.

Pri Gornjih Lokvicah smo se zopet ustavili. Pričakala nas je kopica otrok prijetne Črnogorke, ki nam je postregla s toplim kravjim mlekom. Ob domačem pomenku smo se ozrli še na Bobotov Kuk, ki je najvišji vrh Durmitorja in tudi cilj našega jutrišnjega pohoda. Po slovesu od prijetnih pastiric, smo odšli iz Zg. Lokvic in se po stezici, po kateri smo zjutraj prišli in se okoli 17. ure vrnili v tabor.

Ženske so takoj pričele s kuhanjem, saj smo imeli kosilo in večerjo obenem. Med tem časom pa so moški nanosih vodo in drva. Dogovorili smo se, da bo zvečer taborni ogenj. Ko smo se mi vrnili, smo zvedeli, da tudi Katra in Kati nista mogli vzdržati doma. Ker sta bili v taboru še Ivanka in Tea, sta šli na ogled okoli jezera. Ugotovili sta, da je zelo lepo in kot specialistki za rože tudi povedali, da sta videli mnogo čudovitih rož. Seveda ni miroval tudi Jaka. Tudi on je opazoval in si ogledoval okolico in se spominjal časov, ko je bil prvič v tem kraju.

Po obilnem kosilu in večerji smo zakurili taborni obenj ob samem jezeru. Nekateri so pisali razglednice svojim domačim in znancem, Jože pa je vzel v roke priljubljeno kitaro in spet je zadonela vesela slovenska pesem, ki se je razlegala prek gladine jezera in se izgubljala med stoletnimi jelkami. Nehote smo obujali spomine na preteklost, na borbo v zadnji vojni in na obeležja v okolici, ki kažejo na težko pot črnogorskega naroda. Prehitro je minil dan, zato smo si zaželeli lahko noč in odšli počivat v svoje šotore.

Drugi dan taborenja ni bilo treba nikogar klicati. Kot ura budilka je pričela krokati vrana na jelki, pod katero sem imel šotor. Bila je tako glasna, da je prebudila tudi vse ostale. Še napol dremavi smo pripravljali zajtrk in se ozirali proti nebu in goram. Ponoči je malo rosilo in bili smo v strahu, da nam vreme ne prekriža račune. Nad jezerom se je počasi dvigala meglica, v daljavi pa so megle objemale skale Medjeda. Sonce je poskušalo prodreti skozi meglo in obsijati jezero in končno tudi uspelo. Hitro smo pozajtrkovali, pripravili nahrbtnike in dolo¬čili dežurne. Ta dan je bila dežurna spet Ivanka, Ema, mama in Jerca.

Ob peti uri se je že pomikala kolona na novo pot v nekaj spremenjeni obliki. Bilo nas je 17, med nami tudi Katra in Kati, ki sta bili prejšnji dan dežurni, pa še Tea in Dušan. Spet smo šli po isti poti kot prejšnji dan do Ledene pečine. Sedaj smo stopali bolj samozavestno, ker smo pot že nekoliko poznali. Do Ledene pečine smo hodili uro manj kot prejšnji dan. Seveda se nismo več toliko ustavljali pri pastirjih, vseeno pa smo jih obiskali. Pred Ledeno pečino smo se ustavili in se okrepčali. Vse nove smo peljali na ogled jame, pa tudi ostali smo si jo ponovno ogledali. Ni nam bilo žal, saj smo imeli več svetlobe kot prejšnji dan, ker se je med pohodom precej zjasnilo. Komentarjev je bilo dovolj.

Po ogledu je bil posvet. Katra in Kati sta vztrajali, da se bosta vrnili po poti, kjer smo hodili včeraj mi. Da ne bi šli sami, se jima je pridružil tudi Dušan. Tako so se ti trije vrnili skozi Gornje Lokvice v tabor, mi pa nadaljevali pot proti cilju, proti Bobotovem Kuku. Prečili smo po snegu po južni strani Oble glave, pod Djevojkami in po zelo dobrem snegu prišli do sedla Račvanj. Tam smo še malo prigriznili in se odpočili. Ogledali smo si strmo sneženo pobočje in modrovali o raznih snežiščih, ki jih je prehodil skoro vsak izmed nas. V daljavi se je od časa do časa zaslišalo grmenje, nad nami pa je sijalo sonce. Kljub temu so nas starejši opozorili, da moramo iti naprej. Pustili smo nahrbtnike na kopni jasici in jih obtežili s kamni. Človek nikdar ne ve, do česa lahke pride. S seboj smo vzeli le cepine in palice ter vrvi. Bolje sigurno, kot pa brezglavo v neznano.

Počasi smo stopali v strmo snežišče. Dobro, da je šel prvi Peter, ki je bolj male rasti in ni delal prevelikih korakov. Zato so bile stopinje zelo dobre in je vsak lahko varno hodil. Tu smo srečali našega mladega samuraja iz Martuljka, ki se je že vračal z vrha. Počasi smo prispeli na sedlo med Bezimenim vrhom in Bobotovim Kukom. Tu se nam je odprl nov svet. Desno od sedla smo zagledali oba Škrška jezerca (1717 m), malo in veliko, hrib Šareni pasovi in za njim že zeleno dolino. Po kratkem ogledu smo nadaljevali pot preko treh škrbin in prišli na naš cilj Bobotov Kuk (2522 m).

Valodi Stojan
Železar, 10. april 1975

eXTReMe Tracker