Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V megli in snegu

   Železar

 

 03.04.1975

Jlib.si

četrtek, 3. april 1975, ob 19:43, Boris Štupar, ogledov: 628

Železar - Marko Šurc: Zadnje dni je v hribih in celo po dolinah zapadlo precej snega, a planinci kljub temu nismo mirovali.

V soboto, 22. marca so se pretrgali črni oblaki, nebo se je razpelo nad Jesenicami v vsej svoji modrini. Bele gore nad dolino so vabile s svojo lepoto in mnoge izvabile na svoje zasnežene planjave. Planinci smo se tokrat odločili, da v nedeljo odrinemo na kratko turo v bohinjske hribe.

Neprijetno nas je zjutraj presenetilo oblačno nebo, ko pa smo se odpravljali s Stare Fužine, je pričelo celo snežiti. Nič zato, smo si dejali in ubrali pot prek Hudičevega mostu proti Vogarju. Sneg je bil trd, zato smo lahko hodili precej hitro. Daleč pod seboj smo zagledali z oranžnimi prameni, ki so se prikradli skozi bele oblake, obsijano temno gladino jezera, ki je tiho ležalo v meglo zaviti dolini. Navpično so tik ob poti padale skalne stene v sivo globino pod nami, iz njihovih osrčij pa je nosil leden veter drobne snežinke.

Okoli poldneva smo prigazili nad Komarčo, kjer smo zavili proti Pršivcu. Snega je bilo vedno več, tako da smo gazili že do kolen, a še vedno je naletaval in nas zavijal v svoje meglene koprene. Najprej smo zašli s poti, potem pa smo izgubili še smer. Toliko da nismo obupali in se vrnili. Nenadoma pa se je prikazal kot privid tik pred nami vrh, obsijan s soncem, bel in mogočen. Toda še v istem trenutku je izginil v valu megle, pokazal nam je le smer po kateri smo zagazili proti vrhu.

A ponosna gora se nam ni predala v prvem naskoku. Strmo pobočje, ponekod poledenelo, drugod zopet zalito z globokim snegom smo hitro premagali, a pri tem zašli nekoliko v desno, tako da smo vrh že obšli. Ko se z navade ozrem nazaj, zagledam v daljavi leseno znamenje vrha, ki sem ga dobro poznal. Kljub pozni uri in globokemu snegu smo se vrnili ter se povzpeli na vrh. Toda takrat še nismo vedeli, da nas najhujše šele čaka. Ko smo se s Pršivca spustili proti Viševnikom, smo v globokem snegu, ki je segal že do pasu, zopet zašli. Vrnitev je bila nemogoča, zato smo napeli vse moči in se v mraku končno le prebili do planine, od koder smo prek Jezera skozi Suho prispeli zopet v Fužino.

Čevlji, pumparice, rokavice, vse je bilo zmrznjeno, mi pa smo bili vseeno srečni in nasmejani, saj smo dokaj uspešno premagali vse težave, s katerimi se sreča planinec pozimi v gorah. Za nas je bila to praktična vaja, učenje, pri katerem se seveda s pametjo največ naučiš.

Marko Šurc
Železar, 3. april 1975

eXTReMe Tracker