Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Raj pastirjev in smučarjev

05.03.1935

dLib.si


Avtor zapisa je verjetno Ivan Zika


Turistovska koča na Veliki planini leta 1930

Foto: arhiv Helena Plahuta

 Na Rakovem

Foto: arhiv Helena Plahuta

Smučarja na Veliki planini

Foto: arhiv Andrejka Šlebirja, hrani Vilko Rifel

torek, 5. marec 1935, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1764

Jutro: Malokdo pozna pot iz Kamnika čez Gozd na Črnivec, Kališe in Volovljek, odtod pa na Malo planino, odkoder je samo še skok do planinske koče na Veliki Planini.

Ta pot ni daljša kakor ona mimo Sv. Primoža, toda človek vidi na njej toliko novega in zanimivega, da si jo sam podaljša pri občudovanju novih razgledov na planine in na slikovito pokrajino okrog Črnivca in Volovljeka.

Na Gozd prideš najhitreje tez Vrhpolje po banovinski cesti, ki vodi proti Tuhinjski dolini. Za znanimi tesnicami se odcepi od nje slab kolovoz, po katerem si v pol ure na prijaznih valovitih senožetih Gozda, kjer so najlepši smuški tereni. Kamniški smučarji so tu stalni obiskovalci, vendar pa jim že delajo precejšnjo konkurenco Ljubljančani. Iz Gozda, ki leži okrog 750 metrov visoko, je potem prav lepa in položna pot na Javorje mimo Brezovnika, kakor pravijo veliki dvonadstropni hiši, za katero bi od daleč prisegel, da je prava graščina. Na Javorju je trdna in čedna kmetija, ki je lani spomladi postala žrtev požara, a so jo zdaj spet pozidali. Ob krasnem razgledu na Tuhinjsko dolino in proti Kamniku vodi dober kolovoz po senčnatem gozdu naprej na 902 metra visoki prelaz Črnivec, ki veže dolino Črne in Drete, v kateri leži Gornji grad.

Prijatelj in občudovalec narave ne bo mogel mirno naprej. Slikovitost v krajinski sliki ga bo nehote zadržala, da bo postal in občudoval razgled proti dolini Črni, po kateri se vije ob ozki strugi potoka bela cesta in se v številnih serpentinah vzpenja proti vrhu Črnivca. Geologi zatrjujejo, da je dolina Črna najzanimivejša v vsem območju Kamniških Alp. V njej dobiš v izobilju vseh vrst kamenin, v vznožju Sv. Primoža pa je edini rudnik kaolina v naši državi. Pričel je obratovati že v preteklem stoletju in še zdaj zalaga z izbornim materijalom skoro vse našo papirnice.

Od zadnje serpentine se odcepi slaba pot proti Kališam. V plazovitem terenu, ki ga zamaka nešteto studencev, opaziš med najrazličnejšimi kameninami tudi temne grafitaste plasti, ki segajo vse do Stahovice. Po 100 metrih pa že prideš na travnik, kjer ti takoj zbudi pozornost hrastov količek z velikim rdečim križem: tu je začetek trase projektirane luške ceste. Z zanimanjem sledi človek trasi, ki ga kmalu pripelje do znane cerkvice na Kališah. Spet krasen razgled proti Črnivcu in proti Volovljeku, kamor je le še 3 km. Od ljubke, s škriljem krite cerkvice na Kališah lahko zasleduješ onstran globoke preseke kolovoz, ki vodi s Krivčevega na Volovljek. Tod so prvotno nameravali speljati luško cesto, kar pa ne bi bilo priporočljivo zaradi nevarnih plazov, ki se pozimi prožijo s strmih pobočij Male in Gojške planine. Povsem pravilno je zato, da so cesto trasirali z vrha Črnivca po odprtem svetu mimo Kališ in nato ob robu gostih smrekovih gozdov v lahnem loku na prelaz Volovljek.

Na poti proti Volovljeku vzdolž trase za novo luško cesto šele človek vidi, kakšnega pomena bi bila realizacija tega davnega cestnega projekta, ki bi odprl prometu tako lep košček planinskega sveta, poleg tega pa omogočil ne samo direktno zvezo Ljubljane z Logarsko dolino, ampak tudi čez Solčavo z Mežiško dolino. Ko z Volovljeka gledaš proti Lučam v dolino Lučke Bele, ki nosi po vsej pravici na slov Savinjski Vintgar, se ne moreš dovolj načuditi, zakaj je stremljenje za zgraditev luške ceste našlo dozdaj tako malo razumevanja na takih mestih, ki bi lahko že davno omogočila zvezo med Posavjem in Podravjem Kako bi znali v drugih državah omogočiti in pospešiti tako vsestransko važen projekt!

Na planin'cah luštno biti ...
Na Volovljeku je majhna Rakova kmetija. mimo katere je nekdaj potekala meja med Kranjsko in Štajersko. Rakova kmetija je ležala še na kranjski strani in ime Kranjski Rak je že pričelo izpodrivati pravilni naziv prelaza Volovljeka. Širok hrbet tega prelaza in položni travniki, ki se širijo na obe strani proti Kranjski rebri in Mali planini, bodo po zgradb luške ceste nudili dovolj lepega prostora za zgradbo udobnega gostišča in garaž za vozila, ki bodo pripeljala na Volovljek izletniške in turistovske družbe. Od Volovljeka je namreč samo 40 minut do prvih pastirskih koč na Gojški in Mali planini. Sicer vodi na Malo planino še dovolj zložen kolovoz, vendar pa si bo turist izbral rajši dobro izhojeno gorsko stezo, ki je dolga komaj 2 kilometra.

Nisi se še dobro zavedel, da si na strmi plansk i poti, pa že začuješ veselo pritrkovanje zvoncev in naenkrat si v planšarskem raju na višini 1460 metrov Kako kratka in lahka je pot z Volovljeka. Brez težave bi se vsakdo povzpel po njej, če bi ga avtomobil pripeljal do Volovljeka. Turistu in neturistu bi postala z zgradbo luške ceste Velika planina najbližja in najlažje dostopna planina, ne samo poleti, ampak tudi pozimi, če bi pa seveda zgradili še podaljšek ceste na Malo in Veliko planino, potem bi se iz Ljubljane v dveh urah lahko pripeljali kar na vrh.

Na Veliki planini sem lani avgusta našel pastirja Franceta, ki že 30 let pase živino in skrbi za svojo kočo. Vesel mi je povedal, da jo je tudi letos oddal za zimo v nekemu turistu za 300 Din.
»Kdo bi si pred 30 leti mislil, da se bo kdaj tako obrnilo, da bodo še pozimi hodili ljudje na planino in stanovali v moji bajta. Ja, ja, svet gre svojo pot in bogve kaj bo še čez 30 let,« je vzdihnil starček.

Pesmi je zlagal ...
Gotovo se je pri tem zamislil v stare čase, ko so bili turisti na planinah še prav redka prikazen in so pastirji še osamljeni živeli svoje preprosto nomadsko življenje. Ko so jeseni odgnali živino v dolino, so planine izumrle in le kak divji lovec je pozimi zašel nanje. Razvoj smučarstva pa je tudi pozimi odprl planinski svet. Na Veliki planini je že od leta 1923. ali 1924. stalno odprta in oskrbovana koča SPD. Dobro mi je še v spominu prvi smučarski izlet na Veliko planino. Kako radosten nas je sprejel oskrbnik g. Žmitek, ko smo prisopihali po strmi poti in visokem snegu do koče. Oskrbnik je bil ganjen, da ni vedel kaj bi počel od veselja, ko je po 35 dneh samevanja spet videl ljudi. Pripovedoval je, da je v dolgočasju zlagal pesmice in jih na glas čital, da je vsaj slišal človeški glas. Tudi nam je prečital nekaj pesmi in kar priznati moram, da so nam bile všeč. Prva vožnja in prvi smuški izleti po Veliki planini! To je bilo nekaj mikavnega za starejše vozače, kaj šele za novince. Kmalu je bila planinska koča pretesna, prijatelji smuškega športa so se pričeli rekrutirati iz vseh slojev in za prihodnje leto je bilo oddanih v najem že polovica pastirskih koč. Najemniki so bili Kamničani in Ljubljančani.

Naša največja planina
Velika planina je naša največja planina in je od Gojške planine pa tja do Dola in Rsenika dolga gotovo nad 7 km, široka pa tudi do 3 km. Bujna in sočna paša je privabila pastirje, ki so si tu postavili okrog 140 planinskih pastirskih koč, ki so prav tipične baš za to planino in po zatrdilu nekega Angleža skoro na las podobne pastirskim hišam v Tibetu onstran Himalaje. Elipsoidasta zaokrožena streha sega do tal, da je koča dobro zavarovana pred vetrom. Koča je tako urejena, da ima v sredini stanovanje za pastirja, krog in krog pa je prostor za živino. V pastirjevem bivališču je navadno tudi ognjišče ali skromen štedilnik, strop je zavarovan ali pa kar prost od ostrešja.

Selitve v koče
To so se čudili prva leta prijatelji Kamničani, ko so v jeseni pričele hoditi na planine cele družbe turistov s težkimi tovori! Eden je nosil v nahrbtniku gašperčka, drugi železno ploščo za štedilnik, tretji je bil spet oborožen s sekiro in žago. Ugibali so in ugibali, dokler niso zvedeli, da hodijo pripravljat pastirske koče za zimo.
To se zdaj ponavlja že leto za letom. Ko odženejo pastirji živino s planin, se v pastirskih kočah naselijo smučarji, da si pripravijo prijetno bivališče za zimske mesece, ko bodo prihajali nedeljo za nedeljo na prijetno smuško razvedrilo. Kakor hrčki in veverice znašajo v koče vse mogoče. Iz doline nosijo drva, jih žagajo in sekajo, da je koča založena s celimi skladovnicami. Notranjost koče dobro zavarujejo pred vetrom in mrazom. Z lepenko in časopisnim papirjem obijejo vse stene in strop, razpoke pa zamašijo z mahom. Zakajena in sajasta izba postane popolnoma svetla in nikogar ne moti, čeprav iz stene reži kakšna lohneška pošast ali pa se križajo bombastični naslovi iz prvih strani naših dnevnikov. Smučarji zatrjujejo, da je pravi užitek ležati na hrbtu na mehkem in toplem ležišču in prebirati napise in članke, ki so ovekovečeni na stropu in na stenah skromne pastirske Izbe.

Vandalski obiski
V izbi, kjer je poleti gospodaril pastir, si pripravijo udobno ležišče navadno za 4 ali še več oseb. Ležišče je seveda iz listja in mahu, ki ga nanosijo od vseh strani. V kotu pripravijo ognjišče, najraje pa si kar sami zgradijo štedilnik, za katerega so prinesli železno ploščo s seboj. Seveda potrebujejo tudi pločevinaste »rore« za dim. Vse je skrbno urejeno in pripravljeno za daljše bivanje. Prva leta so s prav zaupljivo brezskrbnostjo že v jeseni nanosili v koče odeje, rjuhe, kuhinjsko posodo in celo hrano, da je bilo potem pozimi manj truda. To pa so izvohali nekateri zlikovci iz doline, ki so napravili po pastirskih kočah revizijo. Vlomili so skozi vrata ali pa okna in odnesli vse, kar so našli. Ko so prišli smučarji pozimi na planino, so bile koče oropane, v odprte izbe pa je veter nanosil snega. Tako je bil zastonj ves trud in zavržen ves denar, ki so ga žrtvovali navdušeni planinci pač v namenu, da jim pozimi ne bo treba iskati gostoljubja v planinski koči SPD in da se tako ob daljšem bivanju izognejo prevelikim stroškom.

Vse oddano
Tudi za letošnjo zimo so bile oddane v najem skoro vse pastirske koče na Veliki, Mali in Gojški planini. Prednost imajo seveda take, pri katerih je elipsoidasta streha na eni strani prisekana in opremljena z oknom. Pastirji, ki gradijo nove koče, zdaj opuščajo starejšo obliko in uredijo zunanjščino in notranjščino tako da odgovarja tudi vsem potrebam zimskih športnikov. Tako kočo seveda dobiš težko v najem, ker je že vnaprej oddana. Družba, ki jo je najela, plača zanjo rada do 500 Din, da jo le dobi. Za pastirje je zdaj izposojevanje koč nov vir dohodkov, ki ga znajo dobro izkoristiti. Najemniki pastirskih koč na Veliki planini si zdaj belijo glave, kako bi zavarovali svoja zimska zatočišča pred vlomilci. Ustanovili so celo svoj klub in določili nagrado za tistega, ki bo izsledil vlomilca. Zaenkrat pa se morajo zadovoljiti s tem, da koč ne založijo z vrednimi predmeti, ki bi bili v rabo vlomilcem iz doline.

Nov dom na Veliko planino!
Zdaj ko v dolini ni snega, so prišli najemniki pastirskih koč na svoj račun. Za novo leto so bile vse koče zasedene, saj je bilo na Veliki planini gotovo nad 150 smučarjev! V planinski koči SPD jih gre komaj 40, zato ni čuda, da ima vsakdo rajši zagotovljeno zatočišče v pastirski koči. Priljubljenost, ki jo uživa Velika planina med smučarji, ne samo kot Ljubljani najbližja, ampak predvsem kot največja naša planina s svojimi sijajnimi in razsežnimi smuškimi tereni, nam je pa zopet dokaz, kako po krivici jo zapostavljamo in omalovažujemo. Medtem ko povsod postavljajo smučarske domove, ima naša največja planina še vedno skromno planinsko kočo, v katero se lahko stisne kvečjemu 40 oseb. Na Veliki planini bi moral že danes stati ponosen planinski dom, če bi imeli le naši odločujoči več razumevanja. Kar smo zamudili pa bo prav lahko izvedljivo, ko bo izpeljana luška cesta na Volovljek.

Jutro, 5. marec 1935

eXTReMe Tracker