Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ob 40-letnici prvega vzpona na Makalu

torek, 24. februar 2015, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2833

Planet SiOL - Alenka Teran Košir: Legendarna jugoslovanska odprava, na kateri je že pred 40 leti zaplapolala slovenska zastava (foto)

Ko je skupina slovenskih alpinistov leta 1975 stopila na vrh Makaluja, je bil to zgodovinski dosežek. Tito jih je nagradil z redom zaslug za narod, svet pa jim je priznal alpinistični primat.

Letos mineva natanko 40 let od prvega vzpona na 8463 metrov visoki Makalu, peto najvišjo goro na svetu, ki so jo Slovenci osvajali že leta 1972, a se jim račun takrat ni izšel. Skupina enajstih relativno neizkušenih, a močno motiviranih alpinistov je kar dva meseca neuspešno naskakovala vrh ter morala nazadnje gori in katastrofalnemu vremenu priznati premoč. Janko Ažman in Matija Malešič sta morala odnehati tik pred vrhom. Za zgodovinski podvig sta bila prekratka zgolj za 300, 400 metrov.

Jugoslovanski alpinisti so iskali nove načine in leta 1975 poskušali ponovno. Pod vodstvom legendarnega Aleša Kunaverja so nadaljevali delo iz leta 1972. Enaindvajsetčlanska odprava je bila povem slovensko obarvana, zato ne preseneča podatek, da sta Viki Grošelj in Ivč Kotnik poskrbela, da je na vrhu Makaluja zaplapolala slovenska in ne jugoslovanska zastava.

V odpravi sta bila poleg že omenjenega Ivča Kotnika iz Velenja (takrat je imel le 24 let), edini predstavnik štajerskega dela Slovenije, ki je skrbel za prešerno vzdušje v ekipi, in 30-letni Janko Ažman iz Mojstrane. Pred vami je njun prvi intervju, v petek, 27. februarja, bosta verjetno dala še kakšnega. Zgodbo o Makaluju bosta namreč predstavila v Cankarjevem domu, kjer med 23. in 27. februarjem poteka 9. festival gorniškega filma Domžale.

Kako sveži so spomini na odpravo na Makalu, ki vas je proslavila pred 40 leti? Vzpon še danes spada med največje dosežke svetovnega himalajskega plezanja.
Janko Ažman: Po pravici povedano, spomini niso več tako sveži in če ne bi vsake toliko prebral česa na to temo, bi se bolj malo spomnil.
Ivč Kotnik: Pred intervjujem sva se ravno pogovarjala o tem, kako hitro je ta čas minil. 40 let! Še dobro, da se bomo letos vrnili na prizorišče in preverili, kaj vse se je tudi tam spremenilo.

Prav Makaluja se boste lotili?
Kotnik: Ne bomo šli prav na Makalu, bomo pa obiskali Nejčkov grob (grob Nejca Zaplotnika, op. p.) na Manasluju. Obiskali bomo tudi alpinistično šolo za šerpe, ki jo je pred leti ustanovil Aleš Kunaver, vodja vseh večjih alpinističnih odprav tistega časa in prav tako naš velik prijatelj, splezali pa bomo tudi na enega od šesttisočakov, da se malce zadihamo in spomnimo starih dobrih časov.

Kdaj sta bila nazadnje v Himalaji?
Kotnik: Skupaj že dolgo ne.
Ažman: Pred desetimi leti smo bili z Vikijem Grošljem na Amadablanu.
Kotnik: Nazadnje leta 2012. Z Vikijem sva snemala film o velikanih Himalaje.

Kaj je pred 40 leti pomenil vzpon na Makalu? Za vas osebno in kaj za jugoslovanski alpinizem? Precej odprav je bilo namreč neuspešnih in prav Jugoslovani ste bili tisti, ki ste prvi stali na njegovem vrhu, pa čeprav šele v šestem poskusu.
Kotnik: Makalu je bil za nas izjemna zgodba. Bil je prelomnica v načinu razmišljanja in vstopnica za poznejše alpinistične podvige, s katerimi smo se zapisali v zgodovino svetovnega alpinizma. Spomnim se, da so ljudje našo odpravo primerjali z olimpijskimi igrami, naš dosežek pa enačili z olimpijsko medaljo. Makalu je bil za jugoslovanski alpinizem izredno pomemben. Bil je prvi jugoslovanski osemtisočak. Glede nas osebno pa lahko rečem, da nas je večina, bilo smo še "malinovci" (mladi, nezreli, op. p.), po tem podvigu od ponosa še dve leti dobesedno hodila po zraku.

Verjetno so bili to povsem drugi časi.
Kotnik: Primerjava alpinizma nekoč in danes je povsem nemogoča. V naših časih je bilo treba za tako odpravo na goro spraviti 15 ton opreme, jo zapakirati v sode in odnesti do baznega šotora, danes je te opreme bistveno manj. Imeli smo tudi velike težave s financiranjem. Prav nobenih možnosti nismo imeli, da bi se na krajših razdaljah lahko prevažali z letali ali helikopterji, vse smo morali prehoditi. Razlika je bila tudi v informacijah. Teh ni bilo oziroma so bile precej borne, medtem, ko je danes že vse možno najti na internetu. Everest imaš praktično on-line, vidiš vse mogoče, od ljudi, ki v baznem taboru bruhajo zaradi višinske bolezni, do preletov reševalnih helikopterjev.

Razlika je tudi v številu alpinistov, ki se preizkušajo na takih vzponih. Leta 1979, ko smo mi plezali na Everest, nas je bilo v baznem taboru le kakih 50, danes se tam zbere tudi do dva tisoč ljudi. Makalu pa je še prav posebna zgodba. Precej odmaknjen je in še zdaleč ni tako obiskan kot nekateri drugi osemtisočaki, med katerimi prav gotovo kraljuje Everest. Ima svoje zakonitosti.

Naveze jugoslovanske odprave na Makalu so bile sestavljene iz starih in mladih, enega člana odprave iz leta 1972 in enega novinca. Zaradi preventive? Ker je eden v paru bolj zrel, drugi pa bolj zagnan?
Ažman: Kunaver je sestavil okvirne ekipe, pri končni sestavi pa sta glavno vlogo odigrala posameznikovo zdravje in pripravljenost. Alpinista, ki sta približno enaka v vseh pogledih, sta ostala skupaj. Bolj ko se je projekt bližal koncu, bolj trdna je bila naša naveza. Naveze so bili sestavljene iz nas starih in novincev, jaz sem bil v paru skupaj z Nejcem Zaplotnikom.
Kotnik: Jaz pa z Vikijem Grošljem. Vrh Makaluja sta najprej dosegla Stane Belak - Šrauf in Marjan Manfreda - Marjon, potem Nejc Zaplotnik in Janko, nato midva z Vikijem in nazadnje še Janez Dovžan, žal brez njegovega partnerja Zorana Bešlina.

Kaj se je dogajalo z Bešlinom?
Kotnik: Bešlin se je na poti na Makalu izgubil. Odnehal je le nekaj metrov pred vrhom.
Ažman: Pri sestopu ga je na višini 8.400 metrov zajela noč, zato je moral na taki višini preživeti noč, in to brez opreme za bivakiranje. To je neverjetno. Neverjetno in vse pohvale vredno pa je tudi to, da njegov partner Dovžan ni obupal in se je kljub izčrpanosti kar dvakrat vrnil ponj. V bistvu ga je vrnil v življenje. Spravil ga je do višine 6.500 metrov, tam pa smo mu mi prišli nasproti.

Kakšne posledice mu je pustil vzpon?
Kotnik: Amputirali so mu prste na obeh nogah in dela obeh stopal. Hodi sicer lahko, na odprave pa po tistem ni več šel.

Je bilo takrat pomembno, kdo je tisti, ki bo prvi stopil na vrh?
Ažman: Sploh ne. Takrat je veljalo, da v trenutku, ko eden od članov odprave stopi na vrh, odprava velja za uspešno. Vsi smo delali za enega. To, da je takrat na vrh prišel več kot eden, je bila samo nadgradnja našega uspeha.
Kotnik: Mislim, da je bil prav kolektivni duh prednost naše odprave. Na Makalu so že pred nami skušali splezati številni zvezdniki alpinizma, tudi legendarni Reinhold Messner, na katerega smo takrat gledali s precej drugačnimi očmi kot danes, a neuspešno.

Zakaj pravite, da ste do Messnerja gojili drugačen odnos kot danes?
Kotnik: Messner je bil v naših očeh takrat predvsem velik zvezdnik, medtem ko je naš odnos z njim danes precej drugačen. Z Vikijem Grošljem sta praktično družinska prijatelja. Sicer pa smo na vse te zvezde alpinizma takrat gledali precej kritično. Nekateri so imeli priložnost vse leto ostati v Himalaji, pa jim vseeno ni uspelo splezati na kak pomembnejši vrh. V tistih časih je bilo zvezdništvo v alpinizmu zelo pomembno. Zvezdnik je bil tisti, ki naj bi osvojil vrh, vsi drugi pa so bili tam zgolj zato, da so ga oskrbovali. No, pri nas pa je šlo predvsem za timsko delo in za prijateljstvo. Bili smo veliki prijatelji, ko smo odpotovali v Himalajo, in še večji, ko smo se vrnili domov.

Torej ni bilo situacij, ki so pogoste na jadranju, ko se tesni prijatelji po jadralski epizodi ne morejo več pogledati v oči?

Kotnik: Ne, kje pa, mi smo še vedno stalno v stiku. Je pa res, kar pravite, dogaja se, da se nekateri člani alpinističnih odprav domov vračajo na različnih letalih. Ne prenašajo se več. Pri nas je bilo ravno obratno, Makalu nas je povezal, nekatere za vse življenje. Ko smo bili skupaj, smo kovali strašne načrte.

Kaj vse ste načrtovali?
Kotnik: Od tega, kam vse bomo splezali, od deklet, ki jih bomo še osvojili, do načina življenja, ki ga bomo prakticirali, do načrtov, ki jih bomo izpeljali v družini. Seveda se veliko načrtov nazadnje ni uresničilo, vprašanje pa je, kaj bi se zgodilo, če bi ostali skupaj. Preveč časa v hribih lahko prinese marsikaj.

Mislite na nesreče?
Kotnik: Ja, na Makaluju smo imeli veliko srečo, da smo vsi preživeli. Res je sicer, da sta bila Zoran in Marjon ozebla in da je Borisu Erjavcu na čelado priletela skala in je še nekaj časa imel težave, a konec dober, vse dobro. Na koncu vsi smo prišli do baze, tam pa nam je Aleš Kunaver pripravil simbolično torto z našimi imeni in to je nekaj, česar ne bom nikoli pozabil.

Kakšno torto se da narediti v Himalaji?
Kotnik: Improvizirana (smeh, op. p.).

Mislim, iz česa se jo sploh da izdelati? Pekli najbrž niste.
Kotnik: Torta je bila iz piškotov albert in čokolade. V tistem trenutku je bila to zame najboljša torta na svetu.

Govorili ste o nesrečah, ki se dogajajo v visokogorju …
Kotnik: Večina velikih odprav, ki je v tistih časih hodila v Himalajo, se je domov precej redno vračala brez nekaterih članov. Z naše 15-članske republiške odprave na Kavkaz se nas vrnilo samo 11.

Kaj se je zgodilo?
Odlomil se je viseči ledenik. Dva alpinista smo našli takoj, dva pa šele pred dvema letoma.

Med člani odprave na Makalu leta 1975 je bilo tudi nekaj alpinistov iz odprave leta 1972, tudi vi, gospod Ažman, ste bili zraven. Kje je bila glavna razlika med odpravo leta 1972 in leta 1975?
Ažman: Leta 1972 nas je bilo pol manj kot leta 1975. Odpravo je sestavljalo 11 alpinistov in trije znanstveniki, geolog Jurij Kunaver, Maks Wraber, ki je raziskoval floro, in Janez Gregori, ki je preučeval živali. Spomnim se, da smo s seboj imeli celo dve puški, nekako nam ju je uspelo pretihotapiti čez mejo.

V steni smo bili okrog 50 dni, izmozgani smo bili do konca. Vreme je bilo katastrofalno, do vrha pa nam je zmanjkalo le kakih 300 ali 400 metrov. Preprosto ni šlo. No, leta 1975 je bilo vse neprimerno lažje, tudi vzpon sva z Nejcem opravila dokaj elegantno. Kot dva gospoda.

Kotnik: Nama z Vikijem ni šlo vse tako gladko. Močan veter nama je povzročal kar nekaj preglavic in mislim, da naju je zgolj trma pripeljala do vrha. Zanimivo je, zdaj ko brskam po spominu … Spomnim se, da je Viki vso pot hodil pred menoj in ko se je ustavil on, sem se ustavil tudi jaz.

Zakaj?
Ker sem se bal, da se bova, če prideva skupaj, odločila, da se vrneva.

Menda ste imeli tudi precej težav z vidom.
Kotnik: Ja, višinska očala so mi povzročala kar nekaj težav. Veter mi je zanašal sneg za očala in ko sem si brisal oči in očala, sem staknil snežno slepoto, preprosto nisem več dobro videl.

Na poti nazaj sem izgubil še derezo in se s precejšnimi napori vrnil v bazni tabor. V takih primerih ti tudi prijatelj ne more kaj dosti pomagati. Lahko te le spodbuja, vse drugo moraš storiti sam.

Kako se spominjata vrha Makaluja? Ste se fotografirali z jugoslovansko zastavo?
Kotnik: Ne, z Vikijem sva se že takrat opremila s slovensko zastavo, pa čeprav sva bila na jugoslovanski odpravi in čeprav je bila jugoslovanska smer. Očitno sva bila daljnovidna (smeh, op. p.).

Taki dosežki prinašajo tudi številna priznanja. Kako so se spomnili vas?
Kotnik: Za Makalu smo prejeli red zaslug za narod, z zlato zvezdo, ki nam jo je podaril predsednik Tito. In če bi še danes obstajala Jugoslavija, bi imela bonificirano delovno dobo …
Ažman: In ne vem kakšne rente (smeh, op. p.).
Kotnik: Za Makalu smo dobili vsa mogoča priznanja, tudi Bloudkovo nagrado.

Kje vas je sprejel Tito? Ste morali v Beograd?

Kotnik: Ne, v Beograd smo bili povabljeni šele leta 1979, po osvojitvi Everesta. Priznanja za osvojen vrh Makaluja nam je izročil Mitja Ribičič.

Se pa spomnim dne, ko se je Tito na poti na posestvo Brdo pri Kranju ustavil v kranjski vojašnici, kjer sem služil vojaški rok. Zahvalil sem se mu za "ordene", on pa me je pohvalil z besedami "Vrlo dobro, vojniče. Samo tako dalje."* (*Zelo dobro vojak, le tako naprej, op. p.)

Kako je stati na vrhu, na katerem ni stal še nihče?
Ažman: Čutiš veselje, hkrati pa tudi hudo zaskrbljenost, kako se boš vrnil v bazni tabor. Pravo veselje nastopi šele takrat, ko prideš nižje, v bazni tabor, približno tri dni pozneje.
Kotnik: Vseskozi se je treba zavedati, da je ogromno možnosti, da se ti na taki odpravi kaj zgodi.

Vrnimo se k Messnerju. Menda je po neuspešni odpravi na Makalu leta 1972 izrekel nekaj krepkih na račun jugoslovanskih alpinistov.
Ažman: Z Messnerjem smo se leta 1972 srečali na festivalu gorniških filmov v italijanskem Trentu. Messner je takrat izjavil, da je nemogoče, da bi se Slovenci povzpeli tako visoko (čez osem tisoč metrov), češ da mi tega ne zmoremo. No, prihodnje leto se je na Makalu poskusil povzpeti tudi on, a je zlezel komaj do višine 7500 metrov, kar je bilo sicer najvišje v njihovi odpravi, a še zmeraj manj, kot smo splezali mi.
Kotnik: Messner je takrat izjavil, da je južna stena Makaluja, ki smo jo osvojili leta 1975, stena, ki jo bo mogoče preplezati šele leta 2000.
Ažman: Jugoslovani oziroma Slovenci smo bili takrat v špici svetovnega alpinizma in tega se držimo še danes.
Kotnik: Žal smo za vse te uspehe plačali izredno visok davek. Veliko dobrih alpinistov je ostalo v gorah. Treba je vedeti, da Himalaja ni za otroške igrice. Čeprav je na večjih odpravah zagotovljena večja varnost, čeprav smo imeli v taboru zdravnika, povezavo med tabori, je bilo vse skupaj precej tvegano. Ne pa seveda tako, kot je to danes, ko so alpinisti v steni sami. Če na steno nisi pripravljen in si v njej sam, potem je to podobno samomoru. Že tako je ogromno stvari, ki lahko grejo narobe. Lahko te doleti samo en delček ledu pod napačnim kotom, pa je konec, če si sam.

Kdo pravi, da gre za otroške igre?
Kotnik: Izjave nekaterih, izgovorjene v ihti, češ da so pristopi na 8000 metrov neka otroško lahka igra, nikakor ne držijo. Tudi v primeru visokogorskega turizma, ko nekateri plačajo deset tisoč evrov za to, da lahko sodelujejo v taki odpravi. Če niso pripravljeni, je to tako, kot bi šli tja iskat smrt. Veste, v Himalaji ni več romantike.

Je v vaših časih še bila?
Kotnik: Da. Ko smo se vrnili domov, smo se vsi držali za roke (smeh, op. p.).

Alenka Teran Košir

 

Oznake: HIM, ZGO

Komentiraj (1):

Emilija Vraber, torek, 24. februar 2015, ob 11:32

"Odpravo [leta 1972] je sestavljalo 11 alpinistov in trije znanstveniki, geolog Jurij Kunaver, Maks Wraber, ki je raziskoval floro..."

Maks Wraber je umrl 14. maja leta 1972. Odprave se je udeležil njegov sin Tone Wraber, tudi botanik, ki je žal tudi že pokojni.

Emilija Vraber

eXTReMe Tracker