Silvo Baznik: Vreme, da skoraj ne more biti lepše. To so bile prve misli, ko sem ustavil avto na Ljubelju in se pripravil za turnosmučarski pohod.
Na parkirišču ob osmih že lepo število avtomobilov. Nekaj pohodnikov se ob istem času kot jaz pripravlja na pot. Stopim na smuči in pričnem z vzponom po ratrakirani poti ob bivšem smučišču. Kmalu stopim iz gozda na plano in naredim prvi posnetek skoraj golega melišča. Snega ni na pretek a na trasi nekdanjega smučišča prava poslastica. Trd in gladek sneg, skoraj boljše kot na pravem smučišču. S veseljem stopam naprej v družbi nekaj pohodnikov, ki jih zapustim pred kočo v vrtači in se podam na zasneženo pot pod Ljubeljščico. Prav je, da je na tej poti obvestilo o možnosti plazov a jutranje temperature in seveda manjša količina snega nista ravno pogoj za plazenje. Pod Šentanskem plazom se pot obrne proti Zelenici in hitro pridem na zgornjo postajo nekdanje žičnice in s tem nad planinski dom na Zelenici, ki ga božajo prvi sončni žarki.
Prvi smučarji so medtem že odsmučali, drugi se še spuščajo s Triangla, ko stopim mimo koče in nadaljujem navzgor na lepo razgledišče na Zelenici. Oči se za nekaj trenutkov ustavijo na Begunjščici, Srednjem vrhu, Stolu, Vrtači, Na možeh, Trianglu in Plotu. Seveda brez fotografiranja ne gre, nato pa nadaljujem po letni poti malce navzgor in malce navzdol. Ko prečim melišča pod grebenom Na možeh, snega skoraj zmanjka. No, sonce je opravilo svoje in potrebno je pazljivo nadaljevati nekaj metrov, potem pa je že dovolj podlage. Pot zapustim in pričnem vzpon. Dosežem veliki balvan, vreden fotografiranja in mimo njega pod strmino, kjer nataknem srenače, saj sneg še ni odjenjal. Sledi vzpenjanje levo in desno in tako naprej, da dosežem plato in vstopno mesto velike kotanje Suhega ruševja. Pogled na levo in desno kaže bolj klavrno snežno podobo, manjka kakšen meter snega, da bi prekril vse skale in kamenje melišč pod Vrtačo in pod grebenom med Palcem in Na možeh. Kljub temu izberem levo nadaljevanje in stopam po snegu, iz katerega štrli ruševje. Pot me popelje tudi med kamenje, kjer bo pri povratku potrebno sneti smuči ali pa smučati bistveno nižje in se nato malce povzpeti. Tako pridem še z nekaterimi turaši pod Palec in Zelenjak. Odločim se za vzpon v Žleb, od koder nato gledam planince, ki se z derezami vzpenjajo na oba vrhova. Žal s seboj nimam derez in zato se prepustim soncu, okrepčilu in pripravi na smučanje.
Odsmučam do turašev pod Zelenjakom in zaprosim za fotografiranje. Izberem varianto do sedelca pod Palcem, kjer snamem smuči in se še enkrat prepustim sanjarjenju v prelepem dnevu. Zopet na smuči in pričnem s spustom. Odločim za za varianto, po kateri sem prišel in zato za deset metrov snamem smuči, nato nadaljujem s smučanjem. Hitro sem na robu Suhega ruševja. Postanek za fotografiranje in nato navzdol, peljem mimo balvana, kjer se odločim za vrnitev po jutranji poti. Hitro sem na Zelenici, ki je precej oblegana. Ni čudno, saj je vreme idealno. Vzpnem se mimo koče v senco. Sonce je za Begunjščico in nekdanje smučišče ima odlično snežno površino. Z Begunjščice prismučata turaša, ki mi povesta, da je izhod iz plazu na greben bolj kot ne poln kamenja a po plazu gre dobro. Ni kaj, letos manjka nekaj snega za brezskrbno smuko v gorah.
Smučam na Ljubelj. Pod smučmi pravi zvok trdega snega in zavoji so odlični. Tako gre vse do avta, kjer pospravim smučarsko opremo, se preobujem, spijem še nekaj požirkov čaja iz termovke in se odpeljem domov.
Lahko rečem, najboljša tura te zime. Upam, da jih bo še nekaj.