Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ledna doba v Jugoslaviji

03.03.1935

dLib.si


Glej tudi članka o ledenih dobah v prejšnjih številkah


 

nedelja, 3. marec 1935, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1721

Življenje in svet - Ivo Lapajne: V davno minuli dobi orjaške razgibanosti zemeljske skorje so silovite gorotvorne sile dvignile na površje tudi naše Alpe.

Nagubani, v več smeri prelomljeni mogočni skladi širokih gorskih hrbtov naših planin pa še daleč niso nudili današnje slikovite, divjeromantične razporejenosti globoko razjedenih vrhov.

»Tam zemlja je naša zakipela,
zahrepenela, v nebo je hotela,
v višino pognala se kot val,
a v naletu pod zvezdami val je obstal —
tako strmi zdaj sredi višine
okameneli zanos domovine:
bleste se v daljavi razdrti grebeni,
nad njimi, glej zvezde, čuječni plamenu«

Oton Župančič

V nadaljnjih dolgih tisočletjih je priroda v obliki preperevanja in mehanične sile vode nenehoma glodala in raznašala gradivo, dokler se ni ob koncu terciarne dobe predstavilo gorovje soncu z vrezanimi glavnimi in stranskimi dolinami. V prostrano Gorenjsko in Celjsko kotlino so nanesle prednice današnjih rek ogromno gorskega gradiva. In še preden je zajela Evropo dolgotrajna ledna doba, so v jugoslovanskih Alpah, pod slemeni glavnih odrastkov že šumeli gorski potoki v sedanje doline. Nikjer pa še ni bilo veličastnih, belih skalnatih grebenov, zaostrenih in rogljatih apnenčevih vrhov, kakršne je izročila človeštvu ledna doba po svojem umiku iz prej širokih, kraškim planotam podobnih vrhov naših gorovij.

Julijske Alpe so bile prav kakor ostala mogočna gorska pregrada do nekako 1400 m globoko pod večnim, nenehoma zasneženim, debelim kristalnim plaščem. Prostrana snežišča so se v neizmerno dolgi dobi polagoma, a zdržema spreminjala v ogromne ploskve ledenih zrn, ki so zaradi svoje lastne teže in težnosti polzele s širokih gorskih slemen v doline. Naši ledniki so nastopih svojo pot, glodajoč in noseč seboj kamenje, prod in prst, kar vse so odlagali med potjo na svojih robovih ali daleč spredaj ob ustju ledenega jezika. Neutrudno je dolblo ledeno dleto v alpsko pokrajino. Trikrat, ponekod štirikrat so se pognali ledniki po krajšem ali daljšem presledku in umiku znova v doline, dokler se ni po zmagi sonca nad zaledenelo, vklenjeno prirodo prikazalo izpod ledne odeje v nadaljnjih tisočletjih zaraščeno in poseljeno, slikovito današnje lice naše domovine.

Najvidnejše sledove oledenitve Julijskih Alp je zapustil Bohinjski lednik. Pod Radovljico in v njeni okolici, pa v vsem Blejskem kotu je raztresen cel prirodni muzej davno izumrle ledniške sile. Zapovrstjo se menjava tod okrog stopnjevit, terasasti svet z nizom ledniških grobelj. Vsa okolica Bleda, med Gorjami, Radovljico in Jelovico kaže na svojem površju vajenemu očesu, kod vse je prodirala, se ustavljala in umikala čelna stran mogočnega Bohinjskega lednika. In kjer je nekoč na debelo stlačeni led odlagal svoje zemeljsko breme, kjer so v toplejših presledkih žuboreli izpod ledniškega jezika bistri potoki po davno izsušenih dolinah, stoje danes mnoge vasi Blejskega kota.
Odložene groblje je preraslo grmičevje in drevje, iznad košenin ledniških nasipov štrle le tu pa tam vidnejše skale, neme priče, kakršnih je vsa polna Gorenjska nad Radovljico do podnožja Alp.

Bohinjski lednik je zbiral svoje gradivo iz naročja Triglava in sosednje južne, visokogorske skupine. S silovito težo se je spuščal v dolino Bohinja, izklesal dno sedanjega jezera in obrusil strme stene stranskega pogorja. Ogromna množina ledu ni mogla vsa skozi odporno kamenito Sotesko v Blejsko kotlino. Zato se je zaustavljeni lednik v spodnjem Bohinju nagrmadil nad 1000 m na debelo ter rinil preko nižjih ogrankov na Pokljuko, Jelovico, celo v Selško dolino do Sorice. V Blejskem kotu se je Bohinjski, v srednji osi nad 40 km dolgi lednik na široko razlezel. Severno od Bleda je v višini Gorij odrinil lednik Radovne, ki je zbiral svoje gmote iz severno-vzhodnih snežišč Triglava in okolice. Radovna si je zaradi spremenjene svoje smeri morala izvojevati nov odtok v Savo skozi romantični Vintgar, katerega globoka in tesna skalnat a zareza je zgovoren dokaz neutrudne mehanične sile vode.

Na skrajnem severnem čelnem robu, nekako v okolici Vrbe, se je Bohinjski lednik stikal s spodnjim koncem Dolinskega lednika. Vsa vzhodna stran severnega dela Julijskih Alp in doline na desnem bregu Dolinske Save so odvajale led po Dolini nizdol.

Severnozapadna stran Julijskih Alp in predgorje na levem ter desnem bregu Soče je zalagalo z ledom Soški lednik, katerega čelna stran je odložila groblje še pri vasi Selo, južno od Tolmina. Zaledenela je bila tudi slovenska Rezija, iz mogočnega ledniškega oklepa naših Alp pa so kipeli le najvišji vrhunci. Prav kakor v Julijskih Alpah je nastopila in zapustila enake sledove oledenitev v Kamniških ali Savinjskih Alpah. V manjšem obsegu so tudi tu polzeli ledniki z gorskih slemen v doline. Tako je Logarski lednik izdolbel prelepo istoimeno dolino ter odložil kamenito gradivo izpod severne stene Planjave 10 km daleč v dolini.
Slikoviti Jezerski kot je izoblikoval in nasul 11 km dolgi Jezerski lednik, ki je v dveh jezikih nanesel kamenje strmih sten Grintavca, Skute in sosednjih gora daleč v gornjo Kokrsko dolino. V isto dolino je nižje segal 7 km dolgi Suhodolni lednik, izpod Brane pa je izglodal in nasul dolino Kamniške Bistrice do 8 km dolg ledniški jezik. V Proseškem jarku sameva v bližini groblje še danes mogočna, v ledni dobi odkrušena, tja zanešena skala, tako zvana »Žagana peč«.

Cela vrsta manjših lednikov (glej skico) pa se je prav kakor v Julijskih Alpah spuščala v stranskih dolinah nizdol samostojno ali kot stranski dotok ledniških rek. Karavanke imajo na južni strani le skromne sledove oledenitve. V severno pobočje te gorske skupine pa je pritiskal od strani mogočni Dravski lednik. Vsa koroška Slovenija je slikovit izdelek dolge, še okrog Beljaka do 1000 m debele ledne reke, ki je segala do črte Št Vid na Glini—Velikovec—Klopinjska jezera.

Sledove oledenitve imajo tudi višji grebeni južnovzhodne Jugoslavije. Večje ledniške tvorbe pa so nastale le še v Prokletijah. Skoraj vse to gorovje, z izjemo najvišjih vrhov in nižjih planin je bilo pod ledom. V dolino Lima se je spuščal 35 km dolg, do 200 m debel Plavski lednik, na koncu katerega j e nastalo sedanje Plavsko jezero. Iz Durmitorja je segal največji Kolašinski lednik 13 km prav do Tare. Večji ledniki so bili še v dolini Dečanske in Pečke Bistrice. Na višjih vrhuncih so številna mala jezerca ostanki nekdanjih kraških lednikov. Takih ledniških cirkov ali ogradcev je n. pr. polno na Bjelasici, Ljubotenu in Peristeru.
Največji tip kraške oledenitve je bil 15 km dolgi Lukovski lednik v Črni gori, kjer so še danes vidne do 600 m visoke groblje.

In posledice oledenitve?
Najzgovornejša knjiga, polna učinkovitih poglavij je pravemu ljubitelju planin priroda sama . Na vsak korak se odkriva tu davno minula doba, ki je, čeprav z neizprosno ostrostjo in trdovratnostjo, zarezala v površje zemlje danes tako ljubke raznolikosti. Številnim jezerom v dolinah in visoko v naročju gora je izdolblo ledniško dleto sedanje dno, izpod lednikov so privreli na dan izviri rek in čez kamenite pregrade, ki jih led ni mogel razjesti, so zašumeli slapovi. Prostrane ravnine ob znožju gora so napolnile reke s prodom, nad katerim se je v tisočletnem preperevanju nabrala rodovitna prst, žitnica človeštva. Visoko nad rastlinsko mejo, nad široko izdolbljenimi dolinami s strmimi pobočji, kipe zaostreni vrhovi, v katerih naročju so krnice ali okrešlji poslednje zibeli davno izginulega ledu.
In kadar se v poslednjem soncu zablešče goli ali zasneženi apnenčevi grebeni, kadar lega pod temnimi gozdovi v doline in ravnine večerni mrak je izletniku po vsem tem razmišljanju razumljivo, zakaj so Alpe, pa ves nekdaj zaledeneli svet vse leto najpriljubljenejša turistična pokrajina naše zemlje.

Ivo Lapajne
Življenje in svet, 3. marec 1935
 

eXTReMe Tracker