Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Turnosmučarski Dolomiti

  ...02.2015

 

torek, 17. februar 2015, ob 19:29, Boris Strmšek, ogledov: 1691

Za štiri dni smo se odpravili pod Tri Cine in preizkušali sneg nad Misurino. Spoznali smo znamenite dolomitske vrhove v zimski preobleki in našli še veliko možnosti za naprej ...

Dobili smo ugoden aranžma, zbrala se je ekipa in odpravili smo se v Dolomite. V Auronzu pod Tremi Cinami smo se namestili v simpatičnem družinskem hotelčku (Hotel Cacciatori), nato pa se zapodili še dalje v Misurino (1700 m), od koder se v poletnem času zapeljemo (ali gremo peš) pod Tri Cine. Seveda je to možno tudi pozimi. In prav to smo storili. Cesta je sicer zaprta oziroma niti ni splužena, odprta in vozna je le do planine oziroma turistične kmetije Malga Rin Bianco, pa še tisto je uradno čez dan zaprto med 8.00 in 16.30 zaradi smučarjev, krpljarjev, sankačev in ostalih zimskih navdušencev, ki se gibljejo po teh koncih. Pri hotelu oziroma »chaletu« Lago Antorno nad Misurino smo torej parkirali in stopili na smuči. Najprej po sankaški progi, namenjeni predvsem motornim sanem, s katerimi vozijo turiste po okoliških hribih, nato pa smo raje zavili na pobočja pod Cadini, markantnimi skalnimi konicami, kjer je poleti tudi precej možnosti za plezanje. Seveda smo v gozdu naleteli na precej spremenljive razmere in tudi nekoliko več snega, kot ga je bilo nižje ob cesti, zato je bil vzpon z občasnimi spusti dokaj pester. Ko smo nato prečili čez vse možne robove, smo prišli spet do ceste, ki vodi do koče Auronzo (2350 m) pod Tremi Cinami.

Cesta je bila sicer zasnežena (in lepo zvožena), koča pa je pozimi zaprta. Možno je prespati v zimski sobi, ki sicer ne deluje prav prijetno, je pa vseeno solidna možnost, če imate kakšne plezalne ali bolj pustolovske namene. Pri koči smo posedeli, se naužili razgledov vremenu brez oblačka, nato pa smo se nekateri povzpeli še okoli 100 višinskih metrov pod Zahodno Cino oziroma desno proti Sasso Dilandro. Sledil je dolg spust nazaj proti Misurini, imeli pa smo že cilje za prihodnje dni, saj so se kar sami ponujali.

Naslednji dan se je zgodba ponovila, le cilj je bil drug. Tokrat smo od Lago Antorno hitro zavili levo in se napotili na goro Monte Piana – 2324 m, katere širok in raven vrh spominja na nekakšno planoto. Do koče pod vrhom sicer vodi cesta, ki ni plužena. Je pa seveda lepo zvožena, saj tudi tukaj z motornimi sanmi občasno pripeljejo kakšnega turista navzgor. In hkrati je odlična za smučanje. Koča pod vrhom je pozimi zaprta, menda pa jo odprejo ob vikendih, saj je priljubljen cilj turnih smučarjev in pohodnikov. Do vrha je od tam še kakšnih 15 minut. Sicer pa je gora muzej na prostem, saj je v 1. svetovni vojni predstavljala izredno pomemben položaj za obe strani. Tako je avstrijska vojska zasedla severni del vrha, italijanska pa južni del vrha. Le predstavljate si lahko, kako pestro je bilo tukaj. Vsekakor je bilo žrtev veliko, na srečo pa so tisti časi že daleč za nami. Nas so tokrat predvsem pozdravljali razgledi na Cine, Monte Cristallo (3221 m), Sorapiss (3205 m) in druge skupine vrhov daleč naokoli.

Smučanje navzdol je bilo enkratno, obenem pa smo se z razglednega vrha že ozirali proti skupini vrhov Cadini di Misurina. In res, naslednji dan nas je pot vodila prav tja. Štirje smo se zapodili navzgor proti koči Fonda Savio – 2367 m ter nato desno od nje do škrbine oziroma sedelca Forcella del Diavolo – 2380 m pod Torre Diavolo. Zadnji del je bil že kar strm in treba je bilo tudi nekaj truda, da se je zarezala smučina. Sneg je bil dokaj zbit, vendar še dovolj mehak, da se je obetalo odlično smučanje. Tako je tudi bilo.

Čeprav nismo prerili dosti celca ali po štajersko pršiča, pa je bil spust odličen, še posebej, ker so razgledi povsod enkratni. Dve članici ekipe sta se ta dan povzpeli do Rifugio Col de Varda - 2106 m  in se nato tudi pošteno nasmučali po tamkajšnjem smučišču. Navzgor vodi sedežnica in hkrati je ob smučiščih urejena pot za turne smučarje ter pohodnike, proge so odlične in je kar nekaj različnih, gužve pa nobene. Po dveh dneh kičastega vremena brez oblakov se je tokrat pojavilo nekaj oblačnosti, ki pa je komaj popoldan prekrila sonce. A od napovedanega rumenega alarma zaradi sneženja ni bilo nič. Tudi v Italiji vremenarji pretiravajo, mi pa jim na srečo nismo verjeli. Naslednji dan naj bi nas čakal celo oranžni alarm. Izkoristili smo ga tako, da sta dva opravila še en vzpon in spust v Cadinih, bila sta na Forcella della Neve (2471 m) in se tokrat nasmučala tudi celca, ostali pa smo se naganjali proti Col de Varda na desni strani Cadinov oziroma takoj nad Misurino. Rahlo sneženje in nekoliko slabša vidljivost je bila pa še vseeno daleč od oranžnega alarma. Po štirih dneh smo sklenili, da zagotovo še kdaj pridemo v ta konec, mogoče že marca. Vsekakor je ob turnih smukih, ki so nekateri že dokaj resni, tudi precej možnosti za alpinistične spuste, vendar zaenkrat razmere še niso najprimernejše, pa še kakšen sneg mora pasti, da bodo idealne. Sicer pa razmeram in tudi vremenu lahko sledite na spletu, le vremenske napovedi še preverite nekoliko naokoli in obenem poglejte kakšno tamkajšnjo spletno kamero z vsak slučaj.

Besedilo in fotografije: Boris Strmšek 

eXTReMe Tracker