Železar - Marko Butinar: Zjutraj, ko sva se vzpenjala po kamnitem jeziku proti grebenu, je spet sijalo sonce.
Gore so žarele in sneg je vodenel na razgretih skalah. Z grebena sva po poledenelem strmem žlebu dosegla zahodni vrh. Strmim pragovom sva se umikala v južno steno in po zasneženih skalah dosegla ledenik, zasnežen in z velikimi snežnimi strehami okrašen greben. Malo pred 10. uro sva bila na 1001 m visokem neimenovanem vrhu. Z vrha sva z derezami sestopila po vzhodnem grebenu na sedlo, se dvignila po močno razčlenjenem skalnatem svetu na planoto pod vrhom, prečila severni greben in kmalu sva bila na 1230 m visokem vrhu.
Na skalnatem pomolu naju je presenetil možic, toda na njem ni bilo nič napisanega. Posedla sva na razgrete skale in uživala v nepozabnem pogledu. Koder nama je segel pogled proti severu, sami vrhovi gora, proti zahodu pa morje, ki izginja v daljavo. Spet sva na sedlu, kjer sva si skuhala »Zdravko«, preoblekla nogavice in jih sušila na soncu. Odložila sva nahrbtnike in se začela vzpenjati v strmino. Po zasneženi vesini sva se povzpela na 1184 m visoki Finstervaider. Zaradi vetra pa se brž vrneva k nahrbtnikom. Prečkala sva pobočje gore, dosegla spet sedlo in se po grebenu povzpela na koto 1180 m. Veter se je polegel in sonce je prav prijetno toplo. Res, tu na severu sije sonce kar naprej, toda izkušnje so nas izučile, da smo ostali pri naših starih navadah, da »čez dan« hodimo in »ponoči« spimo. Proti večeru se v močni pripeki spuščava po razčlenjenem zahodnem razu proti ledeniku. V dnu pod granitno steno najdeva prijeten prostor za bivakiranje. Prav nasproti se iz ledenikov dviga v nebo lep vrh Kilian, najin cilj za jutri. Pripraviva ležišče, pogrneva bivakovo vrečo, zlezeva v puhasta oblačila in ko skuhava kosmiče, naju kmalu zmanjka.
Zbudijo naju snežinke . Zbegana gledava v nebo, oblake in sneg, ki se počasi, toda vztrajno vsipa iz njih. Okrog naju je megla ter pusta in brezoblična pokrajina. Do štirih zjutraj še dremljeva pod vrečo, potem si skuhava zajtrk. Ob pol sedmih še vedno sneži. Navezana gaziva navzdol proti ledeniku. Sneg je južen in vlaga nama krepko sili v čevlje. Preden pregaziva ledenik, naju že spet zagrnejo megle. To je bil konec najine poti proti vrhovom. Po dobri uri sva prispela do bivaka prejšnje noči. Posediva nekaj časa, ker pa se vreme vztrajno slabša, se odločiva za vrnitev. Uro hoda pred šotori sva naletela še na zadnjo večjo oviro, širok, skraja plitek potok, poln snega in vode, ki teče s pobočij v Tinavre fjord. Na najožjem koncu je Janez zabredel vanj. Kmalu se mu je udrlo do kolen, po nekaj korakih pa do prsi. S težavo se je prebil na drugo stran na skale. Sam tudi nisem našel boljše poti, zato hitiva, saj bajta in šotori niso več daleč. Tu je zdaj čas najhujše odjuge. Tinavre fjord je že skoraj prazen, le pod seraki je še pokrit s plavajočim ledom. Sneg je komaj v dveh dneh pobralo neverjetno hitro. Pomlad je v teh krajih res kratka, toda kadar pride, je še veličastnejša. Nekaj drobnih cvetk cveti tam, kjer je pred nedavnim še ležal sneg.
Koliba je zapuščena in prazna. Prijatelji se še niso vrnili z vrhov. Slekla sva premočena oblačila in oblekla suho perilo. Plamen je zapresketal v štedilniku in kmalu je bilo prijetno toplo, šele sedaj sva spoznala, kaj pomeni za nas ta skromna koliba, štedilnik v njej in naplavljena hlodovina ob obali. Težko si predstavljava, pa tudi ne razmišljava o tem, kaj bi pomenila taka kopel, ki je daleč stran od šotorov, v notranjosti otočja. Prav prijetno je tu. Skozi okno gledava na Cross fjord, na razpenjeno morje in pozibavajoč e se plošče na njem. Nizko nad morjem pa se pode jate ptic, ki obupno kriče in menda nikoli ne utihnejo. Povzpela sva se v šotor in zaspala. Zbudila sta naju Tonač in Brane, ki sta se prav tako mokra vrnila. Malo pred njima sta se vrnila z grebena tudi Mike in Uroš, ki sta zadnji del poti prehodila ob obali, kjer je potokov in vode največ .
Marko Butinar
Železar, 13. februar 1965