Slovenec: Jako važen činitelj sigurnega in manj nevarnega smuka je poraba telesnih moči, ki se med smukom običajno podcenjujejo.
Vsakemu turnemu smučarju je gotovo znano, na kako nizko stopnjo padejo tehnika, sigurnost ter obvladanje, kadar telesne moči pojeste. Celo tako daleč pride, da po težjem padcu sploh nismo v stanu sami sebe izmotati iz snežnega objema.
Že takoj pri prvih korakih vzpona moramo pričeti s štednjo svojih telesnih moči. Značilno za vsakega začetnika in neizkušenega smučarja je, da se nepremišljeno zažene v hrib in se često še pred vrhom zmučen ustavi. Varčevanje z močmi pri vzponu zavisi v glavnem od načina ključev, v katerih izpeljemo vzpon, ter od časa, ki ga za to porabimo. Tudi izvežbanim smučarjem se mnogokrat ne posreči ključev tako izpeljati, da se ne bi utrudili. Dobra smučina mora biti s terenom vzraščena ter mora na višini izdatno pridobivati. Smučar naj se možnosti izogiblje ostrih, strmih zavojev. Napetost smučine ne sme biti prestrma, da nam smuči ne drse nazaj, dovoljevati nam pa mora na krajših progah tudi pospešenje koraka. Smuška literatura ne posveča tej panogi krmarjenja dovolj prozornosti in tudi v smuških tečajih se dostikrat ne polaga dovolj pažnje na ta del smučarskega športa. Znanstveno dokazano je, da se za časa vzpona doseže mirno in enakomerno delovanje srca samo z zmernim in počasnim obremenjenjem.
Poleg glavnih pogojev — pravilno speljane smučine ter pravilno odmerjenega časa — je važen še počitek. Počitek ne sme vplivati nesporno na boljše smučarje, ampak se morajo ti prilagoditi potrebi slabejših. Bolje je delj časa počivati kot premalo! Jako neugodno vpliva tudi prepozno odrejen počitek na one smučarje, ki pred nastopom ture niso dovolj zajtrkovali.
Pravilna izbira prostora za počitek je jako važna, kajti od nje zavisi, da se res dovolj odpočijemo ter naberemo novih moči. Prostor za počitek naj bo po možnosti solnčen, v zatišju, z ugodnimi prilikami za sedenje ter toliko prostoren, da se more otrpnjenje posameznih udov, ki sledijo vedno ponavljajočih se gibih pri hoji navzgor, pregnati s korakanjem sem ter tja (brez smučk).
Tudi lepa okolica poživlja dušo smučarja.
Tudi gotovim tehničnim neprilikam opreme je treba posvetiti dovolj pažnje. Tu naj omenim v prvi vrsti motnje pri lepljenju kož na drsne plasti smuči, nabiranje pomrznjenih snežnih kep med kožo in smučko, pomrznjenje snega zaradi nepravilnega mazanja za vzpon, male pomanjkljivosti pri vezavah, palicah itd.
Velike važnosti je dalje, kako smo oblečeni pri vzponih. Telo trpi, ako je preveč, kakor tudi tedaj, če je prelahko oblečeno. Še večjo pažnjo pa polagajmo na pravilno, izdatno in globoko dihanje ter na delovanje srca. Pomisleki proti krepkemu dihanju skozi odprta usta so že davno ovrženi. Vsakemu smučarju so znane preobremenitve srca, katerih posledice so često nedogledne. Na to naj se polaga največja pažnja. V tem pogledu so velike važnosti malenkosti, ki se pojavljajo pri hoji navzgor v ključih. Tako na pr. obremenjuje delovanje srca težavno obračanje iz ene smeri v drugo, odpomore pa temu samo sekundo trajajoč odmor z nekoliko globokimi vzdihi, in srce se povrne v normalno delovanje.
Smuk je višek smuško-sportnega užitka tvori pa obenem tudi velik moment nevarnosti v slučaju padca vsled velike brzine, ki jo pri tem dosežemo. Vzrok pogostim nesrečam pri smučanju v planinah je vedno nepremišljen in predrzno zasnovan smuk. Težko je ugotoviti pravi vzrok nesreče. Iz izkustev pa vemo, da so pogostoma vzroki nesreč utrujenost, pomanjkljivo znanje smuške tehnike, nepravilno izrahljanje terenov — torej v splošnem dejstva, ki se vsekakor dajo obiti.
Pri upoštevanju zgoraj navedenih momentov se število nesreč skrči lahko na minimum. Ni pa mogoče preprečiti takih nezgod, ki so pri vsakem športu neizbežne in proti katerim je športnik brez moči. Priprave za vsak smuk, in naj si bo še tako nedolžen, je treba do najmanjših potankosti točno in vestno izvršiti. Posebna pažnja naj se posveti dresu (da-li so vsi žepi, rokavi, event. zadrge dobro zaprte, kajti silno neprijeten je občutek, ako se pri morebitnem padcu nabere sneg za pasom, v žepih itd.).
Samo po sebi umljivo je, da morajo biti smuči, čevlji in vezi istotako oprtnik, dobro zadrgnjeni in pritrjeni, dobro je tudi, da je slednji privezan okoli telesa, kajti često se dogaja, da nam zleze neprivezan oprtnik pri ostrem liku, smuku, vstran ali čez glavo, ter nam tako onemogoči točno izvajanje posameznih likov.
Jako neumestno ter sila nevarno je med smukom nositi snežna ali druga očala. Redkokdaj pripomorejo snežna očala k boljši vidljivosti terena — nevarnost v slučaju padca pa samo povečajo.
Smeri in časovne intervale med posameznimi smučarji je dobro, posebno pri velikih družbah, predhodno določiti, da se tako prepreči event. prehitevanje in medsebojno trčenje. Dobro je, da se dogovori, kateri liki se bodo izvajali in na katerih mestih. Tudi mesta počitkov je treba določiti. Smuk namreč postane po takem dogovoru čisto drugačen, mnogo bolj interesanten, ki se nehote razvije v majhno tekmovanje cele družbe. V veliko olajšavo, zlasti slabšim smučarjem je, da sledijo svojim izvežbanejšim tovarišem v njih smučini. Tega premožnega sredstva se vse premalo poslužujejo.
Počitek ni samo pri vzponu važen, ampak tudi pri dolgih smukih, vsekakor je večji užitek, tako v športnem pogledu kakor v občudovanju naravnih krasot, če razdelimo smuk v krajše proge, povezane z nepredolgimi odmori, namesto da celo progo povezano z neštetimi pikami v enem samem smuku preletimo.
Padec sam ne utrudi človeka tako, kot trudapolno, često težko izmotavanje iz pršiča ali mokrega snega. V gotovih vrstah snega se nam često pripeti, da brez tuje pomoči sploh ne moremo vstati. Počasno odmetavanje snega, odpetje smučk ter dobra opora na palicah pomaga v takem slučaju do uspeha.
Pametna izbira, likov napravi često smuk zelo zanimiv, poln užitkov in čarov. Daljši smuki so utrudljivi in to vsled krčevite drže, ki jo zavzamemo pri smukih. Pa naj si bo težak ali lahak, sportni užitek pri takem smuku ni tako popoln, kot pri izvajanju krajših likov in pogostnega menjavanja smeri. Mnogo naših smučarjev in smučark sploh ne pomisli na konec ostrega, strmega in hitrega smuka. Posledica take nepremišljenosti je vedno težak padec, ki konča nemalokrat z lomom smučk in z zvinjenjem kakega uda. Velika večina naših smučarjev ni v stanu iz velikih brzin izvajati zavirajoče like. Kdor torej tega ni zmožen, se ne sme nepremišljeno spustiti v smuk. Tak smučar si mora za vsak smuk izbrati primerno smer, pri kateri se brzina sama počasi zmanjšuje in ki na koncu dopušča izvedbo lika, ki ga dotični vsaj prilično obvlada. V to svrho so nam skoraj povsod na razpolago širne planjave, samo da jih ne znamo ali namenoma nočemo izrabljati.
E. Z.
Slovenec, 17. februar 1935