Delo, Sobotna priloga: Česen, Grošelj, Lotse in KOTG
Padla je še zadnja na videz trdna in neomajna trdnjava na področju športa: kot vse kaže, se slovenski vrhunski alpinizem ne bo pobral izpod vsaj poldrugega desetletja kopičenih in skrivanih zamer, nesporazumov in krivic, dokler ne bo počiščena nesnaga, ki se je ta leta nabirala pod lepo pogrnjeno preprogo slovenskega alpinističnega odpravarstva.
Kepica snega, ki jo je proti koncu letošnjega marca na javni televizijski oddaji ob žrebanju Podarim - dobim sprožil alpinist Tomo Česen, se je na strmem pobočju začela valiti in debeliti mnogo hitreje, kot je kdorkoli pričakoval, in iz nje je že doslej nastal širok plaz, ki grozi, da bo pobral debelo plast snežne alpinistične beline in odnesel kakšnega plezalca, ki je bil doslej trdno prepričan, da je v zanesljivi navezi in da je z vseh strani dobro varovan.
Plaz se je sprožil, ko je vrhunski slovenski plezalec Tomo Česen, solist in nasprotnik velikih alpinističnih odprav, na omenjeni oddaji prav z izbranimi besedami povedal, da prihodnost svetovnega vrhunskega alpinizma ni hoja po najlažjih in že velikokrat prehojenih poteh in smereh na vrhove osemtisočakov, ampak zdaj v svetovnem alpinizmu kaj veljajo le pravi plezalni vzponi po še nepreplezanih stenah, pa najsi bodo v pobočjih osemtisočmetrskih gora ali v celo dva tisoč metrov nižjih gorah Himalaje, Patagonije, Andov ali pakistanskih hribov. S tem je povedal, da nabiranje osemtisočakov ni take pomembna slovenska alpinistična akcija, da bi morala dobiti podporo neštetih slovenskih malih mecenov, ki kupijo kartico Podarim - dobim, da bi s tem pomagali vrhunskim slovenskim športnikom.
Sporočilo je bilo dovolj jasno in je nedvoumno letelo na Vikija Grošlja, pred desetletjem zanesljivo vrhunskega slovenskega alpinista, ki si je na odpravah v Himalajo nabral že nekaj vrhov osemtisočmetrskih gora in je sklenil poskusiti nekaj, kar je doslej uspelo na vsem svetu le dvema človekoma: le Južnotirolec Reinhold Messner in Poljak Jerzy Kukuczka sta doslej priplezala na vrhove vseh 14 osemtisočakov, kolikor jih je na našem planetu. Zadnja leta se je Grošelj pridružil našim osrednjim himalajskim odpravam, katerih člani so posebno zadnja leta imeli svoje cilje, Grošelj pa je nabiral svoje vrhove in jih je doslej nabral že devet.
Splezati na najvišjo točko kateregakoli osemtisočaka je seveda velik podvig, pa naj bi se ga plezalec lotil po katerižekoli smeri. Viki Grošelj, ki je moral posebno ob vrnitvah z uspelih odprav pogosto odgovarjati na vprašanje, ali bo zelo razočaran, če mu ne bo uspelo uresničiti njegove akcije »8000 plus« je vedno odgovarjal: ne, nikakor, kajti če bi to svojo akcijo končal ta trenutek, bi že veliko dosegel, nekateri poskušajo v svoji plezalski karieri priplezati vsaj na eno take visoko goro, pa marsikomu niti to ne uspe. Vsaka hoja in plezanje na tako visoko gore sta uspeh in veliko doživetje.
Viki Grošelj se je že lahko čutil prizadet ob taki javni izjavi pred številnim slovenskim TV občinstvom. Prav pa očitno ni bilo niti načelniku komisije za odprave v tuja gorstva (KOTG) pri Planinski zvezi Slovenije Tonetu Škarji, ki je zadnja leta v dobršni meri kroji usodo slovenskega alpinističnega odpravarstva. Že naslednji dan je Tomo Česen po telefaksu dobil domov Škarjevo reakcijo o »izpadu na televiziji«, kot je bilo zapisano.
Vendar bi tudi to ostalo dokaj skrito: Česnova TV izjava bi šla večini poslušalcev skozi ene uho noter in skozi drugo ven in bi tako pozabili nanjo, javnost pa spet ne bi nič vedela o slovenskem alpinističnem zakulisju, ki ni tako deviško in viteško, kot bi nekateri (posebno starejši) plezalci radi prikazovali. Toda le nekaj dni pozneje je v pisarno Planinske zveze Slovenije v Ljubljani alpinist Grošelj prinesel poldrugo tipkano stran dolgo pismo, ki je bilo prvotno namenjeno za odprto pismo slovenski javnosti, potem pa si je Grošelj premislil in ga namenil samo predsedstvu Planinske zveze Slovenije (PZS) ter ga izroči tajniku Zveze.
Dan pozneje se je to pismo, razmnoženo in z dvema stavkoma spremnega besedila, znašlo na delovnih mizah nekaterih novinarjev »Gotovo vas bo zanimalo pismo,« se glasita ta dva stavka, »ki ga je Viki Grošelj poslal Planinski zvezi. V njem razkriva, s kakšno prevaro je Tomo Česen pred svetom dokazoval svoj vzpon na Lotse.«
V pismu, ki ga je letošnjega 29. marca Grošelj prinesel v pisarno PZS, piše, da se je Tomo Česen kmalu po svojem slovitem plezanju prek Južne stene na vrh osemtisočaka Lotseja oglasil pri Grošljevih doma, prosil naposodo nekaj diapozitivov s te gore, češ da jih bo potreboval za svoje sponzorje v Italiji v resnici pa sta bili dve Grošljevi sliki objavljeni in podpisani s Česnovim priimkom v reportaži o Česnovem plezanju na gore v francoski reviji Vertical.
Tako je bil Tomo Česen konec letošnjega marca prisiljen že tretjič plezati na to goro Lotse.
Prvič je splezal nanjo zadnje aprilske dni let 1990, kar je bila svetovna senzacija: česar niso zmogle velike in močne alpinistične odprave, ki so tedne dolgo naskakovale znamenito Južno steno Lotseja, dva kilometra navpično postavljenega kamenja, delno zasutega s snegom in zalitega z ledom, ki sega do višine več kot 8500 metrov, je zmogel en sam človek v komaj nekaj dneh. Na nevarno pot se je odpravil s posebno filozofijo: že če plezata v tako težavni steni dva plezalca, ki varujeta drug drugega, potrebujeta za plezanje dvakrat toliko časa kot en sam, pa tudi dvakrat toliko hrane in pijače in dvakrat večja je možnost, da se bo v času plezanja vreme spremenilo na slabše in jima zaprlo pot; če pa je eden sam plezalec tako prepričan vase, tako dobro pripravljen in tako močan, da upa v tako steno, ki jo je sloviti Reinhold Messner označil za »alpinistični problem prihodnjega tisočletja« in se je na čelu svoje odprave v njej tudi obrnil, ima velike možnosti, da mu podvig uspe.
Tomu Česnu je uspel. Toda ko se je vrnil v dolino, v nepalsko prestolnico Katmandu in dal razviti filme, ki jih je poslikal na njem in na vrhu, je ugotovil, da je iz te nove smeri komajda kaj uporabnega in da dobesedno nima čisto nobenega materialnega dokaza, da je v resnici po tej smeri priplezal na vrh. Šel je k svoji stari znanki Elizabeth Hawley, priletni Angležinji, ki je že več desetletij v Katmanduju skrbna kronistka vseh alpinističnih dogajanj v tem delu Himalaje in ji razložil svojo nesrečo s svoje poti, vse nenavadnosti, ki jih je opazil v steni in vsakršno malenkost, ki mu je padla v oči na vrhu gore, vse to pa je gospa Hawley skrbno zabeležila in shranila v svoje arhive.
Ko so malone vse največje svetovne alpinistične in planinske revije še vedno pisale o solističnem plezanju Toma Česna v južni steni Lotseja in ga označevale za verjetno mejnik v svetovnem alpinizmu, je kot strela z jasnega udarila v francoski alpinistični reviji Vertical reportaža z naslovno fotografijo prečrtane južne stene Lotseja: ne, Tomo Česen ni mogel plezati te smeri v tej steni; če bi jo, bi takšen plezalec že prinesel kakšne dokaze za svoj podvig.
Tako so, kot piše v tej reportaži, o Česnovem uspehu podvomili že člani močne ruske alpinistične odprave, katere dva člana sta istega leta 1990, vendar pol leta pozneje, prek iste stene priplezala na vrh Lotseja, po vrnitvi v Katmandu pripravila tiskovno konferenco in brez ovinkov povedala, da sta bila prva, ki sta prišla prek stene. Na konferenci je bil tudi znani francoski alpinist Pierre Beghin, ki je imel skupaj z rojakom Christophom Profitom enako znamenitim alpinistom, namen ta sam preplezati to steno, pa so jima sovjetski alpinisti ponujali 20.000 dolarjev, če se je ne lotila, kot je bilo zapisano v francoski reviji Montagnes Magazine; ali bi kaj pomenil vzpon velikanske, 25-članske sovjetske skupine, če bi steno skoraj ob istem času preplezala dva alpinista brez vsakršne podpore spremljevalne ekipe, pa še brez uporabe dodatnega kisika iz bomb, ki so ga Rusi dihali, Francoza pa ga zagotovo ne bi (kot ga ni niti Tomo Česen) ta Beghin je na tiskovni konferenci v Katmanduju Sovjetoma ugovarjal, da nista bila po tej steni prva na vrhu, pa sta oba kar naravnost odgovorila, da naš alpinist sploh ni prišel na vrh.
To trditev je potem objavil znani francoski športni časopis L'Equipe, nekdanji vrhunski alpinist Ivano Ghrirardini pa je z obema rokama pograbil novico: ko so v elitnem frankom alpinističnem klubu razpravljali o sprejemu Toma Česna med člane, je temu nasprotoval; s sprejemom naj bi še počakali, dokler naš alpinist ne bi preskrbel zanesljivih dokazov o svojem plezanju na Lotse.
Alpinistični svet se je razdelil na Česnove zagovornike in nasprotnike, časniki so objavljali dolge zgodbe o tem, kaj bi morali vrhunski alpinisti kot dokaz za svoje vzpone prinesti z gore - ali pa mnenja romantičnih gornikov, ki še vedno verjamejo gorniku na besedo in torej za svojo trditev o opravljenem vzponu ne potrebuje nikakršnega materialnega dokaza. Oglasil se je tudi Tomo Česen, ki je ponovil svojo zgodbo - in zadeva je potihnila, o Česnovem vzponu ni skoraj nihče več dvomil, naš alpinist pa je izjavil, da ga niti najmanj ne zanima članstvo v kakšnem - pa naj bi bil še tako eliten - alpinističnem klubu.
Tako je pri nas do konca letošnjega marca vsak od aktivnih alpinistov spet plezal po svoje, hodil na odprave, če so ga kolegi ali vodstvo Komisije za odprave v tuje gorstva (KOTG) vzeli s seboj ali če je nabral pri svojih sponzorjih dovolj denarja, da je na pot šel neodvisno od te organizacije. Medtem se je sredi lanskega novembra iz Himalaje vrnila skupina naših alpinistov, od katerih so bili vsaj nekateri mlajši nad odpravo na osemtisočak Anapurno karseda razočarani. Kmalu po vrnitvi se je v Planinskem vestniku, osrednji slovenski planinski reviji s skoraj stoletnim, stažem izhajanja, razvnela ostra polemika: najprej je bilo v poročilu z odprave samo ugotovljeno, da je pet ali šest mladih alpinistov, članov odprave, samovoljno odšlo pred koncem odprave iz baznega tabora, ker da po nadaljnjih prizadevanjih na gori ne vidijo več nobenega smisla, potem je Viki Grošelj napisal, da je nadvse razočaran nad takšno neizčrpno energijo mladih kolegov, ki so se skoraj brez slovesa pobrali izpod gore, ko je pokazala zobe, nato pa je mladi plezalec Miha Kajzelj odkrito napisal nekaj, česar nobena generacija povojnih plezalcev ne bi, ker se preprosto ni hotela in upala zameriti pa še sedem njegovih kolegov je podpisalo, da se s takšnimi pogledi v celoti strinjajo: mladi, piše Kajzelj, so bili na odpravi zavedeni, vodstvo odprave ni dobro pripravilo, vrhunski alpinisti bi morali soodločati pri izbiranju ciljev v Himalaji, osvajanje osemtisočakov po normalnih smereh v svetovnem merilu ni več ekstremen dosežek, akcija »8000 plus« v programu vrhunskega alpinizma pomeni zavajanje slovenske javnosti.
To je bilo za slovenske razmere v alpinizmu nekaj nezaslišanega, to je bila prava revolucija. Česa takega si ne bi drznila storiti nobena povojna alpinistična generacija: kdorkoli bi od začetkov slovenskih odprav v tujino javno (ali pa tudi po hodnikih) govoril kaj takega, kdor se ni popolnoma strinjal z organizacijo in vodstvom KOTG, kdor se ni v celoti podrejal skupnim ciljem, kdor bi se zameril vodstvu KOTG, se je lahko poslovil od naslednjih odprav. Zato so fantje pridno plezali v domačih in evropskih stenah in se prijavljali na razpisane odprave v Himalajo. Do revolucije v takem sistemu vodenja ni moglo priti.
Predsednik Planinske zveze Slovenije Andrej Brvar nam je ob sedanjem sporu med alpinisti povedal, da je polemika med alpinisti razkrila naslednja vprašanja:
• Afero z diapozitivi Česnovega vzpona na Lotse, ki bo verjetno še odmevala predvsem v mednarodnih krogih. Planinska zveza je ravnala, ko je dobila sporočilo, kot ji velevata vest in statut: ustanovila je komisijo, ki naj razišče resnico in okoliščine ter posledice očitanega dejanja.
• Kaj je vrhunsko v alpinizmu in kakšen program naj ima slovenski alpinizem? Tu velja pritrditi zahtevam vrhunskih alpinistov, da naj postavljajo cilje predvsem tisti, ki so trenutno v vrhu. Obenem pa tudi velja, da je mlada generacija vsaj dezorientirana, kajti Lotse bo težko preseči. Ta diskusija je bila potrebna, ker smo bili še pred leti sposobni organizirati samo eno ekspedicijo. Sedaj ko je teh podvigov v slovenskem prostoru blizu dvajset na leto, je treba tudi zaradi sponzorjev in javnosti kvalitetno razločevati med njimi.
• Vedno več vprašanj vsaj med planinsko javnostjo je namenjenih akterjem: ali je bilo potrebno vse to začeti v javnosti! Očitno da, ker so dosežki v slovenskem alpinizmu že leta pred njihovo organizacijsko zmožnostjo in sposobnostjo. Zato je eno od pomembnih opozoril teh polemik, da mora alpinizem v organizacijskem pogledu preplezati vsaj kakšno steno 6. stopnje. To pomeni ustvariti delitev dela med voditelji in športniki ter postavili pravila igre, ki jih bodo oboji spoštovali. Ta hip teh pravil ni, zato so večkrat kratko potegnili tisti, ki so bili bolj tiho, premalo osebno prodorni in vztrajni.
Sicer pa so bile revolucije v slovenskih planinskih vrstah nasploh zelo redke. Za prvo lahko imamo - prav tako kot zdaj - spor med (po miselnosti) starejšo in mlajšo generacijo leta 1931: starejši planinci - člani Slovenskega planinskega društva (SPD) so večidel gradili planinske koče in nadelovali planinska pota ter prirejali planinske izlete in plese, mlajši, zbrani v Turistovskem klubu Skala, so že leta 1921 (ali pa še kakšno leto prej) začeli gojiti tudi »zimsko turistiko«, hojo po hribih v vseh letnih časih, jamarstvo in predvsem alpinizem, čemur je (starejše) vodstvo SPD posvečalo razmerama malo (ali pa nič) pozornosti. Nekajkrat so mladi poskušali prodreti s svojimi zamislimi v vodstvo organizacije, uspelo jim je šele na občnem zboru leta 1931, ko so skrbno pripravljeni vrgli starega predsednika SPD in izvolili novega, svojega, dr. Josipa Pretnarja.
Druga »revolucija« je grozila, da bo planinska organizacija ostala brez gorskih reševalcev: po hudi nesreči ilirskobistriških alpinistov v Špiku maja 1952. leta so jeseniški reševalci zagrozili, da bodo izstopili iz organizacije, to bi tudi storili, pa je PZS postavila na čelo Gorske reševalne službe dr. Miho Potočnika, ki je diplomatsko ter s svojim političnim in planinskih vplivom zadevo uredil in reorganiziral to službo.
Vendar se je nekako takrat (ali pa celo že nekoliko prej) v slovenski planinski organizaciji začelo marsikaj pometati pod preprogo: takratni predsednik PZS Fedor Košir je v poročilu o tej »gorskoreševalni aferi« v Planinskem vestniku napisal: »Slovenski poročevalec je 9. maja 1952 priobčil poročilo centrale GRS o nesreči.
V tem poročilu je bilo v mojem nasvetu opuščeno poročanje o reševanju, ko sta reševalca ... in ... z Jesenic zaradi nujne potrebe in okoliščin prerezala vrv, ki je vezala še živečega z že umrlima tovarišema, da sta potem zdrknila v prepad.«
V stoletni zgodovini slovenskega planinstva imamo torej komaj tretjo afero ali revolucijo, ki se je zdaj začela razpletati: potem ko je Viki Grošelj obtožil svojega kolego Toma Česna, da mu je vzel fotografije in jih pod svojim imenom dal v objavo francoski reviji, ne da bi Grošlja o tem obvestil, te fotografije pa naj bi dokazovale, da je bil Česen takrat, v resnici na vrhu Lotseja, je kranjski alpinist Česen moral še tretjič dokazovati, da je aprila 1990 v resnici plezal po Lotseju. Nekaterim časnikom je pokazal pismo urednika ugledne ameriške planinske revije Adamsa Carterja, ki mu je poslal faksimile pisma dveh ameriških plezalcev, Berga in Fischerja, s katerim je potrjeno, da je bil Česen takrat v resnici na gori: le mesec dni po Česnovem vzponu sta bila na vrhu Lotseja in sta po vrnitvi v Katmandu gospe Hawleyevi natančno opisala razmere na vrhu, ta opis pa se v vseh podrobnostih ujema z opisom Toma Česna.
To je nemara dalo zadnjo spodbudo skupini kakšnih 20 slovenskih vrhunskih alpinistov, ki so se sestali v Domžalah, napisali slovenski javnosti odprto pismo »ob poskusu izničenja slovenskega vrhunskega alpinizma«, popolnoma stopili na stran Toma Česna in minuli ponedeljek v hotelu Union v Ljubljani sklicali tiskovno konferenco, na kateri so odkrito in jasno povedali, da KOTG, v kateri odloča le avtokratski načelnik, ne more več krojiti usode slovenskega vrhunskega alpinizma. Dan po objavi poročila o tej tiskovni konferenci je odgovoril načelnik KOTG Tone Škarja: v pismu zagovarja dosedanjo politiko KOTG, ki jo vodi, in trdi, da se je naš alpinizem ujel v lastno propagandno zanko, ko je začel preveličevati solo in »alpske« vzpone.
Zdaj gre, kot kaže, samo še za to, kdo bo močnejši in vztrajnejši, »stari« ali »mladi« - in kdo bo imel boljše živce. Prvi imajo v rokah skoraj vse organizacijske in finančne niti, drugi skoraj ves najpomembnejši plezalski potencial, kolikor ga premore naša država. Skoraj ne kaže, da bi lahko tako različni usmeritvi, ki sta zrasli iz iste ideje, spet lahko stopili na isto pot in utrli novo prvenstveno smer v takšni steni, pred katero so morali drugi odnehati. Toda naj bi bili obe smeri še tako različni, sta glede nečesa popolnoma na enakem izhodišču: popolnoma amatersko plezanje za svetle ideale alpinizma in fraze o višjih in vzvišenejših ciljih alpinizma so pri nas za vedno (ali pa vsaj do nadaljnjega) pokopani, z malo denarja je mogoče preplezati le majhne smeri, Tumova in Jugova alpinistična filozofija je stvar zgodovine.
Marjan Raztresen