Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

»Hudim pritiskom nisem bil kos!«

  ... 3.1993


Za G-L priredil: Genadij Štupar

četrtek, 25. marec 1993, ob 06:48, Boris Štupar, ogledov: 571

Delo: »Obtoženi« alpinist Tomo Česen odgovarja na Grošljevo pismo

Po moji vrnitvi iz odprave na Lotse so me poklicali iz francoske revije Vertical, da bi se oglasil pri njih zavoljo intervjuja v zvezi s to odpravo.
Hkrati so mi omenili, da imajo v mislih tudi članek o vseh osemtisočakih.
Ker so na seznamu alpinistov, ki so stali na večjem številu teh vrhov, opazili tudi Vikija Grošlja, so želeli spregovoriti tudi z njim. Ker je bil v Rusiji, bi se, kot so rekli, zadovoljili tudi s kakšnim njegovim diapozitivom.

Odšel sem k njegovi ženi, ji stvar povedal in (preštela sva jih) vzel nekaj posnetkov. Poleg Lotseja so bili vmes tudi posnetki iz njegovih odprav, kjer jaz nikoli nisem bil.
Pred obiskom Verticala mi je nekaj diapozitivov »izginilo« že na tiskovni konferenci v Milanu. Še dobro, da so to videli tudi organizatorji, sicer bi lahko nekdo sedaj rekel, da se izmišljujem. Potem sem obiskal Vertical, jim oddal svoje in Grošljeve diase (nikoli nisem rekel, da so tudi ti moji) in odšel domov.
Istočasno se je s strani nekaterih Francozov že začel napad name, pri katerem niso izbirali sredstev. Glavni očitek je bil, da nimam materialnega dokaza, da sem res bil na vrhu. In res ga nisem imel, saj sem rekel, da z vrha nimam slike. Iz Francije sem dobil izvod revije skupaj z vsemi Grošljevimi diasi, med mojimi pa jih je nekaj manjkalo. Še danes nihče točno ne ve (ali pa noče vedeti?), kje so.
V reviji sem videl, da so pod mojim imenom objavljeni tudi Grošljevi posnetki. Očitno so naredili zmešnjavo, do katere tudi pride. Problem je bil samo, da je šlo v tem primeru za zelo kočljivo stvar. Za tiste, ki so v silni gonji proti meni šli na nož, ni zadoščalo nobeno pojasnilo. Znašel sem se čisto sam (od naših se je zame potegnil samo Tone Škarja, od tujih pa alpinist Pierre Beghin, ki je na mizo položil celo svoje vzpone, iz katerih prav tako ni imel pravega materialnega dokaza) v pravi godlji, ko so mi hoteli vzeti vse, v kar sem posvetil svojih 15 let življenja. In odločil sem se, da grem na nož tudi sam.
Nisem rekel, da diasa nista moja, ker sem pač ocenil, da bi se naenkrat znašel še globje. Iz etike in vsega ostalega seveda to ni bilo opravičljivo. Celo zelo grdo. Toda takrat sem v tistem silnem pritisku reagiral tako, kot pač sem. Seveda bo sedaj kar nekaj takih, ki bodo skočili pokonci in dajali pametne nasvete. Sprašujem jih, kje so bili takrat, ko so me nekateri skušali utopiti. Če bi hotel kakorkoli manipulirati z Grošljevimi diasi, potem bi bilo najmanj, da mu tistih, ki so bili pomotoma objavljeni, ne bi vrnil, pač pa bi jih predložil še ostalim revijam. A tega nisem storil.
Takoj po vrnitvi z Lotseja v Katmandu sem imel obširen razgovor (kot je to običajno za sleherno odpravo) z Elizabeth Hawley, ki natančno zbira vse podatke od vsakega vzpona. Zelo precizno sem ji opisal, kako izgleda vrh, kje so kakšne značilne skalne oblike, kaj sem videl tam od ostankov prejšnjih vzponov.
In zdaj dokaz, ki sem ga dobil pred kratkim. Alpinista Scott Fisher in Wally Berg sta človeka, ki sta (to kar sem čakal in upal ves ta čas) potrdila, da je Tomo Česen bil na vrhu Lotseja. To kar sem videl in opisal na vrhu, sta videla tudi onadva. Pismo s potrditvijo sta poslala Adamsu Carterju, uredniku American Alpine Journala, ta pa ga je poslal meni .

S spoštovanjem

TOMO ČESEN


Grošljevo pojasnilo: »Le posnetki, o vzponu niti besede«

LJUBLJANA, 2. - Razumljivo je, da se je na včerajšne objave v slovenskih časnikih, radiu in TV ob pismu, ki ga je naslovil na Planinsko zvezo Slovenije in ga je nekdo, očitno zlonamerno, predčasno »poslal« v javnost, oglasil tudi sam avtor pisma Viki Grošelj:
»Res ni primerno in za nas alpiniste ter za ves slovenski vrhunski šport tudi škodljivo, da se je moje pismo, naslovljeno na PZS, na tako skrivnosten način znašlo v javnosti,« je dejal med drugim včeraj Viki Grošelj, ki se je ob vseh nevšečnostih za dan vrnil v Ljubljano s Soriške Planine, kjer kot pedagog deluje v »šoli v naravi« osnovne šole iz Pirnič.
»Vse sem sicer le napisal v pismu, ki je bilo objavljeno, toda v prvi vrsti bi rad še enkrat poudaril, da so vendarle sporni le diapozitivi in da med nam s Česnom ni nesporazuma, ne razprtij. Nikoli nisem dvomil o Česnovem podvigu v Lotseju. Tako kot človeka kot alpinista se razhajava, najine poti so si sila različne. Prepričan sem, da bi tudi Česen ukrepal tako, če bi bili v podobnem primeru najini vlogi zamenjani. Niti za trenutek nisem pomislil na kakršno koli maščevanje ali škodoželjnost. Česnova alpinistična pot je povsem drugačna od moje in to ne more biti vzrok za javna razhajanja ali celo za spore, »diapozitivi« pa so zagotovo etično vprašanje. Moral se bo najti nekdo, ki bo tudi raziskal, kako lahko neznanec razpošilja po deželi pisma, ki so, vsaj zaenkrat, del zaupnih materialov republiške zveze.«
 

eXTReMe Tracker