Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Vrhunski alpinisti o sodobnem alpinizmu

  07.04.1993


Za G-L priredil: Genadij Štupar

sreda, 7. april 1993, ob 06:36, Boris Štupar, ogledov: 768

Delo, Odprto pismo: KOTG je ob svoji 30-letnici točno in brez okraskov pojasnila svojo vlogo, to je organizacija in pomoč tistim odpravam, katerih cilji prispevajo ugledu Slovenije v svetu, izvedba sama pa presega organizacijske sposobnosti posameznikov.

Tako brez KOTG ne bi bilo prav nobenega našega vzpona v nepalski, pakistanski in tibetski Himalaji, nobenega od velikih uspehov od Makaluja, Everesta in Daulagirija do Lotseja, Kangčendzenge in ne nazadnje Menlungtseja. Sicer je bilo pa o tem prav zadnje leto že veliko napisanega. Udeleženci teh akcij so bili lani in predlani prav vsi podpisniki odprtega pisma, razen dveh ali treh, ki pač niso plezali. Zaradi narave stvari je načrtovanje precej dolgoročno in ni mogoče vedno sproti slediti nihanjem precej raznovrstnih želja. Kljub temu je KOTG podprla tudi nekaj vzponov v ZDA in Pakistanu, ki po pravilniku ne bi spadali v njeno dejavnost. A šlo je za mlade perspektivne plezalce z zares dobrimi načrti, za katere se nihče drug ni zmenil.

Osnovna organizacija alpinistov je sicer Komisija za alpinizem (KA) in večino nakazane problematike bi spadala tja. A težave, ki tarejo KOTG, so tam še večje, namreč kadrovske. Na kratko povedano - »njiva je velika, delavcev pa malo.« Od podpisnikov odprtega pisma sta dva člana KOTG (eden nikoli ne pride na sejo, drugi pa hodi le prisostvovat), nihče ni član KA, medtem ko štirje sploh niso registrirani kot alpinisti. Le javno pisati, kaj naj drugi (amaterji) delajo zanje (nekatere celo profesionalce), ni preveč resno. Alpinisti imamo srečo, da smo člani dokaj urejene PZS, pri takšni delavoljnosti in nagnjenju k anarhizmu bi se v najkrajšem času sicer razsuli (če bi se sploh uspeli organizirati). O tem smo sicer že veliko govorili, a je bilo vse bob ob steno.
Naš alpinizem se je ujel v lastno propagandno zanko, ko je začel preveličevati solo in »alpske« vzpone. V tej smeri je s Česnovim Lotsejem dosegel mejo možnega razvoja in logična posledica je nesrečno počutje mladih alpinistov, da so pred njimi že vse opravili drugi. To pa seveda ni res, le v glavah se mora nekaj premakniti. Pol leta za Česnom so Rusi potegnili
v južni steni Lotseja direktno smer, ki je noben »Česen« niti slučajno ne more sam preplezati in tudi nobena naša »alpska« naveza ne. Biti je pa treba zelo vztrajen in potrpežljiv, česar smo se pa mi že dodobra odvadili.
Trditev, da ne bi bili več sposobni ponoviti nekaterih lastnih največjih dejanj, starih desetletje ali dve, pač ni razveseljiva, nudi pa možnost razmisleka. Zato je vredno podpreti vse, ki hočejo in zmorejo plezati v visoki Himalaji. O »hoji« po osemtisočakih govoričijo le tisti, ki je niso okusili. Zamera gre onim, ki se od Himalaje iz enih ali drugih vzrokov poslavljajo, pa zavedno ali nezavedno delujejo po geslu »za mano potop« in begajo mlade, pred katerimi bi morala biti bodočnost. Ponujati jim razsulo, ne pa boljše zgradbe, je bedno.
V četrtek, 8. aprila, ob 12. uri bo na PZS tiskovna konferenca odprave v SZ steno Ama Dablama (6828 m), katere član bo tudi eden od podpisnikov obravnavanega pisma. Ob tej priložnosti bo KOTG ponovno predstavila program za leto 1993 in morda bo takrat naletel na večje zanimanje kot pred dvema mesecema. Vabljeni!

Načelnik KOTG
TONE ŠKARJA

P. S.
O »unionski« tiskovni konferenci alpinistični registraturi PZS neznanega voditelja pa morda kdaj drugič. Žal nismo bili povabljeni.

eXTReMe Tracker