Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Viki Grošelj odgovarja skupini vrhunskih alpinistov

  06.04.1993


Za G-L priredil: Genadij Štupar

torek, 6. april 1993, ob 06:31, Boris Štupar, ogledov: 1907

Delo: Kot odgovor na odprto pismo skupine slovenskih vrhunskih alpinistov ...

... in njihovo tiskovno konferenco, predstavljeno v TV oddaji »Sedma steza« 5. 4. 1993, moram povedati naslednje:

1. Ker se kot »napad« na Toma Česna in skupino vrhunskih alpinistov razume tudi moje pismo Planinski zvezi Slovenije, v katerem razkrivam Česnovo neetično dejanje, bi rad poudaril, da - nobena vrhunskost, noben še tako visok dosežek na kateremkoli področju, torej tudi v alpinizmu, človeka ne odvezuje moralne odgovornosti in ne more biti opravičilo njegove neetičnosti.
Samo zato mi je šlo, ko sem naslovil svoje pismo na PZS. Še enkrat poudarjam, da alpinistu verjamem na besedo. Zato tudi nikoli nisem dvomil v Česnov podvig. Druga stvar pa je seveda, načrtno dokazovanje tega dejanja s tujim materialom.
Načenjanje polemike »Česnov Lotse da ali ne« s strani Česna samega, pa je zato, v tem primeru, preusmerjanje pozornosti od tistega, kar sem izpostavil v omenjenem pismu.
Dovolj mi je Česnovega sprenevedanja po medijih. Priznal je sicer, da sta omenjeni fotografiji moji, krivdo za »zamenjavo« mojih diapozitivov, podpisanih z njegovim imenom in predstavljenih kot dokaz njegovega vzpona, pa zvrača na revijo Vertical. To ne drži:
- Česen v 31. št. Verticala, str. 72, v svojem intervjuju komentira mojo fotografijo, ki jo uporablja za dokaz svojega vzpona (Rusi so namreč trdili, da Česen ni bil na vrhu): Vprašanje Verticala (citiram): »Praviš, da je bilo vreme slabo, na tvoji fotografiji pa je videti lepo vreme v smeri Everesta?«
Česnov odgovor: »To je povsem razumljivo, oblaki, ki prinašajo slabo vreme, običajno pokrivajo južno steno, v smeri proti Everestu pa je vreme lepo. Veliko ljudi je videlo to fotografijo, ne predstavlja nobenega problema. Na razpolago je vsem, ki jo hočejo strokovno preučiti.« Tako Česen v Verticalu.
V reviji Indian Mountaineer, 97 (če navedem samo še en primer) Česen trdi (citiram): »Celo preden sem se lotil južne stene Lotseja, sem se zavedal ..., da se bo našel kdo, ki mi ne bo hotel verjeti ... To je bil glavni vzrok zato, da sem napravil posnetke stene in vrha. Teh fotografij nikakor ni mogoče spodbijati. Jaz sem jih nesporno posnel.«
V svojem odprtem pismu, naslovljenem pred nekaj dnevi na slovensko javnost, pa Česen pravi (citiram): »Glavni očitek (Francozov, op. V. G.) je bil, da nimam materialnega dokaza z vrha. In res ga nisem imel, saj sem rekel, da z vrha nimam slike ...« Toliko o tem. Svoje zaključke pa bo javnosti, upam da v kratkem, posredovala za to zadevo imenovana komisija pri PZS.

2. O očitku omenjene skupine alpinistov, da Komisija za odprave v tuja gorstva-KOTG (sam nisem njen član), podpira mojo akcijo 8000+ kot prioritetni cilj pred drugimi vrhunskimi načrti, pa tole:
Kaj so bili prioritetni cilji KOTG, kako so bili finančno podprti, s čigavo pomočjo so bili realizirani in zakaj nekateri niso bili, bo, če bo potrebno,
argumentirano s strani KOTG. Sam pa moram pripomniti, da moja akcija »8000+«, nikoli in nikjer ni bila postavljena pred nikogaršnje,vrhunske cilje.
Popolnoma se strinjam s podatkom, da slovenski vrhunski alpinizem še nikoli ni imel toliko finančne podpore kot jo ima danes. In k temu je v največji meri pripomogel načelnik KOTG Tone Škarja, ki je s svojim ugledom in vztrajnostjo znal pridobiti številne ljudi, da so nas podprli in nam pomagali.
Res je, da so slovenski vrhunski alpinisti s svojimi izjemnimi dosežki glavni akterji dogajanja in jim zato nihče ne more odrekati pravice soodločanja in oblikovanja usmeritev našega alpinizma. Res pa je tudi to, da če je nekaterim še tako težko priznati, da so za njegovo današnje visoko mesto in ugled dolga leta delali, poleg njih, tudi mnogi drugi. Brez njih bi še tako veliki plezalni talenti čisto lahko ostali neodkriti in neznani. Tem ljudem smo dolžni vsaj osnovno spoštovanje, da se nam že upoštevanje njihovega mnenja zdi odveč. O kakšni hvaležnosti pa bi v tem kontekstu bilo najbrž bogokletno govoriti.
Če pa so slovenski vrhunski alpinisti presodili, da lahko probleme in razhajanja, ki so nastala, rešijo le še tako, da prevzamejo stvar v svoje roke in se obrnejo na širšo javnost, bi bilo veliko bolj pošteno, če bi v njihovem imenu govoril kdo izmed njih samih. Ki bi, v to sem kljub našim razhajanjem prepričan, govoril o vzponih na osemtisočake malo bolj spoštljivo in veliko manj pritlehno kot njihov izbrani posrednik. Če že zaradi drugega ne, pa vsaj zato, ker so bili nekateri izmed njih priča, še dve leti ni tega, kako tudi »najlažja« smer na osemtisočak, izčrpa moč vrhunskemu alpinistu in ga za zmeraj premaga.

3. Zato nazadnje še nekaj o mojem kupčkanju osemtisočakov po najlažjih smereh:
Sam ne plezam ekstremnih težavnostnih stopenj, ravno toliko pa sem jih poskusil, da z velikim spoštovanjem govorim o tistih, ki to počnejo.
Podpisani vrhunski alpinisti se bodo najbrž strinjali, da je prvenstvena smer na osemtisočak vrhunski dosežek. Glede na njihove očitke, sem prisiljen podati nekaj statistike:
- Deveterica od njih še nikoli ni uspela doseči višine 8000 metrov, čeprav so, razen dveh, to poskušali. Nekateri celo večkrat.
- Štirje od preostale deseterice so opravili svoje vzpone na osemtisočake izključno po normalnih »najlažjih« smereh oziroma smereh prvopristopnikov;
- Samo eden od preostale šesterice ima več prvenstvenih vzponov na osemtisočake kot jaz. Sam prvenstvene smeri v alpskem slogu na osemtisočak nimam, od 19. podpisnikov jo imajo le trije, eden od teh dvakrat.
Iskreno podpiram vrhunske vzpone omenjenih in njihove prihodnje projekte. Ne morem in ne smem pa dovoliti nikomur izmed njih, da bo moje himalajske dosežke razvrednotil zato, ker se ne skladajo z njegovimi predstavami. Pa tudi tega ne, da bo uresničevanje mojega projekta ob podpori KOTG, izrabil kot izgovor za, svoje nerealizirane želje in neuresničene vr-hunske načrte.

V Ljubljani, 6. 4. 1993

VIKI GROŠELJ
 

eXTReMe Tracker