Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Francoska GHM se zdaj v Montagne Magazine »opravičuje«

Delo: Alpinistična afera v zvezi z južno steno Lhotseja nikakor ni prva, kot je to pretekli teden v Delu Plus zapisal Marjan Raztresen.

Če bi vsaj približno poznal alpinizem in dogajanja v njem, potem bi lahko vedel vsaj za zlonamerne zgodbe o Messnerju, če ne že o Bonattiju, Maestriju in ostalih, ki so se vse končale kot neutemeljene.

Ne mislim razpravljati o tem, ali je alpinistu mogoče verjeti na besedo ali ne. Zanimajo me le dejstva, čeprav je seveda treba vedeti, da so vrhovi najvišjih gora na svetu podobni kot vsi ostali in če posameznik, naveza ali celo ekipa spleza na enega izmed takšnih vrhov in ima smolo s slabim vremenom (kar v Himalaji ni tako redko), potem kljub fotografiji z vrha nima konkretnega dokaza. Torej niso bili na vrhu?

Sam sem se še pred odhodom v južno steno Lhotseja dobro zavedal, da se bo v primeru uspeha hitro našel nekdo, ki se mu bo takšen vzpon zdel nemogoč. Na to so me opozarjali tudi drugi. Tako sem veliko energije porabil tudi za to, da bi iz stene in iz vrha prinesel fotografije. In jih tudi sem. Morda se je vsa umazana igra pričela že na tiskovni konferenci v Milanu, kjer je izginilo nekaj mojih diapozitivov iz te odprave. Na srečo pa ne najpomembnejši.

Najprej o sovjetski odpravi: po dolgem premoru so se v Himalajo vrnili leta 1989 in po prečenju vseh štirih vrhov Kangčendzenge dobili vtis, da o najvišjih gorah na svetu vse vedo. Ob sedanji kvaliteti alpinizma in njegovem trendu (majhna moštva, vzponi v alpskem stilu itd.) so pri tem omenjenem prečenju z ogromnim moštvom in uporabo kisika kvečjemu naredili korak nazaj v himalaizmu. To je bilo mnenje praktično vseh najboljših alpinistov na svetu. Lansko leto je 25-člansko moštvo v klasičnem stilu plezalo novo smer v južni steni Lhotseja, desno od moje. Kisik so začeli uporabljati že od 7000 metrov dalje (morda ta podatek govori tudi kaj o kvaliteti), kar ni prišlo na misel nobeni odpravi v tej steni od leta 1975 dalje! Toda nedvomno je njihova smer tehnično mnogo težja od moje. Ne gre prezreti dejstva, da sta približno v območju njihove smeri imela načrte tudi znana in dobra francoska alpinista Piere Beghin in Cristophe Profit. V francoski reviji Montagnes Magazine sem prebral, da so jima Sovjeti ponujali 20.000 $ samo za to, da ne bi poskušala. Najbrž so slutili, kaj bi alpinistična javnost dejala, če bi ob gigantskem sovjetskem moštvu francoska dvojica smer splezala v alpskem stilu! Kakorkoli že, dva izmed sovjetskih alpinistov sta splezala na vrh. In tu se začne zaplet. Če namreč hočeš videti in fotografirati zahodno globel (veliko ledeniško področje med Everestom in Lhotsejem) ter zahodno pobočje Everesta, potem je preko južne stene treba splezati na vrh Lhotseja. Sam sem vse to naredil, čeprav je bilo treba zaradi izredno močnega vetra vložiti kar nekaj tveganja. Kot sem prebral iz francoskih časopisov, sta oba Sovjeta dejala, da z vrha tega nista videla in na osnovi tega trdita, da na vrhu nisem bil. Ne bi rad nikogar po krivem napadal, ker vem, da je čisto možno, da to sploh nista izjavila (tudi Tone Škarja je iz Nepala prinesel drugačne informacije), pač pa, da so Francozi to »priredili«, saj so me bili nekateri zaradi mojega uspeha pripravljeni utopiti v žlici vode (pa tudi pri nas bi jim marsikdo rad pomagal). Toda, če ta izjava sovjetskih alpinistov drži, potem res ne vem, kje so bili. Doslej je bilo namreč na vrhu Lhotseja nekaj več kot 50 alpinistov (poleg mene in Sovjetov vsi po klasični smeri) in vsi lahko povedo, kaj se z vrha vidi. Da bi stvar postala še bolj komična, je kasneje prišla novica, da so Sovjeti na vrh prišli ponoči. Oprostite, ampak takrat pa res niste mogli videti zahodne globeli.
Kot že rečeno, so bile podobne reakcije tudi v Franciji, čeprav v zelo ozkem krogu ljudi. In to tistih, ki o Himalaji pravzaprav niso imeli kakšnih posebnih izkušenj oziroma uspehov. Beghin, Fauquet. Messner, Escoffier in celo Profit so bili na moji strani. Najbrž ne zato, ker sem jim ne vem kako všeč, temveč ker so bile stvari jasne.

In zdaj še najbolj zanimivo. V francoski GHM (Groupe de haute montagne) so septembra zavrnili prošnjo dveh švicarskih alpinistov, bratov Claudeja in Yvesa Remyja, da bi me sprejeli v ta klub »elitnih alpinistov«. Sam nikdar nisem želel biti član takšne skupine. Ker mi ne gre za nikakršno čast in ker me ta njihova GHM sploh ne briga. Zaradi sicer neutemeljenih sumov so očitno vse diapozitive podrobno pregledali (Ivan Ghirardini je trdil, da so fotografije montirane - pri slikah je to seveda možno, toda pri diapozitivu je to nemogoče) in objavili izjavo za javnost. V januarski številki Montagnes Magazine je bil v sklopu članka Jean-Marca Porta z naslovom »Hvala Tomo« objavljen naslednji odlomek iz izjave GHM: »Na koncu temeljitega proučevanja se ugotavlja, da govorice niso utemeljene, ne glede na njihov izvor in da imajo osnovo le laž in zavist«. Na osnovi te listine so me razglasili za člana GHM! Vseeno hvala GHM, toda jaz vaš član ne morem biti. Ne vem točno, ali je bilo to ugotovljeno že prej, predno je Ivan Ghirardini pljuval čez moje 15-letno resno in temeljito delo. Skratka, naredili so čisto po francosko. Zlili so na mene gnojnico, me potem obrisali in si škodoželjno mislili, češ, malo bo pa le smrdel.

Kar se na npr. tiče trilogije (Eiger, Matterhorn, Grandes Jorasses), so me pri plezanju videli tudi francoski helikopterji, ki so spremljali Profita (o tem mi je celo on sam osebno pravil). A Ghirardinija to prav nič ne moti in me napada. In vrhu vsega sploh ne samo mene. Spravil se je na Messnerja, Piolo, Profita bi rad spravil pred sodišče (samo ne ve še, zakaj) itd. Sam pa ne poznam nobenega sponzorja, ki bi mi dal milijon dolarjev, kot to pravi Ghirardini (sicer pa priznam, da ne bi imel nič proti). In moji sponzorji, ki so mi omogo-čili nekatere odprave, zelo dobro vedo, komu pomagajo. Ljudje, ki me zares dobro poznajo, dobro vedo, da o svojih sposobnostih nisem nikdar rekel niti besede. A če me kdo tako napada, kot je bilo to v tem primeru, potem mi to preprosto ni več všeč. Moje sposobnosti v najvišjih gorah na svetu sem leta 1985 pokazal na odpravi na Jalung Kang (8505 m) pred očmi celotne odprave, ki je bila sestavljena iz najboljših alpinistov. Zadnji del vzpona sva z Borutom Bergantom opravila čisto sama, na 8350 metrih sva imela izredno zahtevno plezanje, Borut je na sestopu zaradi izčrpanosti umrl, bil sem skoraj tri dni brez hrane in pijače, brez vsake opreme sem bivakiral 8300 metrov visoko, toda vendarle sem zdržal. Če seštejem vse okoliščine, potem nikdar kasneje ni bilo tako težko! In potem mi bo neki Ivan Ghirardini in njemu podobni, ki nikdar niso povohali 8000 metrov, govoril, kaj je mogoče in kaj ne?!
Veste, nekoč sem soliral neko zahtevno smer. Ker je bil tovrstni vzpon za nekatere očitno na meji njihovega razumskega dojemanja, so začeli potihoma govoriti, da je kaj takšnega skoraj nemogoče. Pustil sem se sprovocirati in kasneje sem poleg svoje fizične in psihične pripravljenosti poskrbel tudi za to, da so bili pod steno taisti ljudje. Pred njihovimi očmi sem soliral še mnogo težjo smer. Tako sem jim sicer zaprl usta, toda sam sebi sem se zdel bedast, ker sem šel nekomu dokazovat nekaj, kar sploh ne dojema.
In čisto za konec: svojim smerem in vzponom ne dodajam niti metra in jim ne odvzemam niti metra!

Tomo Česen

  28.01.1991


Za G-L priredil: Genadij Štupar

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti