Vikend, 19.06.04 – Patricija Maličev: Z Urbanom Golobom ob izidu njegovega prvenca Na beli steni
Pogovor
Urban Golob
Z dobrim vmesnim rezultatom
Urban Golob je pri devetih letih zbolel za rakom. Naslednjih nekaj let je vecinoma preživel po bolnišnicah in vmes, ko je bil pri močeh, počasi opravljal gorske vzpone. Pri štirinajstih je že stal na vrhu Mont Blanca. Oatedaj sten ni veczapustil. Dodaljim je se fotografijo, glasbo in nazadnje pisanje. Te dni je namreč izšla njegova knjiga Na beli steni.
Hoteli ste napisati knjigo, ki se bo brala, kot se gleda film...
Ja, takšno, ki bi bila drugačna od večine alpinističnih gorniških knjig. Eno od orodij za dosego tega cilja sem videl v tem, da bi te svoje ideje »pokazal« nekomu že med nastajanjem teksta. Nekomu, ki se dobro spozna na film. Tako sem se spomnil na Stojana Pelka, ga poklical, se z njim nekajkrat dobil na kavi in mu zadevo pokazal. Predebatirala sva in veliko mi je svetoval. Sam sem počasi čim bolj izostril napisano.
Kaj so bili vaši prvi vzgibi, da ste napisali besedilo in ga pokazali se drugim?
To je dolga zgodba. Eden je bil ta, da so o meni posneli dve oddaji. Prvo pred desetimi leti, štiri leta pozneje, ko sem prečil slovenske Alpe, pa so posneli še drug dokumentarec. Ko delajo drugi film o tebi, je pač normalno, da te gledajo skozi svoja očala. Kar je dobro, ker opažaš, Kaj drugi vidijo na tebi, kako te predstavijo gledalcem. Nikoli pa to ni natančno tisto, kar bi sam rad povedal o sebi. Drug vzgib je bil, da me je kup ljudi kar naprej spraševalo, kdaj bom napisal knjigo. Potem sem začel šteti ta »bockanja« in ko je prišlo na vrsto trideseto vprašanje, kdaj jo bom napisal, sem rekel ok, ok, bom. In sem jo.
Zakaj naslov Na beli steni?
Belo steno poznam iz hribov in iz bolnišnice. Bela stena me nenehno spremlja v življenju.
So tudi drugi otroci v bolnišnici tako stoično prenašali bolezen kot vi?
Drug drugega smo videli, kako se počuti. Takrat so bili citostatiki še takšni, da si kar naprej bruhal. Eni so bili bolj družabni, drugi manj. Sam sem sodil med tiste, ki so se držali bolj zase. Danes je že drugače, čeprav še zmeraj nisem tisti, ki bi družbo »gor držal«. Med malimi bolniki nisem bil edini stoik. Med nami so bili tudi gavnarji, ki so vso bolnišnico postavili na glavo. Živi. Ampak to nisi bili otroci z rakom, temveč hemofiliki. Pravzaprav tisti, ki bi morali biti najbolj pri miru. Pa je bilo ravno nasprotno. Z nekaterimi od njih se tu in tam vidimo.
Se spomnite svojega prvega obiska v bolnišnici?
Ja, bilo je malo pred mojim devetim letom. Vmes, nekje med petnajstim in štiriindvajsetim, sem skoraj pozabil, da sem bil v bolnišnici ... Čeprav me na to tu in tam spomnijo hendikepi, ki sem jih dobil zaradi obsevanj. In zanimivo: najbolj se izrazijo prav v Himalaji, kamor najraje grem.
Kako?
Usta lahko odprem samo do centimetra in pol, še vedno nimam dovolj sline, ker so mi obsevanj a požgala vso sluznico. Hendikep je tudi to, da moram, medtem ko jem, vedno kaj zraven piti. Na eno uho slabše slišim. Od obsevanja imam popolnoma uničene zobe. Za to, da imam danes lepe in bele zobe, so zaslužne prevleke, ki zaradi velikih temperaturnih nihanj najraje odpadejo prav v Himalaji. Če pa potegnem črto in izračunam, je tako, da je vse v redu, in šibamo dalje.
Po bolezni so se v vašem življenju pojavile tri precej različne pano-ge: šport, glasba, fotografija, ki se med seboj ves čas prehitevajo?
Sam temu pravim kolobarjenje. Vedno je ena stvar, ki malo bolj počiva. Zdaj je to glasba.
Nekoč ste igrali v skupini Mie Žnidarič...
... ja, in potem sedem let pri Vladu Kreslinu oziroma Malih bogovih. Danes mi ni jasno, kako mi je takrat časovno uspevalo.
Ampak bobne še imate?
Ja, in se tudi usedem zanje.
V knjigi pravite, da je v nekem trenutku v življenje tega dečka, vas, neizbežno vstopila glasba. Kako in kdaj?
Prva glasba, ki se je spominjam, nišo bile otroške pesmice, ampak plošča Golden Gate Quarteta. Črnska duhovna glasba. To je bilo to. Takrat je bilo pri meni z Našo četico koraka takoj konec. Problem je bil v tem, da nisem imel ravno veliko posluha. Od začetka so rekli, da sem bolj brezupen pri-mer. Sčasoma se je pokazalo nekaj, kar ve veliko glasbenikov in glasbenih pedagogov, da ima vsak človek posluh, samo zbuditi ga je treba. Potem sem se vpisal v nižjo glasbeno šolo in začel igrati blok flavto. Potem ko so me operirali in nisem več mogel igrati flavte, sem presedlal na tolkala. Občutek za ritem pa sem vedno imel. Po koncu OŠ sem bil dovolj v redu, da sem se vpisal še v srednjo glasbeno šolo. Skozi glasbo sem se nekaj za zmeraj naučil: tudi če v startu nimaš vseh dispozicij na briljantnem nivoju, s trudom dosežeš, da se ti pozneje odpre.
Je bil prvi »poteg«pri hribih, glas-bi in fotografiranju enako moćan?
Verjetno. Morda je bil pri hribih najmočnejši ...
Zato ker jih je bilo treba fizično premagovati?
Gotovo. Oče mi je povedal, da sem že kot majhen govoril: Ko bom velik, bom ali kmet ali delavec. To pa zato, ker mi je bilo všeč fizično delati. Garati. Gotovo je bila pri hribih fizična komponenta močna. Prvič sem šel na goro - tako da me starši nišo nosili - pri treh letih, na Ojstrico. Na 2300 metrov.
Ampak nekaj časa ste živeli tudi življenje rokerja. In v paketu dobili ponočevanje, alkohol...
Se danes ne vem, kako sem zdržal (smeh). Največji problem je bil v tem, da so bili špili večinoma čez vikend. Se pravi, da v soboto nisem mogel na kak velik hrib. Čeprav se mi je tudi že zgodilo, da sem prišel ob štirih zjutraj z nastopa, spal do šestih in potem šel plezat. Navadno pa ves naslednji dan nisem bil za nobeno rabo. Takrat sem še študiral. Tako sem med tednom prešprical kakšno predavanje in v hribih nadomestil. Kar pa zadeva alkohol, ga je bilo pri alpinizmu najmanj toliko kot v glasbi. Greš plezat, prideš nazaj pa greš na pivo ali dve. Vendar to ni bil alkoholizem. Navada je, da se gre po dobri turi na pir.
Zadnjih nekaj let se veliko posvečate svoji tretji ljubezni, fotografiji.
Fotografija se je v mojem življenju kot pri mnogih prvič pojavila v hribih. Enostavno sem začel s seboj jemati fotoaparat. Ko sem šel leta 1993 prvič v Himalajo, sem si kupil večji aparat in sem začel malo bolj resno. In sem začutil, da bi me tole lahko močno potegnilo. Odločilno je bilo moje dvomesečno potovanje po ZDA, kamor sem šel plezat in zraven veliko fotografirah Začel sem sodelovati z revijo Grif. Potem se je odprlo tudi v tujini. Predvsem z reportažno fotografijo.
V knjigi ste uporabili zanimiv izraz brain saver? Kdaj ga navadno vključite?
Vključiš ga, ko ga smeš. Takrat ko med plezanjem ni takšne nevarnosti, da bi moral biti ves čas skoncentriran. V Himalaji so to lahko zelo dolge razdalje. Hoja po ravnem. Kar zna biti zelo dolgoča-sno. Pa še manj kisika je. Težje hodiš. Takrat se ne smeš zasmiliti samemu sebi. Najbolje je, da ne premišljuješ o ničemer. Zato vključiš brain saver. Po domače: daš možgane na pašo. In dela av-tomatika: Pak! Desna noga. Pak! Leva noga ...
Ste v hribih isti kot v dolini?
Mislim, da ja. V hribih moraš biti predvsem strpen.
Torej se tam ne prepirate?
Mislim, da v Himalaji ne. Tudi sicer zelo redko. Raje se umaknem. Me pa kdaj kaj vrže iz tira. Ko kolesarim in me kakšen kreten skoraj podre, ko me prehiteva. Takrat bi ga na gobec! Tema! Bum! Velikokrat se mi zgodi, da se spomnim, kako bi nekomu verbalno vrnil, šele ko pridem domov (smeh). V Himalaji je dobra ekipa tista, ki je strpna, a hkrati ne zadržuje v sebi morebitnega gneva.
Zdi se, kot da ste po bolezni v gorah nagonsko iskali adrenalin. Oziroma da ste se nad gorskimi prepadi se vedno srečevali s smrtjo. Drži?
Mogoče. S to razliko, da se blizine smrti v gorah zavedam. Med bole-znijo pa tega nisem tako intenzivno čutil ali sploh imel občutka, da sem ji blizu. Morda to drži na neki podzavestni ravni. Ko sem bil bolan, sem vedel, da se moram iz tega nekako izvleči. Psihično nisem bil obremenjen. To sta naše prevzela oče in mama. Čeprav se mi je pri dvanajstih, ko se je tumor ponovil, že kar dozdevalo, za kaj v resnici gre. Da to ni samo ena bulica v ustih. Kako danes vidite svoje življenje? Ničesar ne bi spreminjal. Vse je bilo fajn, vse me je naredilo takšnega, kot sem. Res pa je, da takšnemu razmišljanju botruje tuđi dober rezultat, jasno. Kako sem ga dosegel, res ne vem. Nisem dovolj pameten. Ampak, da se razume-mo, govoriva o vmesnem rezultatu.
Patricija Maličev
Foto Igor Modic